Odnosi in MoM
Do dvaintridesetega leta sem vedela, da sem drugačna, a nisem vedela, kako hudo je z mano.
Po diagnozi in spoznaji, kaj to prinese v odnos, sem popolnoma opustila misel na otroke, da nimajo MoMsterja za mamo. Od tega je minilo pet let, iz podobnega razloga kot za otroke, sem opustila misel na partnerja, novih znanstev po vzpostavitvi diagnoze sem sklenila na prste ene roke, saj se počutim kot slon v trgovini s porcelanom. Nikoli ne vem, koga in kolikšni meri bom z motnjo “pohodila” in kdo bo zaradi mene v odnosu trpel do te mere, da brez strokovne pomoči ni variante da gre, brez da bi normalna stran plačala zelo visoko, previsoko ceno.
Tudi od družine sem se oddaljila, vglavnem od vseh, ker sem za ostale moteča in dramatična. Po 15 letih skakanja iz kolektiva v koletiv sem tudi nad tem obupala in se zadnje leto zaprla v životarjenje za socialki in na robu finančnega in fizičnega obstoja. Ker nimam ritma dneva in ne dela, se je vzorec nezdravega stila življenja popolnoma razpasel.
Zelo težko je živeti z vsem nepopisnim besom, ko me vihar zvrtinči. Zelo težko mi je živeti z intenziteto teh čustev. Počutim se, da sem se pri svojih 37ih načustvovala kot normalen človek v celem življenju. Zelo utrujena sem od tega. Utrudi me tudi to, da sem lahko razposajena kot metulj, pogosto tudi evforična + trigger = BUM!! In ostane samo oblak dima v obliki gobe od atomske bombe. Uničujoče, razrušujuče. Karkoli zgradiš, samo razrušiš, a ne zgolj do temeljev, zapovrhu še parcelo uničiš za nadaljno gradnjo.
Stvar, ki me je posebej prikovala v negativo, so fizične deformacije možganov MoMovcev – odvečna siva snov v amigdali in zmanjšan center za uravnavanje impulzov (ugibam, da zato terapija s SSRI pri MoMovcih nima omembe vrednega učinka, razen če imajo še kakšno drugo pridruženo motnjo, na katero SSRI pozitivno vpliva). Kot da bi si stopala povezala v lotusov cvet potem pa skušala z deformacijo čim bolj normalno hoditi, brez da bi s svojo hojo ovirala ostale, ki hodijo vštric z mano (parafraza za odnose).
Novembra lani sem vse te stvari sestavila v podoben odstavek v glavi, začela igrati “skuliranost”, ujagala decembra, da sem bila tri dni frej, naštimala stike in dogovore, da sem mela tiste tri dni frej in po treh letih znova skušala s samomorom. Isto kot zadnjih 15 let – nobenega pisma, nobenih pakiranj, priprav, pogovora z lečečo psihiatrinjo, nikakor dati vedeti, kaj v resnici pač naklepaš in če že gre po zlu, da nben ne dojame, da si kaj takega sploh poskusil. K sreči, da sem bila tri dni frej, saj sem od večera po službi, ko sem se najedla tablet več kot 50 ur spala, zbujala samo za scat in pit. Sem mislila, da bo dovolj, če vzamem res veliko količino tablet brez alkohola, da bo šlo. Nisem mela pravih, zgleda.
To, da sem se zbudila, me je resetiralo za nekaj časa. A uničoči vzorci ostajajo naprej in ostala mi je uničena parcela 6 mesečne veze.
Dokler lahko govorim o tem tako odprto, je še v redu. Problem imam, da sicer psihiatrinji obljubim, da se bom najprej z njo pogovorila, če bo kaj hudo narobe, a tega pogovora v ključnem momentu nisem zmogla, saj me je moj zid hermetično zaprl pred popolnoma vsemi.
V veliko oporo mi je mejna osebnostna motnja za telebane, darilo prijateljice, ki je tudi sama duševni bolnik, a z drugimi motnjami in ki je ena redkih, ki že pet let spremlja situacijo pri meni in ima podobne eksistenčne težave, le z drugimi, a podobnimi vzroki.
Ima kdo kakšno
Draga Mom
Slučajno sem naletela na ta forum in tvoj obsežen opis, kako živiš. Tole mora bit kar zoprno živet z borderline motnjo. Sicer jo je tudi meni diagnosticirala prejšnja psihiatrinja, zdajšnja pa spremenila diagnozo v shizotipsko motnjo. V resnici sem samo zelo prestrašena in se bojim odnosov. Imam problem s sabo, kadar je nekdo dober do mene. Počutim se nevredno ljubezni in nevredno da me kdo pohvali. Totalni čustveni invalid sem. Posledično nezmožna partnerstva, kaj šele da bi imela družino. Na tej točki se mi zdi pomembno izpostavit, kakšni so bili starši do nas v otroštvu. Imam še sestro, vendar so njej naklonili mnogo več ljubezni in pozornosti, kot meni. Odkar pomnim, me je oče stalno poniževal, govoril kako nič ne bo iz mene, da mi nič ne bo uspelo, iz mene se je norčeval in se mi posmehoval. Skratka je človek, ki mi je ubil dušo. Čeprav sem edina v družini, ki mi je uspelo narediti fax, je to zanj nepomembno. Službe za dlje časa nisem nikoli imela. Enostavno sem zmrznila že na razgovoru, potem pa še na delovnem mestu, če mi je slučajno uspelo dobiti delo za tri stopnje nižjo izobrazbo. Delala sem večinoma po proizvodnjah, za kaj več se nisem znala ceniti niti imeti občutka, da si zaslužim bolje. Pa še tam me je motila gneča. Razvila sem različne fobije, na koncu niti iz hiše več nisem upala. Mislim, da so kot prvo za naše težave krivi starši, čeprav tega nikoli ne bodo priznali. Nismo mi krivi, da nismo imeli dovolj ljubezni od staršev. Potrebno bi bilo imeti več empatije do samih sebe in si dopovedati, da smo več vredni kot nam pripisujejo starši.
