Odpirajo se stare rane…
Pozdravljeni!
Po nekaj letih ponovno pišem na forum…. Upam, da ne bom preveč dolgovezila, vendar se iz dneva v dan bolj zavedam, da bi potrebovala pomoč pri iskanju odgovorov in sestavljanju delčkov svojega življenja.
Stara sem 27 let, mamica dveh punčk. Moje življenje se je res drastično spremenilo na bolje ob selitvi k partnerju. Takrat se mi je odprl svet in lahko rečem, da sem zadela na loteriji, čeprav si nisem nikoli predstavljala, da se mi lahko kaj takega zgodi. Edino, kar se mi je dolgo dolgo zdelo nemogoče je, da bi se lahko prepustila edino moškemu, do katerega imam odpor. Mislim v smislu spolnosti, saj mi je (in morda en delček še vedno) to predstavljalo popolno nasprotje ljubezni. Ne glede na vse, imam prvega partnerja, kateri mi je pokazal ljubezen in mi dal čas, da sem spoznala, da sem lahko z njim to, kar sem, da sem ljubljena in varna. Se mi pa zgodi, da se včasih lahko prepustim le tako, da sem odsotna, da gledam na vse skupaj od nekje daleč.
Punčki rasteta, z njima odraščava tudi midva vsak dan. Ne glede na to, da funkcioniram drugače, da sem v krogu drugih ljudi, da skušam puščati slabe stvari ob strani, pa s seboj še vedno nosim svoje otroštvo in mladost, ki se ju, po pravici povedano, zelo malo spominjam. Če lahko z besedami opišem svoja najpogostojša občutja, ki se jih spominjam: gnus, sovraštvo do sebe, nezaupanje, žalost in strah. Lahko rečem, da sem danes po večini vesela in zadovoljna. Kar me je prisililo v to, da ta trenutek tukaj pišem, je želja po razrešitvi dogodkov in olajšanje. Z odraščanjem deklic se tudi v meni prebujajo občutki, strahovi. Poleg tega imam že dolgoletne težave z želodcem (začelo se je pri 10ih letih z dušenjem ponoči in so 2 leti potrebovali, da so postavili pravo diagnozo), vendar stanje ni bilo nikoli slabše kot je sedaj.
Pri nekje 14ih letih se zbolela za bulimijo, vendar sem jo uspešno premagala pri 21ih letih, sama, iz čiste ljubezni do partnerja (takrat prijatelja). Šele ko sem se odpovedala antidepresivom, sem lahko zajokala. Nekajmesečno zdravljenje na EAP mi ni pomagalo pri ozdravitvi, z bivanjem tam, so se začele le odpirati nekatere rane, ki jih nisem uspela pozdraviti.
Vse kar si danes še lahko želim je to, da bi lahko povezala svoje otroštvo v eno celoto, odvrgla nelagodje. Ugotovila, zakaj mi določene situacije vzbujajo gnus, morda celo izboljšala odnose z ljudmi, ki bi morali biti blizu, ali pa celo obvarovala deklici pred hudim. Želim si, da bi se lahko zares poglobila in razčistila stvari. Iz finančnega vidika si psihoterapevta ne morem privoščiti, pa naj bo še tako koristno. Trenutno sem odvisna od partnerja, skrbim in vzgajam deklici po najboljših močeh, partner pa je zaradi narave dela tudi precej odsoten.
Saj ne vem, kaj sem sploh hotela povedati.. Le to, da si zares želim, da uredim še to, po eni strani najpomembnejše področje življenja. Morda pa ima kdo kakšno idejo, kako bi lahko nadaljevala… hvala za vsako besedo, ob kateri bom vedela, da je tukaj kdo, ki vsaj majčkeno razume moje misli.
Pozdrav vsem in veliko moči ter poguma na poti, po kateri hodite!!!
Pozdravljena!
Želiš si razrešiti svojo preteklost. Prva rešitev je branje knjige POGUM ZA OKREVANJE , ter knjiga NEMI KRIKI SPOLNE ZLORABE in NOVO UPANJE. V obeh knjigah se najdemo skozi simptome, strahove in vzorcev, ki smo se jih naučili zato, da PREŽIVIMO ali pa smo jih bili naučeni od staršev. Vsak posameznik mora ugotoviti kaj je tisto kar je bil naučen in kaj je tisto ( vzrok ) da se ti vzorci ponavljajo. Knjigi sta težki in travmatični. Vendar koristni in zdravilni. To je začetek seveda. Lahko se po prebiranju knjige, odločiš za nekega strokovnega delavca v nevladnih organizacijah, ki jih je kar nekaj po Sloveniji. Ponavadi so induvidualna srečanja koristna in se veliko odnese od njih. Lahko se ima tudi skupinska srečanja. Po lastni presoji seveda. Vse to ponujajo brezplačno. Zase lahko rečem, da sem poskusila obe varianti in sta bili v danem trenutku zame najboljši. Seveda je pa potrebno veliko iniciative vnesti izven teh aranžmajev ( pogovorov ali skupin ). Vse se da, če človek to iskreno in dovolj močno želi. Verjeti je potrebno vase in predvsem se imeti rada.
