odnosi v družini

Prosim vas za pomoč!
Sem namreč v zelo veliki krizi.
Z družino živim pri mojih starših v hiši. Imamo svoje nadstropje. Vendar na živce mi gre moja mama, ker je od nekdaj zelo dominantna oseba. Na začetku me to še ni toliko motilo, ko sva se preselila, sedaj ko so otroci vse večji pa vse bolj.
Včasih otroke maltretira naj se grejo igrati še drugam ne samo pred našo hišo. Ker je to sina razjezilo ji je rekel, da se bodo šli drugam igrat in to samo zaradi nje. Ona mu je pa rekla, da jo je razočaral, ker ji je tako rekel in da mu ne bo kupila nobene jopice več.
Jaz mislim, da ji je kar prav povedal.
Naj še povem, da se z mojo mamo že od mladosti nisva razumeli in ravno jaz sem si šla urediti stanovanje doma. Naj še povem, da imam 2 mlajši sestri, ki še nimata družine in še študirata. Z očetom se razumem in sem se poskušala tudi z njim pogovoriti, vendar on ji v vsem ustreže, samo da ni ogenj v strehi. Naj še povem, da jemljem antidepresive, da me malo držijo pokonci. Želela bi oditi stran, vendar nimam moči. Mislim, da ko jo zagledam se jo kar bojim, da mi bo povedala, katero rožco so otroci zopet zlomili. Naj povem, da ima rožic okrog in okrog hiše, da nekje še mimo ne moreš. Vse nas obremenjuje s tem. Samo oče ji nič ne reče.
Problem je pa naslednji. Jaz bi rada to čimprej končala. Zelo rada bi se odselila v stanovanje, ker mislim, da je to najlažja in najhitrejša rešitev. Vendar se po eni strani bojim, ker vseeno sem zelo navezana na okolje in dom in si ne predstavljam, da bi živela v drugem okolju.
Po drugi strani pa me to okolje obremenjuje, ker se ne počutim samostojno in se počutim kot v kletki. Mož si namreč ne želi iti v stanovanje, on bi rad hišo. Jaz se pa ne vidim, da bom še nekaj let tako životarila. Tudi otroci si ne želijo v stanovanje saj imajo tukaj prijatelje.
To samo jaz hočem. Mož me ne razume, ker ni v moji koži. Naj še povem, da mož pravi, da bi v stanovanju on trpel, saj imamo tukaj še delavnico kamor hodi delati, ker je zelo pridne narave. V stanovanju pa tega ne bo mogel, ker se bi odselili v drug kraj in pravi, da bi tam imeli samo stanovanje in nič drugega kot recimo v hiši. Kaj mi predlagate?
Ali naj počakam, da nekje dobiva parcelo (naj povem, da je še nimava)? Stanovanje bi pa lahko v tem trenutku že kupila. Sicer lokacija ni najboljša in tudi balkona nima kot si ga vsi želimo samo. Dovolj velikih stanovanj pri nas ni. In tudi ves denar bi vložila v stanovanje. Toda, priložnost zamujena ne vrne se nobena!
Kaj mi svetujete ali naj grem z glavo skozi zid, kot mi pravi mož? Pravi, da če bom rešila eno dušo bom tri duše v nekaj prisilila, kar jim ni všeč in ni njihova prva želja.

Kaj vi pravite?

Hvala za mnenje
Jasna

Dostikrat se je zelo težko odločiti in sprevideti, kako bo. Si v težkem položaju in glede na to, da si edino ti samo deloma želiš proč, je še toliko težje. A verjetno boš kar tu ostala, zato bi bilo najbolje, da se naučiš s tem živeti. V začetku gre počasi in težko, a boš sčasoma prišla v stanje, ko ti bo vseeno.
Moja družina živi pri očimu. Mama se je poročila, ko sem bila srednješolka. Od takrat, razen študija v drugem kraju, živim v očimovi hiši. Poročila sem se in ostala kar tu. Očim me ni nikoli čisto sprejel, kot tudi jaz njega ne, ker je pil in mama mu je bila bolj za služkinjo, kot to pač v takšnih družinah je. Poleg tega je bila to ljubezen iz mladosti, čeprav je bil on vmes poročen z drugo, s katero ima otroka, a se je po dveh letih ločil. Potem je nehal piti in odnosi so se malo zboljšali. Ker je mama bolehala in je sedaj že nekaj let pokojna, sem ostala tu, ker je tako nisem mogla pustiti. Po smrti so se naši odnosi malo zboljšali, saj je očim sprevidel, da bi sicer ostal sam. Z mojima otrokoma se je zelo dobro razumel, saj sta rasla ob njem in ju je sprejel kot vnuka.
Po mamini smrti smo, hvala Bogu, uredili premoženjske razmere. Zdaj jih sigurno več ne bi, ker očim ne bi v to privolil.
Pred dvema letoma je namreč zbolel. Ker do takrat ni skrbel za zdravje – do danes še ni bil pri zobozdravniku- je bilo to za pričakovati.
Bil je operiran na črevesju, a to ga ni streznilo. Diete se nobene ni držal, tako da je čez eno leto po operaciji dobil še sladkorno bolezen. Jemlje tablete, ne drži se diete, tako da so vrednosti sladkorja visoke in verjetno je samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do poslabšanja stanja.
Ker mi ni bilo kljub vsemu vseeno, sem ga opozarjala, kaj naj je, česa ne sme in to je zelo poslabšalo odnose. Sekirala sem se namesto njega in skrbela, kaj bo jedel, a on je vse to ignoriral. Škodila sem sama sebi, saj nisem mogla spati od skrbi in bila z živci na koncu. Ugotovila sem da je samo hrana načela dobre odnose in danes smo mi štirje po njegovem najslabši na tem svetu, ne spoštujemo ga, želimo mu smrt… Pri vnukih mu ne gre v račun, da sta pubertetnika in da mu ne ustrežeta v vsem v tistem trenutku, ko on to hoče, da ni on več glavna oseba v njunem življenju. Moža pa ni upošteval in ni bil dosti vreden od začetka. Tako smo se navadili, da živimo en mimo drugega. On se doma največ pogovarja z mačkom in psom, z nami pa, ko je dobre volje oz. ko ima dober dan in ko kaj rabi.
Veliko sem rabila, da sem začela ignorirati njegovo obnašanje in prehranjevanje in zdaj lahko povem, da mi je vseeno, kaj bo z njim. Seveda mi vse naredimo, ima oprano, skuhano, zlikano, le odnosi so bolj hladni. Ker je star šele 55 let in invalidsko upokojen, je vse skupaj težje razumeti. Tudi on je ves čas dominanten in ima težek karakter že odkar ga poznam, ker je seveda on najbolj pameten in on vse ve, nima pa niti osem razredov osnovne šole. To zdaj prihaja še bolj do izraza.
Tudi zate, draga Jasna, bo najboljše, da se na vse skupaj čimprej navadiš in da se ne sekiraš za vsako izrečeno besedo. Vem, boli, a ozirati se moraš tudi na svojo družino. In verjemi, čez čas boš otopela, kot sem jaz. Vendar me tolaži in verjetno tudi tebe, ko pri prebiranju raznih tem na forumu vidiš, da nisi sam.
Upam da boš to prebrala, saj si pisala 22. 10., jaz sem pa komaj danes našla to pošto.
Veliko trdne volje in potrpežljivosti ti želim! Meni dostikrat pomaga ta misel: SPREMENI SEBE IN SVET SE BO SPREMENIL!
Lep pozdrav!
Majda