Najdi forum

Dobre tri leta sem v redni službi, ki mi je v veliko zadovoljstvo. Rada hodim v službo, predvsem zaradi dela , ki ga opravljam. Vse bolj pa opažam, da se odnosi zelo zelo hecni in čedalje bolj moteči. Veliko stvari se moramo dogovarjati, veliko je sodelovanja,… Kaj se dogaja? Pridem v službo in sodelavka najprej razlaga, kako je druga sodelavka nekaj “narobe” naredila, rekla, vzela, zakaj ne more biti drugače, ona bi ravno tako, ali tako…V začetku sem vse to lepo poslušala, zdaj pa me vse bolj moti, kar se dogaja. Zdi se mi eno veliko mešanje dreka. Sama imam ogromno dela in vseh takih opažanj niti toliko ne dojemam ali pa sem drugačen človek, ki me ne zanima toliko o drugih oz. stvareh , ki se me res ne tičejo. Opažam pa, da me to nergiranje spravlja v slabo voljo, saj vse več o tem razmišljam, govorim o tem še doma in se s tem zelo obremenjujem. Opažam, da mi s takim vedenjem pada samozavest, sem manj odločna…me begajo stvari. S tem pa se še bolj prilagajam in ne zanam reči ne…Morda pa je ravno to namen takih ljudi? Kaj mi predlagate? Prosim za nasvet.

Hvala za vse odgovore in vas prav lepo pozdravljam!

Isto je pri meni. Tudi sama rabim to vrsten nasvet.

Prilagajanje-zdi se mi zelo pomembno, ampak bojim se, da je tega včasih preveč-pričakuje se, da boš samo tiho, kimal, se strinjal…ker sicer oporekaš, oni pa ja že vedo, kaj je prav in kako se tam dela, so pa ja že toliko časa tam …kako reči ne, naredil bom drugače. Kako ravnati, da bi ustvarjali boljše odnose, ne da zadeve še slabšamo, kljub temu, da se morda s čim ne strinjamo ali naredimo drugače kot se od nas pričakuje, da niti ne tožimo drugih drugim, hkrati pa se postavimo zase …

Tudi sama sem tip, ki ne mare ogovarjanja, nekaj časa sem v družbi sodelavcev samo molčala in poslušala, potem pa sem jim povedala, da me to moti in naj v moji prisotnosti izberejo drugo temo. Nekaj časa so bili malo zadržani sedaj pa brez problemov debatiramo, kolikor čas dopušča. Zato pa nisem na tekočem kdo je katero, kdo jo ni, kam je katera šla, kaj je rekla, bla bla bla.
Rda imam odkrite karte in to sem jim povedala, takšno so me sprejeli, čeprav težko. Tudi ti lahko storiš podobno, po treh letih že moraš imeti toliko samozavesti in sodelavki poveš, da naj pač tisti, ki dela napačno to pove, drugače pa naj molči. Potrudi se sama, da si napraviš prijetno vzdušje, saj je drugače zoprno hoditi v službo in nikar, res nikar naj te kvakanje bab ne vrže iz tira, ne dovoli si tega – POVEJ JIM!!

Veš, ti si krasno bitje, imej se rada in postavi se za sebe, ker vem da to zmoreš.

Pozdravček

Hvala za vse nasvete. Čisto se strinjam s tabo.

Nujno bom mogla to narediti in to čimprej, čeprav se bojim, da se bom komu zelo, zelo zamerila. Vendar tako ne bo šlo dolgo, ker se “kvakanje” samo prenaša od ene do druge, se dodaja, spreminja in vse mogoče zadeve pridejo ven. Prepričana sem , da o vseh. Sama sem tip človeka, ki zelo hitro začutim, kakšno je ozačje in za določene ljudi prav vem, da so govorili o meni, ko pridem zraven. Vendar ti ljudje tako govorijo o vseh. Malo pred tem pa je meni govorila o tej osebi-take in drugačne stvari. Tako je naporno to poslušanje, da sem se začela prav izogibati “nepomembnih” zadev. Tukaj mislim na privat zadeve. Čim manj.

Čeprav se mi to ne zdi vredu,…in je težko, ker veliko časa preživimo v službi.

pozdravljena!

Zelo ocitno je, da so taksni ljudje v sluzbi, ki jih omenjas sama in tudi nekateri odgovori na tvoj post, prave energijske pijavke. Na ta nacin iscejo pozornost in te ob vsem delu se dodatno utrujajo, ker se jim pac ne mores izogniti, ker ste dobesedno zaprti skupaj.
Res ne vem, kaj svetovati. Vcasih tako opravljanje doseze ze skrajno mejo, ko se zacne nekoga res grdo opravljati in to ta nekdo nekoc izve in je skrajno prizadet. Vem, da je to lazje reci kot storiti, vendar mogoce opravljivcu lahko recete, da nimate zdaj casa se o tem pogovarjat, ker imate pomembnejse delo, in greste. Ce to storite nekajkrat, bo ze dojel. Mislim, da imamo vendarle vedno svobodno izbiro, ali bomo nekaj poslusali ali ne – in da tudi tista oseba misli, da se ne bomo nikoli uprli in da bomo iz vljudnosti pac poslusali in poslusali. Ampak mi smo zavezani predvsem sebi in ce nam nekaj ni vsec, to povejmo. To smo dolzni sebi in svoji samozavesti. Mislim, da opravljivci nakladajo predvsem takim, za katere racunajo, da jim pac lahko, in se s tem tudi potrjujejo. Ko bi se jim le uprlo vec ljudi.

