Odpiram oči in ugotavljam, da nisem nora
Po petih letih pol veze, otrok leto in pol ugotavljam, da nisem nora jaz pač je nekaj hudo narobe z razumevanje mene in najine družine na partnerjevi strani.
Po rojstvu otroka, ki ima modre oči (noben od naju nima) in je zelo podoben meni pa do treh dni nazaj ni bilo za vsega skupaj za 2 meseca pravega razumevanja.
Najprej obtožbe, da otrok ni njegov, ker nima njegove barve oči. ko sem mu zabrusila, naj se končno spoka osramotit za test očetovstva je prenehal.
Sledile so obtožbe, da ga imam samo zaradi denarja. Ko sem bila že totalni depresiji (in sem mu to priznala, on se je pa iz tega norčeval) mi je povedal, da je to rekel kar tako pač.
In taka ponižanja, ko nekaj reče, ko tako ne misli resno (ampak vztraja pri izgovorjenem!) , se ponavaljajo nenehno. O meni ne izreče skorajda nobene pozitivne stvari, samo “lažeš, lena si, samo jamraš, a ti si pa res revica uboga,…). Zahteva od mene, da priznam, da sem motena in sem potrebna pomoči psihiatra, ker to kar jaz delam je pa nenormalno (opomini v smislu pospravi svoje obleke, ne puščaj noža na robu mize/pulta..)
Poleg tega ima nizko samokontrolo in za banalno stvar me je sposoben fizično napasti (enkrat je že, večkrat mi je grozil).
Tako in sem si rekla DOVOLJ JE! Zaslužim si človeka dostojno življenje brez zahtevanega samoponiževanja.
Povedala sem mu, da z njim pač ne bom več spregovorila nobene besede, ker večinoma vse kar mu povem (npr. kaj se s kom pogovarjam) spreobrne tako, da me postavi na laž in iz nečesa dobrega naredi slabo.
Zadnje trije dnevi so mi res lepi. Se pa bojim prihodnosti tako z njim kot brez njega, ker njegove sposobnosti so nepredvidljive.
Hvala, da ste me brali.
Draga moja v zavedanju !
Kaj naj ti napišem, sama vidiš, da ni, ni, …Včasih se to zgodi, verjetno nista za skupaj, ni pozitivne energije, kemije med vama. Vidim, da ti še nihče ni pisal. To je verjetno zato, ker se marsikdo najde v tej tvoji štoriji. V koliko si začela razmišljati o odhodu, mislim, da je to prava rešitev. Njegovih besed ne bom ponavljala, ker so izpod podna. Sama vidiš, da bo bolje za oba z otrokom, da se spokata in stopita v nov svet, svobodna, mogoče tudi včasih lačna ampak svobodna.Mir in svoboda pomenita veliko več, kot 10 vil ob morju. Sreča je na strani pogumnih in močnih, to pa sigurno ti si. Srečno.
Pozdravljena v zavedanju!
Včasih je res težko ločiti kdo je “nor” in kdo ne, še posebej če imaš nekoga rad, poskušaš narediti vse, da bi se izšlo, ko pride otrok še posebej……potem pa ne eni točki ugotoviš, da so stvari šle čisto preveč daleč, da bi še vstrajal…
Čestitam ti, da si zmogla tisti DOVOLJ JE! Dostikrat je to najtežji korak, ki ga odlašamo zaradi strahu, zanikanja, lažnega upanja…tudi naprej je težko, še posebej s takšnimi nepridviljivimi osebami, vendar je razlilka v tem, da če ne prekoračiš te meje in rečeš dovolj!!!! nimaš veliko upanja, da bo kdaj kaj drugače, večja verjetnost je, da bo šlo samo še navzdol, če pa izbereš pogum, da rečeše NE! imaš vsaj možnost da sebi in svojemu otroku omogočiš normalno zdravo življenje, brez norosti, nasilja…Dolga pot, vendar se splača!
Drži se !
GittaAna
Tu sem nalepila kopijo z drugega foruma kot moje mnenje gospe v zavedanju:
Ko sem pred mesecem dni slučajno našla tale forum, mi je bilo v trenutku vse jasno za nazaj….(pri očetu, enemu tipu, ki me je osvajal in pri prijateljici)
Začne se z malimi stvarmi( ne opaziš), nadaljuje vedno bolj absurdno..( je pa lahko že prepozno, ko si enkrat notri), čez čas se začneš spraševati, kdo je tu nor (ker ne veš več, kaj je prav-res si zaslepljen in misliš, da je s tabo nekaj narobe)-seveda lahko traja 10 let, preden spregledaš-ko so na sporedu že pretepi po psihičnih zdrahah….
