Odnosi z moževo družino

Spoštovani,

imam krasnega moža s katerim se odlično razumeva, zaplete pa se, ko gre za odnose znotraj njegove družine. Njegova starša sta ločena že skoraj dve desetletji, tast je vnovič poročen in ima mladoletnega sina. Tašča v tem času stalnega partnerja ni našla, občasno vstopa v veze, ki pa so kratkotrajne narave, saj ji, kot pove tudi sama, pri vsakem moškem čez čas določene stvari “ne pašejo” in zvezo prekine. Mož ima tudi brata, s katerim sta popolnoma odtujena, tudi karakterno sta povsem različna. V začetku najine veze se mi je moja tašča zdela sanjska. Visoko izobražena, karakterno močna, zanimiva ženska, zelo mladostna, rada potuje, žurira, skratka, popolnoma drugačna od tipične slovenske “babice”, stara je malce čez 60 let. Vendar pa se je čez čas to spremenilo. Začeli so se konflikti in na dan so začeli prihajati “okostnjaki iz omare”, rezultat tega pa je, da sem se zaradi zamer, ki jih oni gojijo med seboj, jaz znašla v vrtincu nekih čustev in labirintu iz katerega ne znam ven. Taščo trenutno vidim kot malce razvajeno gospo, ki se težko prilagaja drugim in je v svojih pogledih na svet nekoliko egoistična, česar seveda ona ne vidi, ima se celo za guruja komunikacije. 🙂 Mož svoji mami očita favoriziranje brata, mama to odločno zanika, celo poudarja, da so njemu vedno nudili bistveno več kot bratu in to mojemu možu, meni, vsem, ki poslušajo, vsakič znova tudi pove. Kar seveda mož spet sprejme kot neke vrste očitek. Tudi sama sem mnenja, da tašča dela razlike med njima, vendar dopuščam možnost, da imam “oprane možgane”, ker večinoma poslušam samo spomine svojega moža. Vendar tud jaz opažam, da tašča brata ves čas zagovarja, vedno najde razlog, zakaj je brat na določeno situacijo odreagiral tako, kot je. Ali so to težave z zdravjem ali naporna služba, ni važno. Z njegovim bratom stikov nimam, osebno ga dojemam kot hladnega, neosebnega, celo narcisoidnega človeka. Tast se od celotne zadeve seveda popolnoma distancira, oba sinova pa delata v njegovem družinskem podjetju in zato si, po mojem videnju, občasno dovoli biti do mojega moža malce pokroviteljski. Včasih se mi zdi, da ima cela družina mojega moža za disfunkcionalnega in lenega. Priznam, da je nekoliko lene sorte, vendar pa je izjemno sposoben in včasih me čudi, ko se do njega obnašajo, kot da si ne zna zavezati niti vezalk. Če to odkrito povem, tašča čustveno odreagira in odločno vse zanika. Moj mož bi stike s svojo družino včasih najraje kar prekinil, tašča seveda to čuti in ukrepa po svoje, kliče mene, velikokrat odkrito izrazi nezadovoljstvo, pove, da imamo po njeno premalo stikov, da smo neprilagodljivi. Po svoje jo razumem, tud jaz mislim, da so stiki pomembni, vendar so tudi meni postali izjemno naporni, ker čutim vso to negativno energijo. Kadar je na družinskih kosilih prisoten tudi brat, velikokrat pride do kratega stika med nami. Situacij in dejstev je še mali milijon, moje vprašanje pa je sledeče. Kako se zaščiti pred vsem tem? Lahko jaz sploh kaj naredim, da bi se odnosi med njimi izboljšali? Bojim se, da moža ne bom spremenila, ker je izjemno trmast, tašča pa tudi vztraja pri svojem. Bojim se, kaj bo, ko bodo prišli otroci, želim si bolj pristnih in odkritih odnosov, predvsem pa jih ne bi rada izpostavljala vsem tem prikritim in odktitim zameram in negativnni energiji, ki jo sama zelo močno občutim.

Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem.

Spoštovani AngelCat,

zahvaljujem se vam za zaupanje. Lahko vas razumem, da je situacija sredi konfliktnih odnosov v moževi družini čustveno izjemno naporna in prav nič prijetna za doživljanje ter obremenjuje vaju oba z možem, pri čemer se prebuja veliko jeze, bolečine in občutkov neupoštevanosti. Sprašujete se, če vi lahko karkoli spremenite oz. vplivate na izboljšanje njihovih odnosov, pri čemer verjamem, da sami veste, da v resnici ne morete vplivati na to. Vi lahko rešujete in urejate odnose s svojo izvorno družino, mož s svojo. Če se tu ne da priti nikamor naprej (če bi se dalo, bi že prišli) in verjamem, da to vašega moža zelo boli, pa lahko začneta delati vsak na sebi in svoji ranjenosti (ki je nastala prav zaradi takšnih odnosov) in na vajinem zakonskem odnosu. Pri tem vama je lahko v pomoč terapija.

