odnosi v sestavljeni družini
Od kod ti jemlješ te neumnosti?
Če si bila ena izmed srečnic, ki je niso doletele kolike, dojenček, ki ne spi, ampak samo drema, dojenček, ki se le počasi (in zato dolgotrajno) ali pogosto dojil, to še ne pomeni, da dojenčki na splošno ne terjajo ogromno pozornosti, časa in energije.
Starši, ki jim je bio vse našteto prihranjeno so v veliki manjšini.[/quote]
dojenčki terjajo drugačno pozornost kot 9-letniki, najstniki … če imaš otroke, potem bi morala vedeti o čem govorim. dojenčku je vseeno oz. ne seže njegovo dojemanjetakodaleč, da bi vedel ali ima njegov oče ljubico, ali njegova mama ne mara očeta, ali se z babico ne morejo, itd.
ja, otroci so zelo kompetentni. kompetentno izražajo svoja čustva, misli, občutja, tesnobo, žalost, veselje … mi odrasli jih ne jemljemo resno, ker če bi jih, potem bi bilo veliko manj nesporazumov, veliko manj travm in bolečine.
Tukaj ni bilo nobenega govora o neumnih in škodljivih ukazov, ampak nekaj kar jaz štejem pod minimum skupnega sobivanja, to je komunikacija brez fizičnega in verbalnega nasilja.
Da se fant normalno obnaša, že ko je prisoten njegov oče, je vidno že iz posta, ki je odprl temo, pa tudi, da ženska ni jambrala nad tem, da se 9-letnik NA SPLOŠNO neprimerno obnaša.
Sprašuje kaj storiti, da se bo primerno obnašal do nje, njenega otroka in skupnega otroka. V tem kontekstu ima vso pravico pstavljati 9-letniku pravila, tako kot starši sošolca kadar ga obišče, učiteljica v šoli, trener …
Izgovori, da otroka boli, ker si je oče našel drugo partnerko in da se zato do nje (in njenih otrok) ni treba korektno obnašat in ubogat ali celo, da nima kaj posegat v fizične obračune, je oprosti izrazu, čisto mimo
citiram prvi post: / Dokler se ni rodil zadnji otrok sva imela dokaj čuden odnos, lahko bi rekla, da sva jaz in moj 6 iz prejšnjega zakona živela mimo njega, ker naju je ignoriral. Kadar sem mu kaj rekla ali ga kaj vprašala, se je enostavno naredil gluhega. Kadar je bil pri takem dogajanju prisoten partner je posredoval, kadar pa ga ni bilo zraven, pa sem se pač sprijaznila, da je fant tak in iz tega nisem delala galame, sploh zato ker neubogljivosti niso imele nobenih hujših posledic./
SVA IMELA DOKAJ ČUDEN ODNOS
JAZ IN MOJ SIN SVA ŽIVELA MIMO NJEGA
NAJU JE IGNORIRAL
SEM SE SPRIJAZNILA, DA JE FANT PAČ TAK
NEUBOGLJIVOSTI NISO IMELE HJŠIH POSLEDIC
HALO??? ti to kaj pove? da imajo že od začetka ežave v komunikaciji, da ga je mačeha pač ignorirala zato, ker je on ignoriral njo. da se nihče ni poglobil v njegove občutke, v to, kaj on misli in želi?
je zate tako obnašanje mačehe korektno? mislim, kako bi se pa ti obnašala na otrokovem mestu?
Nisem brala odgovorov, mene je zabolelo, ko berem prvi post, se pravi od Sestavljene.
Najprej, kapo dol, kar se tiče poguma, da imata tako veliko družino in še po sistemu “Moji otroci in tvoji otroci tepejo najinega otroka.”
Ampak zbodlo me je pa to, da je pisano, njegova otroka, moj otrok, najin otrok.
Razumem, da je zdaj največ pozornosti in časa namenjeno dojenčku, saj so kar se tega tiče dojenčki najbolj zahtevni, vendar pa so štirje otroci pod isto streho (če sem prav razumela vsi živite skupaj) in bi morali postati v dojemanju staršev “najini” oz. “naši”. Kakorkoli obrneš, smo odrasli tisti, ki moramo poskrbeti, da otroci čutijo odprtost in sprejetost, čeprav oni velikokrat to zavračajo in nas boli. Ampak mi smo odrasli (polni izkušenj) in tisti, ki moramo bolje vedeti, kaj otrok doživlja, kot pa se otrok sam zaveda. Njihovo neprimerno ravnanje ni načrtno, zgolj instiktivno …
Menim, da bi se morala ti pogovoriti s svojim partnerjem in najti prijazno pot vsem otrokom, ki rastejo skupaj, neglede na rodovnik.