V glavnem, ko se vprašaš: ” KDO JE TU NOR” je odgovor na dlani: tista druga oseba ima MOM in z njo je nekaj narobe- ti pa pot pod noge, ker NIKOLI ne bo bolje ( v vsakem primeru si pa ti grd, pa zaradi tebe trpijo)
Ponavadi so MOMovci samci, samke brez prijateljev, v družbi poznani kot ” svoj tip”, “čudak” “posebnež” “samec”(40 letni)
Eni imajo srečo, pa zgodaj ulovijo ženo, potem je pa takole…Stran od takoh norcev, na svetu je toliko prijetnih ljudi!!!
šE TO: SEKIRANCIJA in preskušanje, koliko še zdržiš se ne neha NIKOLI! Bežite stran!
Hvala forumaši-ce za vse odgovore in izkazano razumevanje.
Navzven, pred drugimi deluje zelo prijetno, skrben, nihče mu ne bi prisodil, da kako malo potrebuje da postave “zver”. Oziroma sploh nič ne potrebuje, ker normalne stvari – pogovore, dejanja v svoji domišljiji obrne proti meni in se maščuje, ponižuje, zaničuje.
Odkar se tega zavedam sem pa sprejela določen odločitve in sicer:
komunikacija minimum (max 10 stavkov v celem dnevu npr. za vikend, sicer še manj)
ne govorim ničesar o sebi ( to sem mu tudi povedala, ker 99% obrne proti meni)
preživimo minimalno časa skupaj
ne oziram se na njegove potrebe (hrana, sveža posteljnina, nova zobna ščetka, pranje perila, likanje ipd)
Ukrepi bodo veljali do nadaljnega. On itak ne govori o ničemer osebnem, jaz pa ne drezam.
In je končno mir pri hiši. Otrok vsaj vidi dva zadovoljna starša.
upam, da ne misliš resno, ker jaz sem definitivno nimam za MOM in tudi nisem, ustrezam pa tvojemu opisu. namreč jaz rada živim sama, sem od nekdaj introvertiran človek, čeprav delam v komerciali in se sicer veliko družim z ljudmi (službeno). zasebno pa ne maram obiskov, ne maram da me kdo kliče, ne hodim okoli, skratka sem samotarske sorte. ampak nisem zato MOM. ljubi bog, dajte nehat vse povprek etiketirat samo zato, ker ne ustrezajo vaši predstavi o soljudeh.
upam, da ne misliš resno, ker jaz sem definitivno nimam za MOM in tudi nisem, ustrezam pa tvojemu opisu. namreč jaz rada živim sama, sem od nekdaj introvertiran človek, čeprav delam v komerciali in se sicer veliko družim z ljudmi (službeno). zasebno pa ne maram obiskov, ne maram da me kdo kliče, ne hodim okoli, skratka sem samotarske sorte. ampak nisem zato MOM. ljubi bog, dajte nehat vse povprek etiketirat samo zato, ker ne ustrezajo vaši predstavi o soljudeh.[/quote]
Slučano mimo ima prav, da stvari ne smemo posploševati . Momovci niso samo samci, samke brez prijatljev poznani kot čudaki. Obstajajo tudi taki ( čeprav meni ta opis ustreza bolj kakšni drugi osebnostni motnji) vendar jih ima večina partnerske zveze, družine….koncen koncev to dokazujejo tudi tisti, ki so na forumu, saj ima vsak od njih težave ali s partnerjem, otrokem, starši….
Biti introvertiran in samski ali “drugačen” od okolice ni popolnoma nič negativnega in nima veze z osebnostnimi motnjami ( razen če se prej opisanemu ne pridružujejo še drugi simtomi osebnostnih motenj)
GittaAna
Se opravičujem, mogoče je bilo malo mimo ..vendar iz mojih izkušenj: oče nima nikogar v svojem življenju , razen kakšnega človeka, kateri je bil parkrat pri njem na obisku krajši čas- v vseh letih nič; bivša prijateljica je bila sama do 35. leta in brez prijateljic-je povedala sama- pa še danes nima nobene, še jaz sem ušla-ima pa sedaj svojo družino.
Tu je veliko nians, res pa nisem strokovnjak
Pozdravljeni!
Malo podatkov, da se lažje znajdemo:
1. nizko funkcionalni MOM so skoraj nezmožni poskrbeti zase in najdejo takšne ljudi, ki zanje skrbijo – tudi v okviru različnih služb. Ne zmorejo delati, imajo kup težav.
2. srednje funkcionalni delajo, imajo službe in družine, a kup težav v odnosih.
3. visoko funkcionalni imajo veliko talentov in sposobnosti in prikrivajo svoje težave. Težave so v odnosih z bližnjimi.
