Pozdravljeni!!

Kar bi začela in povedala, da imam problem, ki me že pošteno nažira. Moj velik problem je odnos z sodelavci.
Včasih sem se v službi imela tako lepo, da sem hodila na delo prav z užitkom. Zavedala sem se, da sem imela veliko srečo. S sodelavci smo se razumeli in se dužili tudi izven delovnega časa.
V službi so me nato premestili na drugo delovno mesto …in vse je šlo še navzdol. Dala sem odpoved in šla drugam, s svežim optimizmom, da bom tudi jaz dala vse od sebe, da bo lepo. Vendar ni bilo tako. Naj se povem, da sem se veliko ukvarjala sama s seboj, brala knjige o duhovni rasti, ponavljala pozitivne afirmacije, sla na delavnico ter tudi k psihologu ipd. V službi sem skušala lepo povedati stvari vedno s pozitivnega zornega kota in tudi verjela v to, pa sem bila gledana kot “malo čez les”. S časom sem izgubila voljo in energijo in se z njimi nisem več ubadala celo do razsežnosti, da sem postala redkobesedna. Odločila sem se za strog poslovni odnos, ostalo naj ostane zunaj. Nekaj časa je še šlo. Sledilo je obolenje, zaradi katerega sem se sekirala, čeprav se je na koncu vse dobro izšlo. Vendar po tistem obdobju sem ostala sestradana energije, ki jo nikakor ne morem pridobiti nazaj. Odnosi so zame neznosni in me izčrpavajo. Vidim jih kot odnose bazirane na pretvarjanju, okoriščanju in ogovarjanju.
Če bi zadeva ostala pri tem, bi bilo še v redu. Znotraj te nove službe sem dobila novo prerazporeditev, kar pomeni drugo delovno mesto in ponovno začetek učenja novega. Ker so stvari kar obsežne in zahtevne me moti to, ker nihče mi ne pomag, da imam občutek, kot da bi se morala roditi z znanjem. Absurd, vsaj zame! Sprašujem se, kako so drugi prišli do znanja, kako plavajo? Nihče kaj dosti ne pove, sicer pa že jaz ne sprašujem. (namreč tu niso dovoljena čustva in dvomi)
Na vse to, me je začela grabiti panika, da ne bom sposobna prebroditi tega napora. Da nisem dovolj dobra in da je z mano nekaj narobe.
Nikakor se z njimi ne ulovim na pravi valovni dolžini. Zdaj se že sama odmikam od sodelavcev. Prisla sem do take razsežnosti, da tudi prost čas preživim zaprta doma, ker sem nejevoljna za druženje z ljudmi, s starši. Prijateljem sem nekaj časa “težila” kako mi je hudo, pa se še sama ne morem več poslušati. Fant me sicer razume,a je meni hudo, ker ne morem odklopiti “bremena službe” , ki se prikrade v najin odnos v obliki moje melanhoničnosti in brezvoljnosti. Naj še povem , da sem mu bila vseč ravno zaradi svoje pozitivnosti in pozornosti. To je kar skopnelo zaradi oblaka preobremenjenosti in se bojim, da bom izgubila še njega.
Ne upam si imet otrok, ker se sprašujem, kaj jim bi lahko nudila vsa živčna in brezvoljna mati.

Nasplošno vlada pri meni pesimizem in sprašujem se po smislu življenja?
Zbegana sem, ker ne vem kaj in kako. Zaposlena sem 10 let in po vsem tem času se mi z dneva v dan bolj dozdeva, da za vse kar sem se trudila in vlagala profesionalno, se mi naenkrat zdi zgrešena investicija.

Najraje bi dala odpoved in ostala doma, a si tega kar tako ne morem privoščiti. Potrebno je plačevati položnice.
Po drugi strani se zgrozim, če pomislim, da bi morala delati v takšnem okolju in odnosih še skoraj 30 let.

Lahko bi menjala službo, a me je tokrat strah, saj sem jo že menjala enkrat v upanju na bolje, pa se mi pogum ni ravno obrestoval.