Zdravo, forum odkrila cisto po nakljucju.
Je vec kot leto od zadnje objave, pa vseeno nekaj napisem. Kot prvo, hvala za zapise, se sedaj pocutim malo bolje glede sebe. Sicer niti ne vem kaj mi je, ampak se vseeno malo najdem v zgornjih zapisih, v bistvu sem in mi gre trenutno cisto ok. Je mozno, da bi pri vsaki osebi nasli kako psihicno motnjo? A se to diagnosticira osebi, ki ne more normalno ziveti oz je ne zna obvladovati?
Kot je napisala vvanessa, sem imela podobne tezave s starsi. Dajanje v nic, skuhano kosilo nikoli ni bilo dovolj dobro, mami se ne pogovarja, ampak krici, samo ona dela, kosilo se skuha samo, stanovanje tudi posesa, perilo (za 5) obesi samo in zlika… ko si ne upas prijokat noter, ker boli glezenj (pomoje je bil zvit), ker bo vpitje in s kuhalnico po riti (to je bil se najmanjsi problem). Vsakodnevne pridige kako sem presuha, da zgledam kot smrt, da bom padla v bolezen, vsako jutro isto ko sem sla na fax (kot da bi se posnela na trak), siljenje s hrano…
Ne vem, ne razumem kako lahko kot stars mislis da s tem otroku delas dobro? Verjetno pa je samo prenasanje vzorcev vzgoje naprej.
Ampak sedaj gre, po nekaj propadlih zvezah postopoma razmisljas o sebi in kje si ga TI polomil (ja, prvi me je pustil, konec sveta takrat, sedaj sem mu hvalezna), potem ze napredujes in ugotovis da nisi ti kriv, najdes slabosti bivsega in se vprasas kaj si sploh z njim pocel (imel je stanovanje, bolje pri njem, kot doma, ceprav je tip dolgocasen kot ljubljanska megla). Ampak polomila sem ga pri drugem, sedaj se lahko pohvalim da izgledam OK, imam smisel za humor (to imam po fotru, ce nebi bilo tega v mojem zivljenju, bi pa ziher ze pristala v begnah ala Lj Polje), sem pridna in skromna. No, njemu sem bila ocitno res vsec, pa sem si rekla ok, je super oseba, ene par malenkosti me je sicer motilo, nic takega na kar se nebi bilo mozno navadit. Pa ni slo, kar je slabsalo situacijo so bili se moji izpadi povezani s slabo samopodobo. Vcasih cisto brezvezne stvari, slab dan v sluzbi, se kaj zavlece tam, je fant kaj narobe rekel… Najprej slaba volja, ki preraste v misli kako slaba oseba sem, da si me ne zasluzi itn. Z njim ne govorim oz ga sploh ne morem prenasat ob sebi. Sva pa v garsonjeri 30m^2. To traja cca 2 dni, potem je ok, najbolj zlat fant na svetu, tudi jaz sem ok. Ampak se to ze prevec cikla, vem da ga s tem prizadanem. Po 2h letih ga pustim, ne znam pojasnit zakaj. Vem da me ima neizmerno rad, tudi jaz njega…ko sem ok. Zeli si otrok, jaz pa imam strah da bom prenesla vzorce vzgoje na njih. Sicer sem zelo nekonfliktna, v nobeni zvezi se nisem kregala, ce je kaj narobe se zavedam da ne bo konec sveta, v tisini premeljem zadevo in je ze ok, samo opozorim na napako, ce je potrebno.
Vem kaj mi fali, delam na tem. Ko sem sama nimam problemov s tem, rada sem slabe volje, vcasih prav pase, tako domace se pocutim v tem razpolozenju.
Ne vem kako prepricat potencialnega partnerja, da je tako stanje zame ok, ko bi me skusal spraviti v boljso voljo ali se slabse, silil v mene, kaj je narobe. Nikoli nisem z nikomer govorila o svojih problemih, ne znam. Naj si najdem novega poskusnega zajcka in naj ga ze na zacetku opozorim na to? Sem pa pomislila tudi na to, da bi bila odlicen par z nekim kretenom, ki nebi bil pozoren name, to bi marsikaj resilo, ga moja slaba volja nebi motila.