Odpreti srce … Zelo težko je, ker smo seveda tudi mi ranljivi. Ni enostavno ne tebi ne otroku, ker ti nisi njegova mati on pa nima ob sebi matere, ki jo ima po vsej verjetnosti zelo rad.
Dečku ne bi pridigala in ga kaznovala, ampak bi zamenjala strategijo vzgoje. Kakšno, je stvar vaju s partnerjem (morda bi bil dobrodošel nasvet družinskega terapevta ali psihologa). Predvsem pa je potrebno odpreti srce! Fante je v stiski in z njim cela družina, zagotovo pa ni kriv on! Predvsem to ti želim povedati. Ne iščite krivca, iščite pot do boljših odnosv med vsemi vami.
Srečno!
citiram iz prvega posta:
/Dokler se ni rodil zadnji otrok sva imela dokaj čuden odnos, lahko bi rekla, da sva jaz in moj 6 iz prejšnjega zakona živela mimo njega, ker naju je ignoriral. Kadar sem mu kaj rekla ali ga kaj vprašala, se je enostavno naredil gluhega. Kadar je bil pri takem dogajanju prisoten partner je posredoval, kadar pa ga ni bilo zraven, pa sem se pač sprijaznila, da je fant tak in iz tega nisem delala galame, sploh zato ker neubogljivosti niso imele nobenih hujših posledic./
– IMELA SVA ČUDEN ODNOS
– JAZ IN SIN SVA ŽIVELA MIMO NJEGA
– IGNORIRAL NAJU JE
– NAREDIL SE JE GLUHEGA
– SPRIJAZNILA SEM SE, DA JE FANT PAČ TAK
– NISEM DELALA GALAME
– ZARADI NJEGOVIH NEUBOGLJIVOSTI NI BILO HJŠIH POSLEDIC
njihov odnos škripa že od začetka. mačeha se očitno niti potrudila ni,a bi prišla otroku blizu (najbrž misli, da je otrok pač že toliko velik, da bo sam povedal kaj ga muči, pa vsi vemo, da otroci ne povejo, ampak prej pokažejo kaj jih muči).
o otroku govori same negativne stvari: citiram: /Fant je precej samosvoj in dokaj nebogljen in nesamostojen za svojo starost. Potrebuje ogromno opozarjanja, na to da poskrbi in pospravlja ter ne pozablja svojih stvari, da za seboj ugaša luči, zapira vhodna vrata, naredi domačo nalogo, se nauči vse za šolo in pripravi material, ki ga je treba prinesti v šolo./
če bi mene kdo označil takole, ja , skoraj sigurno bi postala uporniška, ignorantska in destruktivna.
kako pa bi se obnašala ti, “samo zanima me”, če bi se do tebe kdo tako obnašal, tako mislil o tebi? vsak otrok je poseben in ednstven. tako kto vsak odrasel. in tako kot lahko k enemu odraslemu pristopiš odprto, moraš pri drugem ubrati drugačno pot. enako je z otroci.
Jaz v vprašanju sestavljene preberem v prvi vrsti to,da se zaveda, da ima problem in išče pot in odgovore iz krize. (Odgovora na vprašanje ali nasveta ji ti nisi dala, ampak se zapletaš v obtoževanja.)
Glede na to, da ima dober odnos s starejšo hčerko kot mačeha očitno ni napačna, je pa odnos z mlajšim otrokom v štartu narobe zastavila in zdaj poskuša zadeve popraviti in normalizirati.
Naredila je samo napako, da se je po nasvet obrnila na tale forum, kjer prežijo nezrele zafrustrirane ženske.
Vsak prebere malo po svoje in vidi v zgodbi tudi tisto česar ni. Ne drži, da moji in njegovi otroci tepejo najine otroke. Ampak eden izmed njegovih otrok tepe mojega otroka in nagaja najinemu otroku. Drugi njegov otrok tega ne počne.
Ker gre za sestavljeno družino moram na nek način ubesediti problem, zato je tudi pisano o nejgovih, najinem in mojem otroku.