Živjo!

Hvala za iskren nasvet! Čisto tko se mi res zdi-energijske pijavke! Pitje dobre energije in ustvarjanje slabe! Ugotovila sem, da se z dobro voljo lahko veliko odpravi. Predvsem pa se bom probala držat tega, da bom pač dala vedet, da me te stvari ne zanimajo.

Je pa še problem v tem, ker meni se zdi prav, da sem to kar sem, zato veliko sprašujem, če česa nevem. Se pa dogaja, da nekateri to izkoristijo na ta način, da to z veseljem govorijo naokoli,…tega ni vedla,…saj me razumete.
Meni se zdi čisto normalno, če se zmotim, česa nevem,… popravim, se naučim in grem dalje.In tudi to, da me nekdo opozori na to in reče, glej to je tako prav,…raje tko naredi,…

Lep dan še naprej!

Draga Ojlkica,

Ostani taka kot si in se ne obremenjuj s težavami, ki jih imajo drugi. Podpiram tvojo odprtost in odnos do napak. Motiti se je človeško. Vsakdo ima pravico do napak in odgovornost, da se iz njih nekaj nauči.

Vedi, da ljudje, ki opravljajo, imajo zelo veliko svojih težav in je to način, kako pobegnejo pred njimi. Marsikdaj se dogaja, da svoje pomanjkljivosti projicirajo v druge ljudi. Kakorkoli že, vedi, da sama odločaš, ali se boš ubadala in obremenjevala s tem, ali ne.

Verjetno si slišala pregovor: Psi lajajo, karavana pa gre naprej. Bodi karavana, ki se ne ozira na pasji lajež.

Želim ti vse lepo,

Brane Krapež Šola čustvene inteligence <http://www.cdk.si/sci>

Hvala! Resnično veliko mi pomeni vaše mnenje in vseh, saj tako vem, da sem na pravi poti. Predvsem pa se bom trudila naučiti in ohranjati vaših nasvetov!
Spoznavam, da moram prav namerno predelat določene stvari, ki se mi dogajajo…predvsem pa skušam gledat stvari-ljudi, dogodke,… v pozitivni luči. Včasih je težko, ko nekdo naredi, reče res kaj takega, da prizadane,…

Takrat pa je potrebna distanca-meja,…

Lepo vas pozdravljam!

Kot prvo mi ni jasno, če je sploh možno nekomu kar dati tako ali drugačno odločbo brez njegovega predhodnega privoljenja. Še posebej, če gre za povišanje.

Vprašanje je tudi zakaj se je tvoj šef tako odločil. Ena možnost je, da kljub trudu tvojega sodelavca ta morda ni primeren za to mesto, morda po čisto osebnosti plati. Iz prve roke pa vem, da je zadnje čase zelo moderno sprejemati takšne, navidez nerazumljive odločitve zato, da se med ljudmi povzroči špetir in rivalstvo, ker se tako pričakuje večja posameznikova produktivnost, informacije in lažje obvladovanje.

Bodi zelo previdna.

Hvala za vaše mnenje in nasvet!

Verjetno se res tudi to dogaja. Vendar meni se zdi najbolje, da sem taka kot sem in skušam biti fer-predvsem, da se trudim po svojih najboljših močeh, se v druge ne vtikam in tudi ne preveč zanimam. Predvsem pa, da ostajam pozitivna do dela, ljudi,… Tako bom raje malo bolj tiho-poslušala, premlela stvari v krogu najbližjih in se posvetovala z njimi,…v službi pa tako ohranjala distanco. Čeprav se mi zdi to zelo zelo težko, ampak opažam, da marsikdo hoče slišat marsikaj od mene recimo zato, da se potem posmehuje, morda celo tožari,…

Nič prijetni občutki, ampak zgleda res, da je ves sistem dela tako naravnan.

Nekaj bi še dodala…:),

To ste mi dali kar precej mislit. 🙂

A ni pravzaprav čudno in zelo “smotano”, da ljudje namenoma povzročajo špetir med ljudmi, zato da bo nekdo bolj vodljiv. Meni se bolj zdi, da s tem zmanjšujejo produktivnost, saj grem raje nekam-tudi v službo, če se tam dobro počutim, si med seboj pomagamo-saj smo tim, ki mora skupaj držat in smo le tko lahko bolj uspešni. Meni se zdi bolje, da ustvarjajo fer odnose. Nevem, kam pridemo, če smo žleht drug do drugega.??? A ni to mal zgrešeno?

A sem preveč naivna??

Draga Ojlkica!

Strinjam se z vami, vsekakor lahko ljudje s sodelovanjem veliko več dosežemo (tako v materialnem smislu kot tudi v smislu odnosov in osebne rasti posameznika in družbe) kot s tekmovalnostjo, podtikanji in čustvenim manipuliranjem.