Najbolj splošna lastnost ne glede na funcionlanost pa je kapricioznost. Pri kapricah velja biti pozoren.
LP
M
Pozdravljena ga.dr. Dernovšek,
prosim, če mi lahko odgovorite :
imamo zelo talentirano osebo, ki pa je kar precej naglušna od rojstva in partnerju v mladih letih partnerju pravzaprav prikrije to njeno težavo (ja, tudi to je možno, človek je mlad in zaljubljen in tega zaradi spretnosti osebe niti ne ugotovi). Na delovnem mestu (vodilnem in vodstvenem) se tudi zaradi tega svojega prikritega a vendar dejanskega problema zelo izčrpa, doma v odnosu s svojimi bližnjimi pa PELJE življenje dalje po “scenariju”, ki si ga je zamislila (želela) vendar za to ve samo ona.
Taka zgodba ne more imeti srečnega konca, oseba si je “nakopala” ceeel kup drugih zdravstvenih težav, po mojem laičnem mnenju se je to zgodilo zaradi PRIKRIVANJA dejanskega stanja (naglušnosti) pa se ni nihče od zelo visoko usposobljenih zdravnikov, doktorjev na različnih področjih medicine ni dotaknil tega problema (doma pa zaradi prikrivanja žal tudi nismo pravilno dojeli situacije).
Oseba bi morala nositi dva slušna aparata (pa ni niti enega)in je zelo dobro brala iz ustnic za kar je bila tudi “pohvaljena” pri ušesnem zdravniku.
Kakšna je tu odgovornost te osebe do sebe in pa tudi do družine (gre za zavestno prikrivanje)
razmišljam da za neko motnjo vendarle gre. Moram pa poudarit, da je v svojem bistvu to zelooo “dober človek”.
Si predstavljam v zavedanju kako se ti že meša od vsega. Se spomnim mojih komunikacij ( vse dokler nisem temu naredila konec) ko mi je vrelo od neracionalnosti odgovorov in vseh sprevračanj in bolnih natolcevanj in…..
Ko sem (resnično) dojela, da se z bolnim in iracionalnim človekom ne da racionalno pogovarjat in to spravila v prakso…se je umirilo. Včasih je pomagalo, da sem si predstavaljal, da imam pred seboj hudo duševno zaostalega človeka in sem se spraševala ali bi se tudi nanj jezila, če bi se tako pogovarjal….ne bi, ker bi upoštevala, da preprosto ni sposoben drugačnega reagiranja in da je na meni, da se odločim, kaj bom sedaj s tem.
Če pa mi ni ratalo sem lahko tudi ure besenela sama pri sebi od vseh absurdov….amapk tudi jeza je dobra, ker drugače se nič ne premakne
GittaAna
Ne morem verjeti-kot bi se mi zvrtelo deset let mojega življenja pred očmi! Ne zadnjih štirih let, ampak pred tem! Spoznala sva se na sestrinem rojstnem dnevu, takoj začela resno zvezo, čez 1 mesec zanosila, po desetih mesecih zveze rodila hčerko! Dajal mi je občutek, da sem ena in edina, tista, na katero je čakal celo življenje! Oba sva imela službi,jaz v proizvodnji, on v gradbeništvu. Bila sva stara 21 in 22 let. Imela sva svojo sobo s skupnim wc-jem in skupno kopalnico in kuhinjo. Kmalu sem ugotovila, da je lagal pri čisto vsemu, kar mi je rekel: rekel mi je, da je keramik, da je tik pod šefom, vedno je potreboval denar kao za malico in prevoz- mi nikoli ni potegnilo, da ima to že poleg plače! Naenkrat nisem več rabila oblačil, kozmetike…Še hrano mi je odmeril! Za otroka, ki si ga je baje tako blazno želel, je bilo vse škoda..,Zamolčal mi je kredit, ki ga je vzel po rojstvu hčerke…Prepričal me je, da bo bolje, če se preseliva njegovim staršem, mojim ni želel,sem pozneje ugotovila, da tam ni njegovih kao prijateljev, ki so to samo vsakega 15. v mesecu…Ko sem izgubila službo, je bilo še vse o.k., ko pa nisem dobila denarne pomoči, ker smo presegali, je pa pokazal svoj pravi obraz: da nisem za nobeno rabo, da sem neumna, ker berem in me zanima več stvari, da me nikoli ne bi imel, če ne bi imela službe, pa da ne bo plačeval preživnine…Se je potem spomnil, da sem izgubila službo in me je prepričal, da CSD ne bo dal meni otroka, saj ga nimam s čim preživljat…Vse sem požirala, v duhu-saj veste tisto-da je za otroka najbolje, če ima prisotna oba starša…Smo