Prosila bi za nasvet glede odnosa profesorja z dijaki. Učim na srednji strokovni šoli in gimnaziji. Veljam za pošteno, trudim se za korekten odnos, saj mislim, da tudi s svojim odnosom vplivam na sprejemanje znanja. Vendar se je v zadnjeh dveh letih pojavilo kar nekaj dijakov, ki ne znajo komunicirati, se ne znajo skoncentrirati, minirajo pouk in zelo negativno vplivajo na ostali razred. V vsakem razredu sta dva ali eden. Zanima me, kako naj sodelujem s takim otrokom, saj kazni niso aktualne, pa tudi pogovor ni prinesel nobenih rezultatov. Moti me, ker me tak odnos osebno prizadeva in mi daje občutek nesposobnosti. Kaj mislite, kako naj ravnam?

Temu pojavu so izpostavljeni učitelji povsod po Sloveniji, v mestih bolj kot na deželi in na deželi bolj kot v kakih odročnih hribovskih krajih, že od 6. razreda dalje pa vse do mature.

Fantastičen je seminar Američanke Jane Bluestein (nisem čisto prepričana v priimek) z naslovom Kako ravnati s težavnimi učenci, simultano prevajan, ki ga je pred nekaj leti razpisalo ministrstvo v katalogu izobraževanja. Naslov seminarja se včasih sicer spremeni, a vsebina ostaja približno enaka. Morda jo še vedno vabijo, mogoče pa je kdo kaj podobnega pripravil tudi v Sloveniji. Pravi pa tole:

– Ne postavljajte omejitev, pa ne bo prekrškov.

– Ker pa so nekatere omejitve nujne, vzpostavite odnos trgovine: Če boš naredil to, boš smel ono. Nikakor pa: Če ne boš naredil tega, ne boš smel onega.

– Ne prepovedujte stvari, ki na učni proces ne vplivajo negativno: žvečilnih gumijev, žogic za mečkanje, sedenja po “kavbojsko” (ležanje na mizi, sedenje na spodviti nogi ali obeh, če želi, lahko sedi tudi na tleh, a se naj umakne v ozadje in če mu ni za poslušati, naj se dela, da spi) itd. Kajti nekateri si lažje zapomnijo, če ne gledajo in sledijo samo s sluhom, drugi morajo videti in slišati, tretji si morajo delati zapiske, četrti rišejo in za vsako črto vedo, kaj je govoril učitelj, ko jo je risal.

– Med poukom naj pijejo navadno vodo, ker poveča koncentracijo.

– Za boljšo koncentracijo obstajajo tudi vaje, a jih po pismih ne morem pokazati, zato pa lahko opravite minuto za zdravje, ki se ne odreže nič slabše. Tudi pri minuti za zdravje ni treba vztrajati na estetski in pravilni tehnični izvedbi vaj (ker se zelo radi vlečejo ko megla in se samo razburiš, če jih hočeš malo aktivirati.) Za koncentracijo so dobre zlasti vaje, ki vključujejo premikanje rok in oči: z levo roko in očmi na desno nogo in obratno.

– Bodite dosledni v izpolnjevanju obljub. Če nekaj naredi, sme, toda če tega ne naredi, potem tudi NE sme. Ko prvič sme, čeprav ni naredil, je sistem padel.

Zdi se, da je ob takih “pravilih” v razredih možna le anarhija. marsikateri učitelj tega sploh ne bi bil sposoben, ker bo ga vse tisto miganje v razredu povsem dekoncentriralo. A ko Jane vse te dejavnosti natančno razloži, razloži delovanje možganov in pojasni odziv na neko omejitev, je nazadnje njen sistem tudi logičen. Toda začeti je treba, ko otroke prvič dobiš v razred. Če skušaš sistem spremeniti vmes, te ne jemljejo resno in dovolj je, da enkrat napačno reagiraš, pa si spet na začetku. Žal.

Enkrat popustiš pa je konc. Učitelj mora biti torej idealen človek. Dvomim, da lahko kdo to uspe. Dvomim.

Drži, če enkrat ne držiš obljube, potem je konec. Saj tudi mi ne zaupamo več človeku, ki nas je pustil na cedilu (čeprav je v tisti “trgovini obljub” situacija taka, da kar vpije po popuščanju).

Ni treba, da je učitelj idealen človek, le “mož-beseda”. Vendar je problem v tem, da se kot učitelji težko sprijaznimo z opisanim načinom poučevanja (da eden prežvekuje, drugi spi, tretji gnete plišasto žabico, četrti sedi na tleh, …).
največji problem je – premagati sebe. Sicer pa je to vedno najtežje.

Kakorkoli že, če je možnost, toplo priporočam obisk njenega seminarja (ni pa poceni). Meni je resnično dal občutek, da sem se veliko naučila. Ne le za odnose v šoli, ampak tudi doma.

Draga učitlca,

omenjaš pereč problem, s katerim se srečujejo skoraj vsi učitelji. Tega je žal vedno več, kar je med drugim tudi odraz stanja v širši družbi in trenutnih družbenih vrednot. Sam sem učitelj odraslih, ki so povečini motivirani za delo na sebi, kar je drugače kot delo s srednješolci. Razen dveh delavnic s srednješolci, nimam drugih izkušenj z njimi. Kljub temu v srcu čutim, da bi nekako znal najti pot do teh mladih ljudi. Nekaterim se je res težko približati in jih razumeti, a če bi sam bil učitelj na srednji šoli, bi to vzel kot izziv. Pri tem pa je zelo pomembno, da znamo ohraniti spoštljiv odnos do otrok, da imamo neko temeljno zaupanje v njih ter da jih iskreno spodbujamo na poti njihovega učenja in zorenja. Prav tako je treba znati sprejeti sebe skupaj s svojimi omejitvami in ne biti prezahteven do sebe. Zelo pomembno je, da znamo ohraniti človeški odnos tako do dijakov kot do sebe. Poleg tega je zelo važno pravilno razmejevati odgovornost v odnosih, sicer se stvari hitro zapletejo.

Žal je težava kar kompleksna in se je ne da odpraviti s kratkim nasvetom, zato predlagam, da si prebereš članek z naslovom MEJE V ŠOLSKIH KLOPEH, ki sem ga napisal za revijo Soutripanje. Našla ga boš na naslovu: http://www.cdk.si/soutripanje/st39/postavljanje_meja.htm

Mogoče bo vsaj malo pomagalo.

Pa srečno!

Jaz sem ena, ki je še v šoli (srednji). Svetujem ti samo, da se ne zmeniš za take saj se bojo kmalu naveličali in odnehali.