Sem mal čuden karakter, zaprt vase, ne družim se z ljudmi in tudi ne čutim potrebe po družbi. Sicer sem poročena z družino, mož mi je ne samo partner ampak tudi dober prijatelj in tako da mi on zadostuje. Sem dosti predebela, ali je to razlog da se družbi izogibam? ker namreč, me je presenetilo, da sem rada klepetala na čvekalnicah, tam sem bila zelo odprta, vesela, lahkotna, gostobesedna. Tudi s pogovori preko telefona nimam problemov. Kadar grem v družbo z možem, večinoma njegovi prijatelji z družinami, se skoraj vsi pogovori vrtijo okol sexa, lova in so mi dolgočasni. Večinoma se držim bolj po strani. Z ženami tudi nimam kaj dosti debatirat, saj me obleke, razen da so zato, da si oblečen, ter opravljanje, ker smatram da naj vsak pomete pred svojim pragom, ne zanimajo, tako da se tudi z njim ne ujamem. Bolj me zanimajo kake debate na kako temo, ker me stimulirajo, tudi če se ne strinjam ali se drugi ne z mano, mi je všeč tako debatiranje. Naj povem, da zelo ogromno čitam, zanima me vse od religij, zgodovine, znanstvene fantastike, duševnost, kriminalke, ljubezenski romani, biografije na kratko praktično vse, kar mi pride pod roko in včasih bi rada o tem debatirala. Mož je v tem pravo moje nasprotje in ne čita in tudi ni za kake poglobljene debate in je tudi dosti bolj družaben, tako da se kar uspešno dopolnjujeva, ker on gre v svojo družbo, jaz pa mam čas za svoje knjige in samoto, ki mi je potrebna. Tako, da sva srečna oba, on ker mu ne težim če kam gre in jaz ker mam mir za čitanje. Se pa sekiram, ker sem tak čudna, ker se ne oblačim po modi, ne šminkam, ker sem predebela, ker vem kak me opravljajo. Kaj naj naredim, da se ne bi več sekirala, kaj drugi mislijo o meni? Da bi se mela rada, kljub debelosti, saj rada jem in se ne počutim dobro v svoji koži sam zaradi tega, ker vem kako drugi gledajo name. Mož glede moje debelosti sploh ne vidi problema in mi pravi naj se ne oziram na druge kaj govorijo, ker bodo pač vedno govorili. Saj se popolnoma strinjam z njim, sam eno je vedet eno pa sebe prepričat v to.
Pa še eno vprašanje, ker sem napeta sem začela z vajami za sproščanje mišic podrobno opisane v eni knjigi Kaj je strah, in Živeti s stresom, vendar mi je psihiatrinja, ko sem jo poklicala po telefonu zaradi tega svojega problema rekla, da teh vaj ne bi smela delati sama ampak bi me morala uvesti v to strokovna oseba. Z jogo sem poskusila vendar ne deluje, pošteno povedano tudi dolgo nisem poskušala z njo, sam ta relaksacija je kar delovala, saj sem v službi takoj občutila kdaj postajam napeta in sem takoj reagirala s sproščanjem mišic. Po tistem nasvetu sem to prekinla, ali bi lahko vseeno nadaljevala? ali pa si res lahko naredim škodo s tem?

Spoštovana xy,

po vseh vaših navedbah si vas je možno predstavljati kot odprto, dinamično, za resen pogovor pripravljeno pa tudi v splošnih življenskih pogledih razgledano osebo, ki pa očitno rava in se vede le kot privesek svojega moža. Namesto da pasivno zahajate v družbo, ki vam ne ustreza, začnite iskati, predlagati in tudi aktivno se udeležavati družbe, ki vam bo nudila več intelektualnega odziva, z malo diplomacije pa boste tja pritegnili tudi moža. Čeprav ne bo govora neposredno o lovu, se v vsaki družbi najde skupna tema, če so le sogovorniki voljni. To, da skrbite za svojo fizično, pa tudi psihično kondicijo je vsake pohvale vredno, zato naj vas kar potolažim, da vaje za sproščanje mišičja, nimajo poleg (dobrodošle) zaspanosti, nobenih kvarnih stranskih učinkov in jih zato lahko brez skrbi uporabljate.