dobili stanovanje, ki si ne zasluži imena, niti naziva neprofitno…Potem sem odkrila neplačane položnice-samo elektriko je plačeval,ker je bila najmanj in še to zato,da se je lahko zvečer,če je bil doma,naslajal ob gledanju tv-ja in se kregal z nogometaši(beri:televizijo)…Mi je govoril, da se mi meša, da sem zapravila ves denar…Strogo je on hodil po pošto-meni ni dal ključa, sem ugotovila,zakaj: ker bi lahko ugotovila njegove dejanske prihodke, saj je skrival plačilno listo, govoril,da je niso dobili, da ni bilo plače…ko sem mu pod nos pomolila bančni izpisek, me je prepričeval, da se lažejo, pa šef se je tudi lagal ,da je bila plača, pa vsi so se lagali,ko so ga namesto v službi videli na pijači-večkrat je to naredil-vzel prosto in se zapijal do konca službe…Prepričal me je, da sem lagala zanj,da je bolan, ko se mu ni dalo v službo…In vedno mi je vzbujal občutek krivde, da je vse narobe, ker sem nesposobna…In potem grožnje s samomorom, če ni bilo po njegovem…Marsikatero noč sem prebedela in razmišljala, kaj je z mano narobe, si očitala…Z leti je postalo samoumevno, da je imel plačo zase…Računi na moje ime so se nabirali…Fizično se me ni upal napasti, razen enkrat in to na dan poroda-rodila sem sina…Nisem mogla več z njim,saj veste, in me je začel daviti,groziti s smrtjo,govoriti,da sem že dobila,da ni oče mojih otrok in potem me je hotel potisniti v peč…Čez pet ur sem rodila…Venomer me je pred otrokoma zmerjal in me poniževal,sodu je izbilo dno, ko mi je hčerka rekla, da sem prasica…Takrat se je začelo nekajletno obdobje na vsakega 15. v mesecu ˝potrudiva se za našo družino˝, ki pa je s plačo tudi izginilo…Pa njegovo nenehno nihanje med obtoževanjem ˝nimaš me rada!˝ za vsako nestrinjanje in krutemu svetu, ki mu je vzel starša (sta par let nazaj umrla)…Še bi lahko naštevala, a sem utrujena in presunjena zaradi spoznanja, da končno razumem, kaj je bilo narobe v prejšnjem življenju…Aja,da ne pozabim-kako sem se ga rešila! Položnic več,kot pa je bila moja plača-zapadlih,seveda in sem mu pri 4000minusa enostavno rekla: pojdi, ali pa te ubijem! Ne bi verjeli, ampak šel je! Seveda sem imela potem težave še z okolico: on je tako bogi, otroka se brez njega ne bosta mogla normalno razvijati, jaz se gonim…Po šestih mesecih samote sva začela z zdajšnjim partnerjem…Seveda so težave, predvsem zaradi otrok…Imamo še enoletnika, otroka z zdajšnjim partnerjem…Ko je bivši videl, da smo postali srečna družina, je začel širiti razdor…Hčerka ga je že skapirala, sin še ne…Šlo je celo tako daleč, da se je hotel preseliti k bivšemu…Pa ga je zavrnil…Pa lahko noč,ker zdaj sem pa že zares utrujena!
Natalija 77
Si ti to pošast kdaj prijavila na policiji? Saj vem da ne storijo kaj preveč. Ampak grožnje so resna zadeva. In fizični napadi prav tako!!
Drugače te pa popolnoma razumem. Za vse kar delajo “oni” narobe, smo krive me. Pa če je to alkoholizem, preprodajanje droge ali nasilje. Vedno je kriva ženska, na koncu pa izpademo še psihopatke.
Ne mine dan, da ne bi mislila na to kaj vse bi mu storila (svojemu bivšemu) za vse to kar je storil meni in kar sedaj počne najinima sinovoma. Seveda ima on svoje “očetovske pravice” in je zaščiten kot človeška ribica. Meni gre to njegovo obnašanje na bruhanje in najraje bi ga……….
…ampak nima smisla.
Po eni strani si mislim, saj je že dovolj kaznovan ker ima MOM in nikoli v življenju ne bo zares srečen. Jaz sedaj sem. Res srečna. Imam 2 čudovita otroka za katera bom storila vse,da jima bo še naprej lepo, sem pozitivna oseba s pozitivnim pogledom na svet, imam čudovitega novega partnerja z velikim srcem, kar je najpomembneje, imamo se radi. Bivši pa lahko zgnije v vsej svoji bedi in se vsak dan tepe po glavi da je zapravil možnost živeti lepo družinsko življenje.
Vsak dan si ponavljam – nikoli ne obupaj! In pomaga…
Srečno!