Ker me odnosi in vse kar je v zvezi z njimi zelo zanimajo, sem o tem že veliko prebrala, a vseeno … Zakaj se v trdnem in zdravem razmerju še vedno lahko zgodi, da se eden od partnerjev zaljubi v drugega? Zaljubljenost je lahko zelo kratka, zakaj potem ljudje prekinejo tedanje razmerje in gredo k drugemu? Najbrž je težko, vendar bi takrat lahko “vklopil” razum in si rekel, da zavoljo “usodnega” pogovora ne boš tvegal svojo resno zvezo. Ali partnerju, čeprav si ga v bistvu na ta način v mislih, ko si bil z njim prevaral z drugim, povedati za to? Tu gre za vprašanje zaupanja, ki mora biti med partnerjema, po mojem mnenju 100%?

Sugestija je zelo močna lastnost.

večina zadev, ki se dogajajo v našem življenju izhajajo iz naše podzavesti. Informacije, ki smo jih na nek način skozi življenje dobivali in se je v enem predalčku shranilo, no sedaj to počnemo in še sami ne vemo zakaj.

jaz menim, da skorajda ni človeka, ki se kdaj ne bi mogel zamisliti, kako bi bilo če bi bil s tem ali onim. Kakšen bi bil sex, ni človeka, ki ne bi sanjal ponoči drugo osebo. da ne govorimo tudi o odnosih med starši in otroci. Ja v sanjah vse to prihaja nenadzorovano in na to ne moremo vplivati. Ali se moramo zato počutiti umazane?

Prepričan pa sem, da si lahko z nenehnim dokazovanjem in ponavljanjem, dopovemo, kako moramo živeti. In predvsem sprejeti tako dobre misli kot slabe, vse je polarnost in nikar bežati od tistega kar menimo da je slabo. Saj bo to vedno prisotno, lahko pa nas vspodudi, da delamo dobro.

Če si vsak dan ponavljamo, da ljubimo svojega partnerja, da si ga želimo, da nam je všeč,d a želimo biti z njim do konca življenja, sem rpepričan, da lahko ljubezen obdržimo. Seveda mora biti že od vsega začetka, vse na zdravih temeljih in iz ljubezni. Sčasoma zaljubljenost res mine, vendar jo lahko prikličemo nazaj in to z isto osebo.

Da pa se kdo zaljubi v drugo osebo, je predvsem razlog, strah pred življenjem, da se nič ne dogaja, da bi moralo vsak dan biti kaj novega, vedno stremimo po večjem.
Prava ljubezen pa ni ne velika ne majhna in vsi jo imajo popolnoma enako, četudi jo vsak dan razdajaš, se ti ta kupček ljubezni ne zmanjša.

Je pa dejstvo, da moramo ljubezen vedno obnavljati. Obnavljamo pa jo tako, da se ukvarjamo sami z sabo. Ljubi svojega bljižnega kakor samega sebe.

Ko bi se več ljudi ukvarjalo s svojimi problemi, ne bi imeli časa, da bi se z drugimi.

primož

To so pa res same življenjske resnice. Vsak ima spolne fantazije.
Kar prebiram tale forum in forun o Psihiatriji pa se veliko sprašujem in razmišljam tudi o zvestobi oz. varanju. Mislim, da je le ta osebna odločitev, ker smo biološko najbrž vsi, tako ženske kot tudi moški, nagnjeni k skušnjavam. Svojega moža ljubim in ga ne bi nikoli prevarala, ker je taka moja odločitev. Vem pa, da lahko jutri neznanec iz moje podzavesti obudi meni še neznane stvari, a zaradi tega ne bi nikoli postavila na kocko svojega zakona.
Na teh straneh sem prebrala tudi zgodbo ženske, ki ima svojega moža zelo rada, a je trenutno zaljubljena v drugega. Zanima me, ali lahko pri ljubljenju s svojim možem odklopi čustva, ki jih goji do druge osebe? Se ji tudi takrat prikrade v misli, čeprav tega ne bi hotela? Tega ne sprašujem, ker bi obsojala, nikakor ne, ker verjamem, da se take stvari dogajajo tudi v najboljših razmerjih. Jaz srčno upam, da se meni ne bo, ker bi me žrlo. Pa vendar, moraš iz tega nekaj potegniti in se naučiti, kaj ne?
Živa

Naj nadaljujem tam, kjer je nehal Primož.