Upam, da sem kaj pomagala z napotki.
Če so še kakšna vprašanja, sem na voljo!
Srečno!
Moram se ti oglasiti, ker te popolnoma razumem, saj imam podobno življenjsko zgodbo – tudi jaz sem takšne starosti in mati dveh punčk. Na pobudo psihoterapevta – sama sem se odločila za tovrstno obliko zdravljenja, oziroma odkrivanja samo sebe – sem prebrala tudi knjigo Resnica se začenja v dvoje, avtor je Moeller, ki jo je mož kupil par let nazaj, ko je sam obiskoval psihoterapije zaradi anksioznosti. In moram priznati, da mi je odprla še ena vrata v partnerski odnos – in sva začela z možem s pogovori v dvoje in težko opišem, kakšna pozitivna sprememba – v moji notranjosti in najinem odnosu. Končno sem se mu lahko zaupala in mu povedala vse v zvezi z zlorabami in se mi zdi, da prav drugače gledam nanj in najin odnos. Nekako sem začutila, da sta s partnerjem zelo povezana in sem pomislila na to stvar – ker sedaj sva z možem dejansko drug drugemu psihoterapevta in zelo pomaga.
Ljubezen do sebe, je pa ključnega pomena – kot je napisala ga. Maja. Pot do tega spoznanja je bila zame zelo težka, vendar vredna vsakega napora, ker je občutek izredno lep – ko sebe začutiš takšnega kot si.
Nisem pa še uspela dobiti knjige Pogum za okrevanje, ker je v naši knjižnici nimajo in bi jo zelo rada prebrala …morda kdaj ….
Zame so bile kot oblika pomoči zelo dobre knjige za prebrat tudi Strupeni starši, Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje, Bolečina preteklosti : travma, medosebni odnosi, Ko pride na dan, Zloraba moči in duševne motnje ter poti iz stiske.
Vse dobro ti želim!
Hvala obema za vajino mnenje, s katerim se strinjam! Naj povem, da sem že brala nekaj literature. Čutim, da je težava v tem, ker enostavno ne morem ovreči misli na to, je pa niti ne znam potrditi. Najdem se v mnogih stvareh, ki so opisane, pa si rečem, to je bil le del odraščanja. Ko se začnem poglabljati in predelovati stvari, se mi dogaja, da kar naenkrat začutim glavobol, da mi srce razbija… Vedno si rečem, da je to pot, ki bo prinesla olajšanje… nato se na določeni točki ustavim in si rečem, ni mi treba, ker tako ni nič pomembnega in se poskušam ne ukvarjati s tem. Saj se res ne, vsaj ne zavestno, dokler me spet nekaj ne podžge ali pride do situacije, ob kateri se ne počutim dobro. Potem sem spet na začetku. Sedaj sem se lotila zapisovanja vseh spominov, ki jih imam iz otroštva in zgodnje mladosti in moram priznati, da sem zapisala že precej nenavadnih strahov, nekih ponavljanj, določenih besed ljudi, določenega stanja,… Vse je tako razdrobljeno, da se ne spomnim enega dneva – od jutra do večera, niti v grobem. So samo določene situacije, ljudje, kraji…. Rekla bi, brez repa in glave. Tako zmedeno kot pišem, tako zmeden je moj spomin. Tudi ta trenutek me spremlja čuden občutek. Dejstvo je, da ne zmorem misli o obtoževanju nekoga, če nisem zares 100% prepričana v nekaj. A zdi se mi, da bom vedno našla nek razlog, da to ni res. Govorim o konkretni stvari. In ne želim, da bi zanetila kakšen ogenj, da bi morala kogarkoli obtoževati. Kot sem že napisala, moj edini namen je priti do nekega miru v srcu in zagotoviti varnost moje družine, zdravja.
Da zaključim direktno: v literaturi so opisani znaki – imam (oz. imela sem) jih zagotovo 85%.
Se morda kdaj katera znajde v situaciji, ko ji še vsakdanjo, povsem nepomembno stvar, nekdo zanika, da se je zgodila? Ima katera v bližini koga, ki spreminja stavke iz minute v minute, pa še vedno verjame sam sebi in vztraja pri tem, da bi morali tudi drugi verjeti, čeprav je že vsem vse jasno zakaj gre; samo da je v središču pozornosti, da je najboljši v vsem in da ima vedno prav? Če pogledam na to, se mi zdi, da nimam najmanjših možnosti, da bi si očistila srce nesnage, ki jo nosim.
A, odločena sem, da se bom trudila naprej, da se tokrat ne bom ustavila, da bom močna in da bom zmogla!
Hvala še enkrat obema. Želim vama res le najboljše, predvsem pa mir in radost v srcu!!
Lepo in mirno nočko!!