Dobro bi bilo, da namesto ukvarjanja odnosov s taščo in drugimi člani njegove družine in razlaganja njim kaj doživljata in kako vama je (ker tam očitno ni mogoče dobiti sočutnega razumevanja in sprejetosti v tem, kar doživlja mož in posredno tudi vi) in ker tam vidijo stvari zgolj s svojega zornega kota, lahko začneta veliko več energije, pogovorov in čustev posvečati vama. Pomembno bi bilo, da začnete verjeti sebi in možu in njegovim občutkom odrinjenosti in predvsem, da bi, če bi se tako odločil, on lahko v varnem (najbolje terapevtskem) odnosu predelal svoje bolečine iz te družine in se zaščitil pred njihovim vplivom, morda zgolj čustveno ali pa tudi fizično (odmik). Ampak to je odvisno od njega in njegovih odločitev.

Na drugi strani pa bi bilo pomembno poiskati kje ste tu vi, na čem se ta situacija dotakne vas in vašega doživljanja (vas začne močno jeziti, boleti, vas prizadane, žalosti, postane strah….), kaj vam (telesno in čustveno) povzroča takšno nerazumevanje med njimi in kako postopate s tem (vstopate v odnose s taščo, »rešujete« njo in »izgubljate« moža, ali zagovarjate in branite moža in doživljate njen odpor in obrambo, skušate reševati, pomagati (komu?), prestopati razmejitve, izgubljati sebe…), od kod je vam vse to poznano in v kaj se nezavedno zapletete… Hitrih receptov za zaščito ni, lahko pa se z globljim razumevanjem dinamike, prepoznavanjem čustev in postavljanjem razmejitev psihofizično okrepite.

Kot že rečeno, lahko vsak spreminja le sebe in še to gre počasi in težko, kljub odločitvi. Dokler pa ni odločitve za rast, pa je načelno škoda tratiti energijo za odnose, ki niso nujni. Vem, da je to enostavno reči razumsko, problem je, ker je pod tem nakopičeno veliko čustvene energije in določenih nefunkcionalnosti, kar vas vse potegne v neke začarane kroge. Priporočam, da skušata ravno preko teh situacij še okrepiti vajin zakonski odnos, ki pa se v nasprotnem lahko začne krhati, saj boste lahko postali jezni na moža, če on ne bo naredil ničesar na tem, da pomaga sebi in nekako postavi razmejitve do svojih in se še bolj poveže z vami. Ker pa je tam ranjen, bo verjetno rabil veliko vašega sočutnega razumevanja, ki mu ga boste pa verjetno vi precej težje dali, če bo vas “vrglo” v (vašo) jezo… Skratka, kompleksna dinamika se odpira za tem, ki pa bi jo bilo potrebno raziskati.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Nobenega ne morete spremeniti, razen samo sebe.
Svoje mnenje o njih seveda lahko imate, je vaša svobodna izbira, v odnose se pa ne vmešavajte.
Če možu ni prijetno, ga podprite, četudi to pomeni manj obiskov – v glavnem, delajta to, kar je vama v redu.
Drugim tako ne bo nikoli nič v redu kar boste naredila, tako da čakati njihovo odobritev, ne bo pomagalo.
Bo pa mož sam moral sprejet da je njegova družina kakršna je in pričel sam pri sebi stvari reševati.
To ne morete vi namesto njega, lahko ste zgolj steber in podpora.

Po opisu sama situacija ni videti tako grozna, pomembno je zakaj vas moti, kaj sploh želite? Ali vi želite, ga nagovarjate in ne mož, da bi prekinil stike, tako se zdi in to ni pošteno?

Kot že rečeno so naša družinska srečanja/stiki velikokrat naporni, ker oni znotraj svoje družine nimajo predelanih odnosov. Moj mož goji zamere, ki pa jih, tako kot marsikateri moški ni pripravljen predelovati. Osnovni problem je odnos med bratoma, ki nikakor ne najdeta stika, njuna mama pa si na smrt želi povezano in ljubečo družino, ki pa jo pri teh letih pač ne moreš izsiliti. Problem obstaja od nekdaj, moja tašča pa je očitno v meni prepoznala nekoga, ki bo omehčal njenega sina in vse pošlihtal, ker ve, da sem tudi jaz mnenja, da je družina pomembna. Moža načeloma spodbujam k temu, da bi navezal stik z bratom, da bi večkrat poklical mamo, ampak na koncu se vedno konča slabo, prizadet je moj mož in posledično jaz. Enostavno je reči, da se stike kar prekine, ampak to pač ne gre! Konec koncev je njegova mama in bo enkrat babica mojim otrokom. In kot že rečeno bi si želela, da bi stvari spucali do takrat.