Kot je že on napisal, ima kot pri vsakem drugem nehotenem doživljanju človeka tudi pri nehotenem zaljubljanju (drugačnega pač ni, saj se zavestno, po lastni volji, t.j. hote pač ni mogoče zaljubiti, vedno je nehote) ponavadi prste vedno vmes naša podzavest. To, da ima prste vmes naša podzavest, je takorekoč pravilo.

No, če vzamemo na znanje to pravilo, se lahko vsakič, ko se nehote zaljubimo v koga, kogarkoli, vedno vprašamo, kaj nam skuša podzavest povedati s tem, da nas vleče k določeni osebi.

Podzavest nas torej vleče k osebam, v katerih vidimo lastnosti, ki jih sami pri sebi še nismo uspeli dovolj razviti. Te lastnosti kličejo po tem, da jim dovolimo, da se razvijejo. To je osebnostna rast.

Zakaj pa se niso že razvile in jih moramo razvijati naknadno, se lahko vprašamo. No, v glavnem sta dva razloga za to, da potrebujejo razvoj. Prvi razlog za to, da je neka lastnost ostala nerazvita, je v tem, dai smo bili tako vzgojeni. Kako? Tako, da naši starši niso marali neke lastnosti pri nas, ko smo bili še otroci. Mi pa smo kot otroci življensko odvisni od njih in smo jim ustregli, da bi se izognili strahu pred smrtjo (saj se brez nekoga, ki bi skrbel za naše življenje, bojimo da ne bi preživeli, ta strah je v vsakem otroku in vsak želi preživeti, pa četudi mora zato zatreti neke lastnosti) pač to lastnost zatirali v sebi še naprej.

Drugi možni razlog je, da smo kot otroci kar sami prišli do zaključka na osnovi določenih dogodkov, ne da bi nam kdo rekel, da moramo biti taki in da ne smemo biti taki, pač pa smo potegnili zaključek, da neka lasnost za nas pa ni primerna, ker brez nje bolje pridemo skozi. Kot otroci lahko tudi sami pridemo do zaključka, čeprav starši nimajo nič proti naši drznosti, da vseeno pri večini ljudi boljše pridemo skozi, če se tej lastnosti odpovemo, saj sami iz dogodkov potegnemi zaključek, da če nismo drzni in raziskovalni, bolje pridemo skozi pri odraslih, ker smo nagrajeni za pridnost.

Naj dam nekaj primerov. Pridne punčke se potem, ko zrasejo, nehote zaljubljajo v drzne “bad boys”. Zakaj me vleče k njim, bi se lahko vprašala taka ženska; kaj vidim v njem, česar jaz nimam; kaj mi je prepovedano, on pa ima; aha, mogoče je to drznost. Ko to ugotovi, se lahko posveti razvoju lastne drznosti, namesto da bi letala za njim, ki ima to lastnost.

Z malimi koraki lahko potem, ko ugotovi za katero lastnost gre, začne razvijati to lastnost pri sebi. drzno se vpiše v kakšen krožek ali se prijavi sama na kak planinski izlet kakega društva ali gre sama v kino, kar pač se ji zdi drzno pa vseeno v dosegu njenih zmožnosti. Sproti se te zmožnosti tudi povečujejo in dela večje korake pri svoji osebnostni rasti.

O ženskah, ki so bile vzgojene kot pridne punčke, ker jim je bila drznost kot lastnost prepovedana, govori naslov knjige: “Pridne punce grejo v nebesa, poredne pa povsod”.

Psihoanalitiki to dobro vedo, psihoanalitik p.Christian Gostečnik je prvi v Sloveniji, ki je doktoriral iz projektivne identifikacije kot se strokovno reče temu, da nas vleče k osebam v katerih najdemo tiste naše lastnosti, ki jih nismo uspeli dovolj razviti v sebi, ker smo iz dogodkov v otroštvu potegnili zaključek, da so za nas neprimerne ali ker nas je podzavestno strah.

Vodilni strokovnjak izven Slovenije, ki piše o tem knjige z vajami, ki nam pomagajo odkriti te lastnosti, je Naville Hendrix, njegova knjiga “Najina ljubezen” pa je prevedena tudi v slovenščino.