Evo to je problem. Kako konkretno naj spremenim strategijo vzgoje, če me otrok ne posluša, ne ko mu kaj rečem da naredi, ne ko ga prijazno vprašam kako je bilo v šoli, na treningu, na rojstenm dnevu …?
v svojem prvem kometarju sem ji dala nasvet. mislim, da sem bila zelo zelo natančna. ti pa kar nekaj pišeš, sploh ne veš kaj bi rada povedala, pa samo oplataš z jezikom.
eno je brati, drugo razumeti. ni otrok kriv, krivi so odrasli. ja, se zaveda, da ima problem, ampak fokusirana je pa v malega, ne vase.
nezrele zafrustrirane ženske? kaj pmeni beseda “zafrustriran”? razloži besedo in potem razloži zakaj smo me zarustrirane? poulična psihologinja …
če moram jaz vsake tolk časa z vsako od svojih hčera imet nekaj ur zase, da razčistiva stvari, ki se tičejo najinega odnosa in da se pogovoriva o njenem občutenju naše družine … ne vem, zakaj si ta konkretna mačeha ne vzame časa za tega otroka in se ne posveti samo njemu. za svojega otroka si najbrž vzame čas. in zakaj si ne vzame časa oče?
še vedno pa ni odgovora ali živijo skupaj 24/7 ali samo vsakih 14 dni ob vikendih.
Bi se poskušala spopasti s to dilemo.
Sem tudi ena izmed tistih, ki ima moža iz druge roke, nimam pa otrok od prej tako kot ti.
Kljub temu, da sem moža spoznala, ko je bil ločen že kar nekaj let, imam občutek, da se moram kar naprej zagovarjati pred neznanci in naključnimi znanci, da jaz kot “ta nova” nisem kriva za razpad njegove veze in da posledično nisem “ukradla” očeta njegovim otrokom. Slovenska malomeščanska skoporitna družba nam tanovim v naprej nalaga neko krivdo zaradi katere ne smemo imeti nobene besede pri postavljanju pravil pod našo streho njegovim otrokom. Moramo biti ne samo cankarjanske matere, ampak cankarjanske matere na kvadrat, požreti moramo vsako neumnost, ki nam jo bivša preko njunega otroka skuha, ker otrok ni nič kriv, ampak samo trpi. (Koliko je logike v tej ideji? glede na to, da ti isti ljudje v naslednjem stavku govorijo da so otroci inteligentni in da intuitivno čutijo resnico ??) Me tanove imamo samo to pravico, da odpremo srce in ljubimo brezpogojno te uboge reveže iz prvega zakona, ali še bolje, da jih ljubimo bolj kot lastne otroke.
Malo sem pogledala kdo so osebe, ki ti najbolj energično odgovarjajo … ne boš verjela :)) ampak ravno ločenke, ki jim novi partner ni pripeljal dodatnega otroka in tako ne samo, da nimajo iz prve roke izkušenj kako zgleda hendlanje sestavljene družine, ampak imajo celo, kako naj se izrazim, recimo temu konflikten interes.
Skratka, jaz sem se že zdavnaj nehala ubadati s pedestinisrano krivdo in odgovornostjo za razpad veze vse tanovih (v končni fazi tudi nobena ljubica ni dogovorna za zakon svojega ljubčka). V mojem domu sva MIDVA s partnerjem tista, ki postavljava pravila in otroci so jih dolžni upoštevati vsi enako, ne glede na izvor. Prav tako nisem dolžna njegovim otrokm špilati cankarjanske matere na kvadrat. Materinska čustva so rezervirana za moje otroke, njegovi otroci pa so upravičeni do fair odnosa z moje strani. Prijateljski odnosi in toplina pa je odvisna tudi od njihovega obnašanja do mene. Ko sem to razčistila pri sebi, sem to razčistila tudi z njim in njegovimi otroci. Odnosi so takrat precej boljši, jaz pa se v svoji koži od takrat počutim bistveno bolj spoščeno.
IN še o tvoji dilemi; V nobenem primeru nisi dolžna prenašati pretepanja otroka iz prvega zakona in maltretiranja dojenčka in tu si dolžna postaviti meje. Prav tako je samo na tebi, da si boš priborila avtoriteto in spoštovanje otroka. Postavi mu meje, brez njih ti bo še naprej veselo sral po glavi. Tudi lastni otroci bi ti sračkali, če se ne bi postavila zase.
Tako simpl je to :)) (no obe veva, da je to še zdaleč ni preprosto)
Pa ne poslušaj nasvetov, da moraš motroka razumeti in požirati vse kar ti servira … to je res najslabše ne samo zate in za mlajša otroka, ampak tudi za samega fantka …
Vsak prebere malo po svoje in vidi v zgodbi tudi tisto česar ni. Ne drži, da moji in njegovi otroci tepejo najine otroke. Ampak eden izmed njegovih otrok tepe mojega otroka in nagaja najinemu otroku. Drugi njegov otrok tega ne počne.
