Ne zmorem niti ubesediti,..ker sem bila izpostavljena spolnemu predatorstvu – od otroštva do polnoletnosti,.. kaj se mi dogaja, ko poslušam o spolnem nasilju na vsakem koraku,..

Olajšanje je samo takrat, ko se pogovarjam s čutečimi ljudmi, ki opravljajo podobno delo kot jaz.

Ko berem o hudih zlorabah otrok, ki jih niso pravočasno zaščitili, imam občutek, da me bo zlomilo

Ko začnejo v nekem okolju, ki s temo nima nobene zveze, razpredati o spolnih zlorabah o primerih, ki sem jih preživela na tone in so resnično banalni v primerjavi z neprimerno hujšimi izkušnjami, mi je slabo in ne morem niti pokazati, kako se počutim.

Kot da se moramo tisti, ki smo preživeli najhujše oblike zlorab, nenehno boriti za svoj glas. Kje so šele naše pravice, naš prostor pod soncem. Kdo sploh razume našo realnost?

Kam naj sploh pišemo svoje občutke?

Čeprav je tema namenjena ženskam, verjamem, da se moški, ki so preživeli zelo hude stvari v najzgodnejšem obdobju, počutijo enako.

Na dan vrejo stari spomini in stare bolečine, pa pravzaprav nimaš skoraj s kom govoriti o tem, ker za spomin na resnično hude zlorabe ni prostora.Ni prostora niti za razumevanje, kako je celotna skupnost omogočala takšne zlorabe in kako še danes omogoča izkoriščanje in odrivanje žrtev na sam rob.

Pozdravljeni, upam da vas vsaj kdo od domačih bljiznih podpira in vam nudi pomoc