Vsakič, ko se v koga zaljubim, lahko pomislim, aha, katera je tista lastnost pri njem/njej zaradi katere me vleče k njej pa je sam nimam dovolj razvite. Tudi če si poročen ali vezan, se ti lahko kadarkoli zgodi, da se nehote zaljubiš v koga drugega, ampak potem začneš delati na sebi, namesto loviti to drugo osebo.

Zaljubljenost je le znak, da je trenutek zrel za to, da začnemo osebnostno rasti.

Delati na neki lastnosti pri sebi in postajati bolj celoviti s tem pa tudi bolj zadovoljni s sami sabo. Posledično pa tudi bolj zadovoljni v odnosu z drugimi, predvsem v odnosu s stalnim partnerjem. Še bolje je seveda, če tudi naš stalni dela na sebi in postaja bolj celovit in skupaj rasteta. Saj pravijo, da ste ljubezen in rast povezana. Tudi naslov nekdaj zelo brane knjige je tak, “ljubezen in duhovna rast”, ki govori o tem. Še bolj praktično pa govori o tem že omenjena knjiga z vajami za pare, ki so pripravljeni pomagati en drugemi pri odkrivanju lastnosti, ki kličejo po razvoju… Dobi se tudi v knjižnicah.

Vse to, kar si zapisal je tako lepo in tako resnično.
Hvala!
Živa

Vidim, da se to še komu zdi smiselno 😉

Hvala, Živa, za tvojo zahvalo.

Primožu hvala, da si lahko tukaj pomagamo pri medsebojni rasti in razvoju.

Čeprav ne vedno pod istimi nicki. Meni je prav to omogočilo, da sem, ko sem hotel razviti (obrusiti) svoj nerazviti odnos do svobode (ki je bil nerazvit, ker so me tako vzgajali in tudi širši družbeni sistem ni toleriral svobode), pa sem na forumu opazil, da ima Tomaž (Tommy) med vsemi najbolj razvito stališče do svobode, sem pač pod nickom “KontraTommy” svoje nerazvito stališče izpostavil brušenju.

Če pa sem hotel razčistiti npr. svojo lastnost, da se mi je težko posloviti od iluzij, sem to svojo lastnost, ki sem jo hotel razviti in obrusiti, pač izpostavil pod nickom “TežkoSeJePoslovitOd iluzij”, pa še pod nekaj takimi nicki, ki so sami izražali neko moje stanje, stališče, lastnost, ki je bila potrebna razvoja in brušenja.

Mogoče svojega imena nisem hotel uporabiti za nick tudi iz strahu pred tem, da bi potem lahko ime ostalo asociirano z mojimi nerazvitimi stališči. Ker so se še razvijala in brusila. Sem se pač raje izognil tistim asociacijam po načelu: ‘Aha, to je “ta, ki je takrat zastopal” to pa to.’ Ne, to ni “aha, ta”. Svoja stališča in lastnosti pač razvijamo in brusimo…

Pravijo, da smo v očeh Ljubezni vsi metulji, ne pa nekdanji zapredki – tudi ko še nekih lastnosti nismo dovolj razvili (ker starši niso tolerirali razvoja oz. brušenja teh lastnosti med drugim tudi zato, ker nas niso videli kot nedolžna bitja, katerih edini ‘greh’ je potreba po razvoju, ki pa je bolj odlika in pravica vsakega otroka).
lep pozdrav vsem
Samo

V postu z dne 07-05-03 11:04 sem omenil izven Slovenije vodilnega strokovnjaka, avtorja v slovenščino prevedene knjige “Najina ljubezen” Hendrixa (ime mu je Harville, ne Naville kot sem narobe napisal) za tiste, ki boste iskali knjigo v knjižnicah.

Ko sem preverjal ali sem pravilno napisal ime, sem med iskanjem med zadetki na Googleu naletel tudi na spletno stran od para, ki je opravil izobraževanje prav pri tem H.Hendrixu in nudi vikend delavnice z vajami iz te knjige za pare, ki so pripravljeni pomagati en drugemi pri odkrivanju lastnosti, ki jim jih še ni uspelo dovolj razviti v sebi: