Velikokrat prebiram to stran in ker imam tudi sama težave, bi jih tudi jaz malo opisala in prosila za kakšno mnenje.
Stara sem 27 let. Do pred leto dni sem živela doma pri mami skupaj z bratom in sestro, ker je oče umrl v nesreči pred osmimi leti. Očeta sem imela preveč rada in se mi je takrat podrl svet.A z delom in študijem mi je uspelo, da sem spet zaživela in se veselila življenja z vsemi drobnimi stvarmi in dogodki. Z mamo sva vedno težko našli skupni jezik. Naj sem se še tako trudila, da bi ji v vsem ustregla, nikoli ni bilo dovolj. Dokler sem delala tako, kot je ona želela in si zamislila, je bilo dobro. Delala sem doma na manjši kmetiji, hodila v službo, pa še njo sem vozila okoli na obiske k sorodnikom, saj nima šoferskega izpita. Vse dobro in prav, in vse to bi jaz počela, in sem mogoče tudi počela samo zato, da bi meni pustila dihati in živeti po svoje, takrat, ko bi meni moj čas to dopuščal. Vem, da ji je bilo težko, saj je ostala sama z otroki, nikamor se ni imela obrniti.Potem sem se seveda tudi jaz zaljubila, pa je nastal kraval. Grozila je, da se bo ubila, da z nami ni mogoče živeti, da jo imamo mi samo za sužnjo, da mora za nas samo garati, da pa ji mi nič dobrega ne naredimo, da ji še naredimo sramoto… Seveda sem popustila, samo da bi bil mir v hiši. In tako sem delala velikokrat. Svoje želje sem potiskala na drugi tir, samo da sem ji ustregla, da je bila potem dobre volje, da se ni jezila. Ko je kaj rekla, kar je bilo potrebno postoriti, sem vedno skočila in tisto hitro napravila, samo da je bil mir. Velikokrat sem bila potem zaradi tega njenega obnašanja zelo nezadovoljna in nesrečna. Danes vem, da je živčni bolnik, obiskuje psihiatra in vem, da je bila že v mladosti pri zdravniku zaradi živcev. Zaradi tega, da se nebi razburjala, sem ji tudi ne samo jaz, pač pa tudi brat in sestra prikrivala stvari, katere smo mislili, da ji ne bodo pasale, pa so bile to mogoče samo stvari, katere so čisto normalne za mladostnike. Potem, ko je kaj odkrila, pa nas je spet obtoževala, da mi držimo skupaj, njo pa imamo za norca. Velikokrat sem se odpovedovala stvarem, ki so me veselile, tudi druženju s prijatelji, ker je potem ona vedno tako sama, saj mi samo hodimo okoli.
Potem sem spoznala moškega, ki je bil poročen. Počasi se je skozi srečanje razvila simpatija in naklonjenost, pa ni šlo za sex, pač pa bolj mogoče za potrebo da nekomu zaupaš stvari, ki jih ne moreš vsakemu. Prišlo je tako daleč, da je naklonjenost prerasla v ljubezen in prišlo je tudi do ločitve. Nikoli nisem pritiskala nanj, naj se loči, saj sem ga imela preveč rada in če bi se odločil, za svoje prejšnje življenje, bi to sprejela, saj mi je dal veliko vsega, ko sva bila skupaj.
Zdaj sva skupaj. Imava se rada. Je zelo dober človek, pozoren, ljubeč, daje mi vse, kar od moškega le lahko pričakuješ in še več.
Rada bi živela skupaj, zdaj jaz živim v najetem stanovanju, ker je bila to edina rešitev, če ne bi me mati uničila. Vsak dan sem s strahom hodila domov iz službe in samo pričakovala, kdaj se bo spet spravila name, mi grozila, me zaničevala… Tudi zdaj, ko pridem domov, redko kdaj spregovori z mano kakšno besedo. Jaz pa še vedno hodim domov pomagat, zaradi brata in sestre in ker je ona bolna, kakor vedno govori. Vse bi naredila, samo da bi ji olajšala življenje, samo da bi mi pustila, da živim tako, kot jaz mislim, da je zame dobro. Mama je tudi zelo verna in včasih mislim, da ji je bog pomenil več, kot pa mi otroci. Utrujena sem že od teh večnih obtoževanj, da sem ji jaz uničila življenje, da je zaradi mene bolna, da jo je zaradi mene sram iti na cesto in še in še. Velikokrat sem tako brez volje do vsega, da se potem to odraža tudi na mojem odnosu do partnerja in me je potem strah, da ga bom enkrat samo zaradi tega izgubila. Ves ta cirkus je pretrpel z mano, mi stal ob strani, me tolažil, v upanju, da bova enkrat normalno zaživela. Včasih imam občutek, da mi je mati čisto uničila samozavest, saj nič, kar sem naredila ni bilo nikoli dobro, vedno bi lahko bilo drugače in boljše. Jaz itak tako vse najbolje vem, sem najbolj pametna, njo pa imam za noro. Njene besede.
Je moja mama. Imam jo rada in mi ni vseeno zanjo. A ob vsem, tem, imam tudi jaz pravico do svojega življenja mar ne?

In kaj želiš, da ti jaz rečem: Ja, imaš pravico do svojega življenja.

No sedaj pa začni živeti, tako kto misliš, da je prav in tako kot želiš, če si napisala tole pismo, potem pomeni, da znaš izbirati besede, da si premislila, kakšno je bilo življenje, da si rpemislal kakšno življenje hočes in tako naprej……Sedaj ko pa vse veš, pa lahko začneš živeti, tako kot misliš da je prav.

Če je tako prav potem daj, zakaj bi te ljudje obsojali za nekaj, je sploh nesmiselno obsojati, je sploh nesmiselno se zgražati. Predvsem delaj tako kot misliš, da je najbolj prav, pa naj bo še tako nevšečno ostalim, samo spet se bom ponavljal bodi 100% v to kar počneš. Če si prepričanan, da je to to, potem je že to najvišja stopnja samozavesti, ko boš ugotovila, da delaš narobe, boš spet začela delati tako kot misliš, da je 100% prav. To je samozavest in volja do lastnega življenja.

Nihče si nima pravice lastiti tujega življenja in nihče nima pravice drugemu jemati svobodo. Edina pravica, ki jo imamo nad drugimi je ta, da jim pomagamo.

Primož

Draga Lili!

Vem, da imaš rada svojo mamo, želiš ji olajšati življenje, najbrž se ti smili, ker ima probleme, ker ni sreča, verjetno imaš občutke krivde, a morda ti bo lažje, če se boš zavedala, da mora vsak človek sam reševati svoje probleme, da je vsak odgovoren za svoje življenje, za svojo srečo. Ti rešuješ svoje probleme, prav tako mora mama svoje.Odrasla oseba je, nisi ti njena mama!

Samo enkrat imaš 27 let. 28 let.
Res pa je, da je mama samo ena. Ko pa vidiš, da ja mama tako problematična se moraš čustveno distancirat. To je laže reči, kot narediti. Vendar, če jo boš jemala z distanco ti bo vse laže.
Življenje gre naprej, ne nazaj.

Bolj kot se boš držala matere bolj ji boš podobna.

Le korajžno!