Seveda pa smo ljudje med seboj različni in tudi naš način razmišljanja in vedenja se med seboj razlikuje. Nekateri so zelo ujeti v vzorce materialnosti, vidijo le sebe (svoj ego) in svoj interes, ki ga želijo udejanjiti tudi na račun drugih in za vsako ceno. Vedno več pa je takšnih, ki so malo bolj ozaveščeni in duhovno prebujeni in ki vedo, da če želimo kot posamezniki (in kot celotna družba, človeštvo) narediti korak naprej, je nujno potrebno spremeniti nekatere obstoječe vzorce razmišljanja, čustvovanja in vedenja.

Podpiram vas v vašem razmišljanju in delovanju! Morda še to: sodelovanje in pravični odnosi ne pomenijo, da – kadar je potrebno – nismo v odnosu do nekoga tudi bolj odločni in ga ustavimo (če na primer želi doseči svoj cilj brez občutka in tudi na naš račun, kar sem že napisal v prejšnjem odstavku).

Lepo vas pozdravljam!

Boštjan Trtnik Šola čustvene inteligence http://www.cdk.si/sci

Hvala vam za nasvet!

Vendar vse bolj je jasno, da si medsebojno nagajanje, ne udejanjanja dogovorov-nekateri se moramo držat, nekaterim se ni treba, zaradi tega, ker ima nekdo tam več “pravic”, lahko pripelje tudi do tega, da če to nekajkrat poveš na glas, da se ti to ne zdi prav,…pride potem marsikdaj na uho delodajalca in lahko tudi izgubiš službo, čeprav si samo povedal mnenje, opažanje,…

Zato pa ves čas poudarjajo, bodi tiho, kar kimaj, tut če se ne strinjaš, samo da imaš službo, …

Kaj menite o tem?

A samo prihajam na realna tla-sem šla polna idealov na delovno mesto…??

Hvala za vsa vaša mnenja in nasvete!

Res je, kar pravite, danes je tudi v delovnih okoljih zelo veliko čustvenih manipulacij, podtikanj, opravljanja … Zelo veliko se manipulira prav s čustvom strahu – tako kot ste napisali: Delaj in bodi tiho, vesel, da imaš službo. Marsikdo pristaja na takšno izsiljevanje, saj ga je strah, da ne bo res ostal brez službe. Vendar – če dobro in pošteno delamo, ali nas bo delodajalec res zamenjal kar tako? Bo uspel dobiti nadomestilo za nas – to je vsekakor povezano z dodatnimi stroški zanj.

Gotovo vas delovno okolje in odnosi tam soočajo z resničnostjo življenja in odnosov, a vendarle – zakaj se ne bi potrduili in skušali svoje ideale uresničiti in jih živeti – vsaj malo! Če bi vsi pristajali na takšno situacijo kot je in nam ne bi bilo mar za izboljšave, se tudi kot celotna družba ne bi spremenili. Vedno so obstajali posamezniki, ki so bili v nekaterih pogledih in dejanjih bolj ozaveščeni od preostalih ljudi.

Seveda pa je potrebno biti pri svojih besedah in dejanjih moder – včasih pa je modro tudi kakšno stvar ne povedati.

Boštjan Trtnik Šola čustvene inteligence http://www.cdk.si/sci

Hmm, zdi se mi, da sem falil post, zato moje prejšnje pisanje deluje malce brez glave. Zdelo se mi je namreč, da si nekje napisala, da je tvoj sodelavec vlagal mnogo truda v svoje delo, povišali pa so tebe. No, neglede na to, vse ostalo, kar sem napisalo, lahko še kako drži.

Odnosi v službi so še kako odvisni od vodilnih oz. njihovega odnosa do podrejenih. Vse pa je odvisno od tega v kaj je podjetje usmerjeno: izmolsti čimveč dobička v čimkrajšem času ali gledati dolgoročno, se čimdlje obdržati na nekem trgu, ohranjati dobro ime in pridobivati tržni delež. V slednjem bi taki odnosi kot jih želiš sama še kako morali biti zaželjeni. Na žalost pa je v zadnjem času mnogo več tistih prvih in proti temu niso imune niti tiste firme, ki naj bi veljale za zelo ugledne in trdne. Pri teh drugih firmah je strokovnost in produktivnost kot nanjo gledaš ti, zaželjena bolj ali manj samo na papirju. Produktivnost seveda, vendar v smislu prinesti čimveč denarja v firmo, način pa je nepomemben in predvsem v celoti prepuščen posamezniku. Velikokrat se od vsakega zahteva, da je v prvi vrsti prodajalec, čeprav so ga zaposlili za nekaj čisto drugega.

Malo preuči tudi kakšen odnos je (neformalno) zaželjen tudi do strank, poslovnih partnerjev ipd. Če škriplje tudi pri tem, to seveda vpliva tudi na razpoloženje zaposlenih in v takem kolektivu je zelo težko delati, če igraš na karte morale,strokovnosti in poštenosti. Za nekatere lastnike slednje pač preveč stane.

New Report

Close