odpiranje tretjega očesa – nasveti prosim

Pozdravljeni. Sem mati 10 letnega sina, za katerega mi je bilo razloženo, da ima določene sposobnosti – odpiranje tretjega očesa, zaznavanje določenih energij…. Res je , da je že od dojenčka kazal določene znake – ima veliko domišljijo – ki pa je za njega verjetno resnica. Velikokrat nas preseneti z določenimi izjavami za svojo prihodnost…. Res je nekaj posebnega. Veliko riše, z določenimi izjavami se mi zdi, da je že malo pred našim časom in so stvari, ki jih ostali enostavno ne moremo razumeti. Zaradi svojih izjav ga sovrstniki zasmehujejo – da se kar naprej izmišljuje, v šoli je zasanjan, težko se osredotoči na trenutne dejavnosti, misli mu begajo. Včasih mislim, da mu misli prehitevajo jezik, zato tudi včasih bolj nerazločno govori – vse bi hotel naenkrat povedati. Drugače je zelo nežen otrok. Sicer je zelo bister, zelo spremlja stvari in dogodke okoli sebe, vendar me skrbi, da bi bil zaradi svojih posebnosti zasmehovan in nerazumljen s strani ljudi okoli sebe, tudi učitelji se bojim, da tega ne bodo razumeli. Ker se sama ne spoznam preveč na te duhovne in energijske zadeve, bi prosila za nasvete, kako naj otroka spremljam in mu pomagam, da ga bom tudi sama lajže razumela. Ne bi ga rada dala v kalup, vendar se bojim, da bo v življenju zapostavljen in nerazumljen. Hvala za pomoč.

Tale primer bi pa raje v živo videl, kot dajal kakršne koli odgovore in nasvete na pamet. Vedno lahko vspostavite stik z mano preko elektronske pošte: [email protected].

Hvala za ponudeno pomoč. Trenutno ne bi rada izpostavljala sina terapevtom, ker se bojim, da bi ga vse to zmedlo. Trenutno jemlje stvari tako, kot se mu dogaja in še ni izrazil, da bi ga to motilo oz.obremenjevalo. Njemu se to vse zdi kot del življenja in ne misli, da mogoče stvari spremlja drugače kot ostali. Hvala, da se lahko kadarkoli tudi sama obrnem na vas.
Lepe dneve vam želim.

Vaš sin ne bo izpostavljen nobeni terapiji ali terapevtu, le ugotovil bi rad istovetnost ugotovitve o “odpiranju tretjega očesa” in vam, v primeru nepravilne ugotovitve, svetoval najbližjo oz. najkakovostnejšo posvetovalnico glede vedenjskih motenj otrok ( ta hip najverjetneje Svetovalni center v Ljubljani ), kjer obravnavajo otroke, kot je vaš, izredno diskretno, nevpadljivo, na najvišjem strokovnem nivoju in predvsem učinkovito. Odločitev pa je seveda vaša……

Prosim vašemu otroku pustite otroštvo,on je pač malo drugačen,mar nismo vsi na nek način.Ko pride čas bo sam to zaznanil in bo vedel kaj storiti,za enkrat mu botite v oporo brez nobenega strahu.l.p.in veliko lepih odrastajočih trenutkov.

Tole mnenje sicer spoštujem, da je otrokom potrebno pustiti otroštvo. Pa vendar odkrijemo, v zelo zgodnji mladosti, določene motnje v razvoju otroka, ki jih če so pravočasno odkrite, v veliki meri lahko odpravimo. Seveda s strokovno pomočjo in ne nekimi “padarskimi” in nekontroliranimi izjavami, da se pač otroku “odpira tretje oko”. Sicer se pa strinjam, da smo vsi malo drugačni…..

Prav strokovnjaki centra, ki ga omenjam, so pomagali že neštetim otrokom in mladostnikom, da so se lahko normalno razvijali, doživljali svoje otroštvo in dozoreli v ljudi, ki so se vključili v okolje na povsem normalen način. Obratno pa, z ugotovitvami, ki jih navaja “3oko”, odvrnemo otroka in predvsem starše od tega, da poiščejo strokovno pomoč. Nič ne more nadomestiti tistih najnežnejših let razvoja otroka, tja do 6. ali 7. leta starosti, ko je otrok, kot pivnik. Kasneje se kaj dosti ne nauči, ampak le vključuje informacije, ki jih je dobil v tem obdobju, v svoj “procesor” in se uči z njimi ravnati ( razvoj uma in inteligence ).

Odrasli ljudje tega prepogosto ne razumemo. Primer: partnerja, intelektualca, se ne prepirata pred otrokom. To storita drugje, na ne bi “škodovala otroku”. Vendar je otrok veliko občutljivejši, kot mislimo. Njegovi senzorji zaznajo napetost med staršema. Ob svojih “nagonih” ( otrok še nima uma, sledi le nagonom, um se pojavi po 6. letu starosti, je pa otrokov živčni sistem veliko bolj razvit, kot pri živali ) občuti grožnjo in strah pred izgubo varnosti, ker mu le oba starša skupaj nudita varnost. Tak strah lahko pripelje do blokad, ki se pokažejo šele veliko kasneje, čeprav sta starša “intelektualca” mislila, da sta otroka obvarovala pred tem.

Zato vstrajam: Če pri otroku prepoznamo nenavadno obnašanje ( od lulanja v posteljo, agresivnosti, asocialnega obnašanja, pretirane navezanosti, strahu itd ) čim preje poiščimo strokovno pomoč. Strokovnjaki bodo pomagali tako staršema ( ali staršu ), kot otroku, premostiti čustveni problem, ki se je pojavil, včasih pa tudi kakšno hujšo motnjo.

Da seveda, v bistvu smo pa vsi drugačni…….

Hvala vsem za odgovore. Drugače je moj otrok čisto o.k, je sproščen, prijateljski do vseh, prijazen, čuteč do ljudi in živali. Učnih težav zaenkrat nima. Stali mu bomo ob strani, ga imeli radi…..
Strokovne pomoči mislim, da še ne potrebuje. Če bi ga vozili k raznim strokovnjakom, bi se lahko zgodilo, da bi otrok dobil dvome glede sebe. Sedaj jih nima. Glede morebitnih duhovnih sposobnosti pa bomo pustili času čas.
Lepe dni želim vsem in veliko pozitivnih misli.

Dobra odločitev!