Zakaj pa mene to tako ob živce spravi in zakaj me tako moti, pa v bistvu ne vem. Še najbolj se temu približa teorija, da ne maram, da se komu, ki ga imam rada, godi krivica in občutim, kot da mojemu možu se. In potem bi rada stvari in ljudi postavila na mesto, pa očitno seveda to ni nekaj, kar bi jaz lahko naredila. Ali smela. Vseeno pa si želim, da bi lahko, ker sem bila v to potegnjena in imam zdaj občutek, da ne morem ven, dokler se stvari ne bodo razčistile. Rada bi jedla nedeljsko kosilo brez, da sem v konstantem strahu, da se bodo pobili med sabo ali da bo tašča naredila sceno in odvihrala iz prizorišča, ker nekdo nekaj ni rekel ali naredil, kot si je zamislila. Težko je v parih odstavkih opisati kaj se pravzaprav dogaja, ampak na nek način imate prav. Moža absolutno ne nagovarjam k prekinitvi stikov, si jih pa vedno manj želim. Z njimi konkretno. Žal mi je, da ne moremo imeti sproščenih družinskih odnosov, kot jih poznam v svoji, sicer ločeni družini, kjer pa vsi normalno funcioniramo. In kamor greva oba z možem brez odpora, ker veva, da bo druženje prijetno in neobremenjujoče.

In ja, ne maram, če me nekdo stisne v kot ali sili v nekaj, kar pa moja tašča včasih počne. In zato zgleda na trenutke čutim potrebo, da bi se uprla in štimala stvari. Ampak verjetno bi s tem počela natanko isto, kar ona počne nam. Govorila kaj morajo drugi počet. Pa smo tam, da mi gre verjetno na jetra, ker v njej vidim svoj odsev. 🙂 Ni kaj, bo treba delat na sebi…in pustiti druge na miru. Vseeno pa paše, če lahko nekje izliješ svoje občutke.

Mogoče še ta pomemben detajl. Možu gre vse skupaj na živce, vendar je prišel do točke, ko je ugotovil, da se mama in brat ne bosta spremenila in zato uslužno in po tiho vse prenaša. Samo, da bo mir. Kima z glavo, nikoli nič ne reče, se umakne in kot pravi on “čaka, da čimprej mine”. Znotraj ga pa žre. Če ga mama pošilja od Poncija do Pilata, pri sebi benti, potem pa brez besed naredi, pa čeprav je imel v tistem trenutku druge osebne plane. Ne naših skupnih, svoje. Ko je vsega tega konec se pa sprošča v udobju domačega kavča ob preveliki količini piva in v tišini predeluje svoje travme, kar seveda ni ok. Skratka ni več zmožen konfrontacije in resnici na ljubo, ga razumem, ker je bil parkrat, ko je izrazil svoje nezadovoljstvo, ogenj v hiši. Zdaj se je pač začel umikat, stoično prenaša vse skupaj, postal je hladen. Do njih, ne do mene. Tašča pa seveda to čuti in ker ne pride do njega, poskuša preko mene. Jaz sem pa posledično ujeta med ledenik (mož) in vulkan (taščo). Verjetno se bom pač morala tako kot on od vsega distancirati in naslednjič, ko se bo od mene pričakovalo, da urejam stvari in bom posrednik in katalizator, enostavno reči: “Glejte sem razmišljala, mislim, da morate te stvari urejati sami.”

No, čim prej se odloči za to in si ne dovoli nabijati slabe vesti.

Če ne gre, ne gre. Če je tukaj že kaj tvoja dolžnost, je to, da stojiš možu ob strani in ga podpiraš v njegovih odločitvah, predvsem pa v tem, da ga ne siliš, naj gre prek sebe samo zato, ker bi ti rada pravljične družinske odnose. Otroci bodo preživeli tudi samo z eno babico. Če imajo tvoji starši nove partnerje, imajo tako ali tako že dva kompleta starih staršev po tvoji strani. Res ne vidim smisla v tem, da tvoj mož zdaj še 20 ali 30 let stiska zobe samo zato, da bo potem v vsakem primeru mamin strelovod.