Živjo,

zanima me, kolko vas je zadovoljnih z odnosi med sodelavci na vašem delovnem mestu; imate s sodelavci striktno poslovi odnos, se družite z njimi tudi v privatnem življenju? Kakšen odnos imate s šefom; si mu upate povedati, če s čim niste zadovoljni ali požrete vse kar vam reče in naliži?

Sama sem v pretežno ženskem kolektivu (kar se mi zopet zdi specifika zase). Tudi šefinja je ženska, ki se počuti ogroženo ob vsakem predlogu nas, podrejenih, ki pa se tudi kregamo med seboj, večinoma zato, ker šefinja ne oragnizira stvari (kot da se bo uredilo-organiziralo vse kar samo), kar je ena glavnih funkcij vodje oddelka.

Tudi vodstvo zavoda (seveda smo “državna firma”, v neki gospodarski dejavnosti to ne bi dolgo funkcioniraloa) že dolgo ve za (ne)sposobnost naše vodje, a ne ukrene ničesar, nasprotno – kaznuje osebo, ki se izpostavi in jim osebno pove za probleme v oddelku….

Posledično sama s sodelavci komuniciram le kolikor je nujno potrebno za nemoten potek dela – ni prijetno, a sem skozi leta ugotivila, da tako še najlažje “pridem čez”…

In še naprej tako delaj, da komuniciraš zgolj poslovno s sodelavci, ker je tako najbolje in najvarneje. Šefica ima očitno zaslombo v vodstvu zavoda, zato vi ne morete ničesar storiti. Verjetno sama najbolje veš, kakšno je ozadje, da je šefica zaščitena kot “kočevska medvedka”. Praviš, da se kregate med sabo – zanjo je to dobitna kombinacija – deli in vladaj, da bo še naprej vladala, pa verjetno skrbi vodstvo. Za “državno firmo” to ni nič posebnega.

Strogo profesionalni.

Sploh potem, ko dobiš kakšen nož v hrbet, ugotoviš, da je to edino pametno. Pa tudi prej se z njimi nisem družila, sem pa kdaj poklepetala, delila kakšno informacijo o sebi ipd. Zdaj opravim svoje delo, imam čim manj interakcije in – v končni fazi sem sama s sabo bolj zadovoljna kot prej.

Glede tega, ali nadrejenemu kaj poveš – odvisno od nadrejenega. Jaz sem prejšnjim povedala, pa so to znali ceniti. Morda sem bila pa že v osnovi malce priviligirana, so bili zadovoljni z mojim delom in zato sem lahko tudi povedala kaj več, kaj pa vem… Pri zdajšnji to ni pametna politika, saj je ženska maščevalna. Na žačetku je bilo malce težko gledat, kako gredo zadeve “zu grund”, ker je nesposobna, potem sem se pa od tega ogradila in se s tem ne ukvarjam. Ko so “krizni” sistanki in na kolektiv vali krivdo za lastno nesposobnost, vzamem dopust ali pa enostavno preslišim (sploh ne poslušam, štejem ovčke ali opazujem detajle na viseči sliki). Ko pride kaj jamrat k meni, razumevajoče kimam.

Kako naj ti povem? Klin se s klinom zbija. Z idiotom se moraš obnašati njemu primerno – kot da si idiot. In neverjetno je, kako dobro to deluje …

Pandora, te smem vprašati nekaj?

Tega ni te morem preprečiti 🙂

Če bom odgvoorila pa je odvisno od namena….. 🙂
Lahko tudi na ZS Pandora1, če želiš.

Kako si razrešila problem, zaradi katerega si pristala na MONu?

Pozdravljeni!
Pa še zgodba z moje strani.
Vodja oddelka sem postala takorekoč čez noč.Brez izkušenj,priprav,z nekaj navodili.S sedanjimi sodelavci se poznamo že od prej,bili smo dobri prijatelji,družili smo se tudi izven službe.Sedaj smo manjši kolektiv,manjši oddelek,ločeni od ostalih.Jaz osebno nimam karakterja,kakršnega naj bi imel vodja.Vem,da sem preveč popustljiva,premalo odločna,premalo samozavestna.Vsega tega se zavedam in odločena sem to spremeniti.Na videz je v kolektivu vse ok,v resnici pa precej škripa.Ne vem,če sem za vse slabo res jaz odgovorna.Če se sodelavci med sabo obrekujejo in ne upajo povedati eden drugemu,kaj jih moti pri nekom,to najbrž ni moj problem.Tudi ni moj problem,če je opis dela tak kakršen je,če je plača premajhna-sami so vedeli,kam gredo.Je pa res,da jim je bilo malce napačno prikazano vse skupaj(ne z moje strani).Moti me,da si mečejo polena pod noge in s tem posledično tudi meni.Trudim se kakor se znam,čeprav mi vedno ne uspe urediti vsega kar si želijo in kar si želim jaz.Če ti nekdo(nadrejeni)nekaj ne dovoli,je pač potrebno poiskati sprejemljivejšo pot.Vesela sem predlogov,nasvetov,pa tudi kritik zaposlenih,saj mi s tem na nek način tudi olajšajo delo.In ne počutim se ogrožene.S sodelavci se ne družim izven delovnega časa,razen z eno,s katero greva na kavico,ko se skupaj voziva v službo(2x/mesečno).Ker sem bila precej časa odsotna v službi,me je nadomeščala sodelavka,ki je spoznala vse “lepote”mojega dela.Moram reči,da je delo opravljala odlično.Ampak imam občutek,da je ravno ona tista,ki me bo sesula.V službi imam občutek,da me potiskajo vstran,da nisem del njih,čeprav je pri nas pomembno,da sodelujemo in delujemo kot celota.Dobro se zavedam svojih napak in jih skušam popraviti sproti.Zadnje čase sem bila pod močnim stresom,kar je seveda vplivalo na moje delo,čeprav sem mislila,da ne bo.Ampak sem stvari uredila in z veseljem čakam nov delovni dan,saj mi služba veliko pomeni.O svojih težavah se v službi ne morem z nikomer pogovarjati,ker me nihče ne bi poslušal,saj imajo veliko dela sami s sabo.Tako da sem prepuščena sama sebi in svojim odločitvam.Naj še povem,da imajo zaposleni veliko svobode pri odločanju,predlogih.Če koga kaj vprašam,če česa ne razumem ali ne vem,pa res dobim občutek,da sem nesposobna.
Ja,lepo je biti tisti,ki ga j….pod in nadrejeni.