Ker gre za sestavljeno družino moram na nek način ubesediti problem, zato je tudi pisano o nejgovih, najinem in mojem otroku.
Evo to je problem. Kako konkretno naj spremenim strategijo vzgoje, če me otrok ne posluša, ne ko mu kaj rečem da naredi, ne ko ga prijazno vprašam kako je bilo v šoli, na treningu, na rojstenm dnevu …?[/quote]
Lej, nič te ne obsojam in ne zavidam ti situacije. Zase vem, da se trudim, da bi bila dobra mama obema mojima otrokoma, pa vem, da se mi zgodi, da povzročim bolečino enemu ali drugemu. In ne verjamem v super mame, ki se jim to ne zgodi. Verjamem pa, da se zaradi sicer kolikortoliko zdravih odnosov lahko pomenimo, zakaj sem/sva tako naredila oz. se odločila. Očitke pa itak poslušam in jih sprejemam bolj ali manj s cmokom v grlu. (otroka sta stara 9 in 7 in znata že zelo doboro povedati, kaj sem naredila narobe – tepeta in kregata se pa itak …:))
Odnosi so grozno zapletena reč, ker imamo vsi čustva, otroci pa sploh, saj so zaradi gona po obstoju individualisti in je njihovo obnašanje včasih, po naši interpretaciji, egoistično.
Zato sem napisala, odpri srce, razmišljaj toplo in pozitivno. Odmisli jezo in druga negativna čustva in se usmeri k cilju. Artikuliraj svoj cilj, npr. “Pod našo streho se razumemo in posameznim članom vsi pomagamo, da razreši stisko, ” cilj je lahko tudi:”Hočem, da sva oba partnerja aktivna v vzgoji in organizaciji družene in želiva povezati vse družinske člane.”
Vezi se pletejo tudi med otroci, spontano, ne da bi imeli na to posreden vpliv in to je pravzaprav tudi poslanstvo družine. Do različnih “vedenjskih pojavov” prihaja tudi v “navadnih” družinah, ko pride nov član – dojenček.
Res mislim, da bi vam lahko pomagal družinski terapevt ali psihologa. Pogled od zunaj je po mojem mnenju nujen pri tako zapletenih odnosih. Aktivirati je potrebno vse člane, torej najprej vidva s partnerjem in šele naknadno vsi otroci. Tam bosta dobila konkretne smernice, kaj se da narediti. Forum je bolj “rekla, kazala” za tako kompleksen problem kot je vaš.
In ej, resno sem mislila, kapo dol pred tabo. Stopila si na zelo naporno pot, ki jo želiš rešiti. V to sem prepričana, saj sicer ne bi pisala, kaj se vam dogaja. In res verjamem, da te zadeva boli in frustrira in vem, da ni enostavno skrbeti za tri večje pa še dojenčka … Mislim si, da si preobremenjena. Svojega partnerja bolj malo omenjaš in verjetno ti ni vseeno, da bi se zdaj še vidva spričkala. Ampak aktiviraj ga. Problem je njegov prav toliko kot tvoj, le da imamo ženske večji dar, da detektiramo vedenjska odstopanja.
Poskusita pristopiti k zadevi brez obtoževanj (kar je težko), povsem analitično. Napišita po alinejah, kaj ne štima, potem pa k strokovnjaku.
Še 1x, od kod ti iz zapisanega ideja, da si dečkov oče ne jemlje časa samo zanj, oziroma kje ti ideja, da ona ni poskušala priti blizu fantku, na tak ali drugačen način?
Otrok je ob očetu priden, ignorira pa njene poskuse, da bi se mu približala. Imaš situacijo, ko več očetove pozornosti ne bo rešilo problema, iščemo pa način, kako bi sestavljena prišla bližje k otroku …
Zarisala si si nek stereotip v glavi od katerega ne odstopaš. In potem nas zafrkavaš s popularno psihologijo … pogled v zrcalo ti res ne bi škodil
To niso izgovori, to so (najbrž) dejstva. Otroci svoje stiske ne izražajo z besedo, ampak z dejanji, in neredko je to nemogoče obnašanje. V odgovorih je to napisano že najmanj desetkrat, ampak ti kar tumbaš svoje o ubogljivosti, pravilih obnašanja, … Ne gre, a ne razumeš. Ne gre, ker fanta nekaj tišči, to pa pokaže tako, da je nemogoč, ker drugače ne zna. Bom napisala še enkrat: temu otroku je hudo, in ker ne zna tega takole preprosto povedati, kliče na pomoč z neprimernim obnašanjem. To ni izgovor, to je (najbrž) dejstvo. Njemu so pravila najbrž jasna, ampak kršil jih bo, dokler ne presekajo njegove stiske. Ponovim še enkrat?
Še 1x, od kod ti iz zapisanega ideja, da si dečkov oče ne jemlje časa samo zanj, oziroma kje ti ideja, da ona ni poskušala priti blizu fantku, na tak ali drugačen način?
Otrok je ob očetu priden, ignorira pa njene poskuse, da bi se mu približala. Imaš situacijo, ko več očetove pozornosti ne bo rešilo problema, iščemo pa način, kako bi sestavljena prišla bližje k otroku …
Zarisala si si nek stereotip v glavi od katerega ne odstopaš. In potem nas zafrkavaš s popularno psihologijo … pogled v zrcalo ti res ne bi škodil[/quote]
si ti postavila vprašanje? se moram s tabo konfrontirati okoli tvojh stupidnih vprašanj?
“samo moje mnenje”: imaš ločenca, nimaš pa od prej otrok? kdo jih nima, oba? ker mal ne gre skupaj tvoja zgodba.
kot drugo nismo tukaj vse ločenke, jaz recimo nisem ločena, ker tudi poročena nisem bila. imam pa sestavljeno družino, torej novega partnerja, ki sicer nima svojih otrok, se mora pa mojim prilagajat.
momogrede: kdo je napisal, da mora “sestavljena” karkoli požret in dovolit?
Še 1x, od kod ti iz zapisanega ideja, da si dečkov oče ne jemlje časa samo zanj, oziroma kje ti ideja, da ona ni poskušala priti blizu fantku, na tak ali drugačen način?
Otrok je ob očetu priden, ignorira pa njene poskuse, da bi se mu približala. Imaš situacijo, ko več očetove pozornosti ne bo rešilo problema, iščemo pa način, kako bi sestavljena prišla bližje k otroku …
Zarisala si si nek stereotip v glavi od katerega ne odstopaš. In potem nas zafrkavaš s popularno psihologijo … pogled v zrcalo ti res ne bi škodil[/quote]
si ti postavila vprašanje? se moram s tabo konfrontirati okoli tvojh stupidnih vprašanj?
“samo moje mnenje”: imaš ločenca, nimaš pa od prej otrok? kdo jih nima, oba? ker mal ne gre skupaj tvoja zgodba.
kot drugo nismo tukaj vse ločenke, jaz recimo nisem ločena, ker tudi poročena nisem bila. imam pa sestavljeno družino, torej novega partnerja, ki sicer nima svojih otrok, se mora pa mojim prilagajat.
momogrede: kdo je napisal, da mora “sestavljena” karkoli požret in dovolit?[/quote]
jaz sem tista, ki nima otrok iz prejšnje veze (sestavljena ima tudi to) in imam ločenca v paketu z otroci
ločenec je tudi generični oz. poljudni izraz za vse, ki jim je razpadla partnerska zveza, ki je bila podobna zakonski zvezi
če iščeš dobesedni navedek za svojo trditev, da mora sestavljena vse požreti, ga seveda ni. To pa še ne pomeni, da tega sporočila ni možno razbrati v kontekstu tvojega pisanja.
sicer pa, a zato ker imaš neko društvo si strokovna, kompetentna in vse ostalo, za to, da se oglašaš in soliš pamet na vsako temo, ki spominja na razpad zveze? Malo spusti greben
torej si ti mačeha. me zanima kako si prišla do tega. post festum ali si se z njim že prej pečala. no, ne mi povedat. :)))) mene zanima v resnici.
moj greben je ravno tolk visok, da je toleranten do vseh, ki se znajdejo v situaciji razhoda.
ločenec … je kaj? poljudni izraz. aja, od kdaj? prvič slišim. to ste si najbrž izmislili samski al kako? ker zakonska zveza razpade tudi s smrtjo, si ne upam rečt vdovi, da je ločenka.
in tukaj je razlika med tabo in mano. ti vidiš samo svoj greben, jaz pa še druge in sem sposobna razmišljat v vse mogoče situacije, ti pa samo v svojo.
ja, se imam za strokovno na tem področju. z veseljem pa potebatiram o tem z ljudmi, ki imajo tudi nekaj pojma o tem področju, ki imajo izkušnje, ki so jh zmožni pogledat z različnih zornih kotov. ne vem vsega, delam pa na tem, da več čimveč.
jaz nisem rekla, da mora požret karkoli, rekla sem ji, da je kriva ona ker je odrasla v tem odnosu in da bi bilo prav, da si vzame čas in se posveti temu otroku in njunemu odnosu.