kako pa si kar čez noč postala vodja, brez znanja, izkušenj in sposobnosti?

Imela sem zahtevano izobrazbo,končano izobraževanje za ta poklicni profil,ki mi ga je omogočilo podjetje,deset let službe v tem podjetju.Nisem pa imela izkušenj v vodenju.Tako nekako sem želela napisati.

Sem izkusil to “lepoto”.
Po eni strani hočeš bit prizanesljiv do podrejenih, po drugi strani jih dobiš po nosu od nadrejenih, če se kje zalomi. Takrat vsi s prstom kažejo nate in karkoli poveš v svoj zagovor izpade kot, da se izgovarjaš in vališ krivdo na druge….
Mislim, da si preveč čustvena in bi vsem rada ustregla zato dopuščaš “manjše prekrške”, enkrat enemu drugič drugemu. V zahvalo pa dobiš obrekovanje za tvojim hrbtom, kako si nekomu “pustila” in zakaj njemu ne….itd itd
Rezultat teh popuščanj izven “opisa del in nalog” je, da se drug na drugega izgovarjajo zakaj nekaj ni bilo narejeno, zakaj ravno jaz in podobni nesmisli. Take stvari vnašajo nemir v kolektiv.
Kot vodja verjetno veš kaj ima kdo v opisu del in nalog in od tega ne odstopaj. Če razdeliš delo razdeli pravično in v skladu z njihovim opisom del, ker če boš pravična ti ne morejo/smejo zameriti in vedno svoje zahteve utemelji s tem kar imajo v opisu del in nalog, zato so ti ljudje tam, ne zato, ker bi bili nap prijatelji.
Oni pa poznajo tvoje (čustvene) šibke točke in te “izsiljujejo” na osnovi čustev, mogoče niti ne zavedno, deluje pa vseeno 😉

tnx,on_

hehehe no to se pa drugače sliši:))

Najprej mora imeti vodja dovolj znanja in izkušenj, da vodi oddelek. To dvoje je pogoj, da se ustvari zadostna avtoriteta za vodenje. Potem je obvezno potrebno sodelavce, njihovo znanje in ideje spoštovati. Nikoli nepremišljeno zavračati njihove predloge. Če niso sprejemljivi, jih je potrebno utemeljiti in ne nekaj nabluziti. Jaz moram reči, da vse spoštujem. Brez njih ne bi funkcionirali in to tudi dobro vedo.

Mi zjutraj skupaj spijemo kavo in se ob tem pomenimo, kaj je pomembnega tisti dan. Enkrat na leto gremo skupaj na kosilo. Kakšnih res prijateljskih vezi za popoldansko druženje pa ni. Si jih niti ne želim. Jaz imam svoje prijatelje, ki z mojo službo niso obremenjeni in mi druženje z njimi predstavlja sprostitev. Sicer pa vsak po svoje.

evo še moje zgodbe. Jaz sem ena tistih srečnic,ki svojega kolektiva nebi menjala za nič na svetu. Med seboj se odlično razumemo, si pomagamo, skupaj spijemo kavico ali dve….Imamo tudi super šefa,ki nas brani in zagovarja pred svojimi nadrejenimi, ki zna prisluhnit našim predlogom in nas tudi spodbuja,da se trudimo. In tudi,ko smo doma, na dopustu ali kaj, vsak vedno pride in da za kavico…meni osebno manjkajo, če jih ne vidim celi teden… Smo res kot ena družina. In verjamem,da je vsem težko,ki nimate lepih odnosov v službi. Po mojem bi se mogli usesti skupaj in pogovoriti. Tudi pri nas je bil enkrat manjši konflikt, ampak smo se pogovorili in od takrat naprej je vse super.V službi preživite 8 ur svojega časa, s sodelavci ste več kot s svojimi domačimi, zato je pomembno,da se razumete.

Kako si razrešila problem, zaradi katerega si pristala na MONu?[/quote]

Boleče in zaenkrat dobro kaže.

Pri icebergu vidiš le tisto, kar je nad vodo. Pri problemih je podobno. Večkrat vidiš le zgornjo kapico in ko odrivaš, kaj vse je spodaj … je boleče.

Ampak pravijo, da kar te ne zlomi, te naredi močnejšega.

Če ti je ta odgovor dovolj, super. Če te zanima kaj bolj specifičnega, pa na ZS. Vse ni ravno za MON …