Naj povem, da v službi ne vladajo prijetni odnosi. Zelim povedati, da so tudi ostali v večini zamorjeni. Ne vem pa ali sem jaz toliko bolj občutljiva, da enostavno ne morem odmisliti neprijetnih okoliščin, ki jih sicer doživljam 40 ur na teden.

Lepo bi prosila za nasvet kogarkoli, ki je prišel ven iz podobne situacije ali pa kogarkoli, ki lahko objektivno oceni situacijo ter mi svetuje.
Hvala

Evo, sva že dva, le da sem se jaz iz tega nekako že izkopal ven in stvari sprejel take kot so. Drugače pa zelo podobna zgodba. Lahko pa rečem le to, da so odnosi v službi v veliki meri odvisni od razmer oz. od posameznih vodilnih ter od njihovega odnosa do podrejenih in cenjenja njihovega dela. Morda celo velijko bolj kot od višine plače.

In včasih je dovolj le ena negativna oseba in pokvari vzdušje tako kot eno gnilo jabolko v košari okuži še ostala. Pa pustimo to.

Praviš, da si v službi že 10 let, zaradi depresivnosti, ki jo je prinesla prav služba, pa si ne upaš imeti otrok. Si morda pomislila, da hrepeniš po družini, pa si tega ne upaš povedati na glas, saj v današnjem času to nekako ni “in”? Morda odnosi v službi in tvoje dojemanje situacije niso vzrok, temveč posledica. Posledica neuresničenih želja, ki jih še sama sebi prikrivaš. Kajti glede na delovno dobo sklepam, da tudi med najmlajše več ne sodiš in si že kar krepko preko 26, kolikor imajo danes prvorodnice.

Vidiš, to sem razbrala jaz. Ko sem sama načrtovala drugega otroka, se mi je prav tako v kolektivu, kjer sem prej delala šest, pozneje pa še dvajset let v kar dobrih medsebojnih odnosih, nekako vse postavilo na glavo, vsega sem imela poln kufer. Družina je potem tudi smisel, zaradi katerega prenašaš vse težave v poklicu, ker veš, da potrebuješ plačo, odnosi v službi pa postanejo nepomembni, ča imaš doma zdrave odnose in prijetno vzdušje. Porodniški dopust pa je tako dolg, da boš medtem na kolektiv pozabila, ob vrnitvi pa z novim entuziazmom začela. Lahko pa izkoristiš čas v porodniški, da se naučiš, kar zdaj ugotavljaš, da bi morala znati, pa ne znaš.

Sicer pa si zapomni eno: nikomur v kolektivu nisi nič dolžna in nihče ni nič dolžan tebi. Če boš torej delala v takem okolju, se boš s tem morala sprijazniti, kajti služb ni ravno na pretek, pa še v kaj slabšega lahko padeš, če jo menjaš. Je pa seveda tudi to pot, a enako negotova kot vse.

Draga Mina33,

Če takole malo od strani pogledam, sem mnenja, da je pismo napisal nekdo, ki je ujet v vlogo žrtve. Zakaj tako vidim? Od začetka se zgodba začne lepo, odnosi so dobri. Tudi vi ste se za to trudili. Seveda je to v redu, očitno ste bili v okolju, ki je to cenilo. Zdaj pa niste več in čim prej boste to spoznali, bolje bo. Domnevam, da ste z pozitivnimi izkušnjami in navdušenjem prišli v novo okolje in naleteli na povsem drugačno “zgodbo”. Ne gre in ne gre, poskušate z pozitivno naravo, pa s profesionalnimi odnosi. Pa ne gre. Ste pomislili, da bi preprosto bili kar ste?

Ne verjamem, da se tudi vaši sodelavci toliko ur na dan ukvarjajo z vami, kot se vi z njimi in sploh z službo. In ker ljudje zelo čutimo čustva drug drugega (nezavedno) verjemite, da s svojim premlevanjem v mislih ne koristite splošnemu vzdušju v kolektivu. Tudi če ste prijazni ali tiho, vaša resnična čustva so z vami in ljudje jih zaznavajo in se nanje odzivajo.

Okoliščin včasih ne moremo izbirati, vedno pa lahko izberemo odziv na okoliščine. V tem je naša velika priložnost. In zdi se mi, da ste vi izbrali vlogo žrtve. In tudi ni res, da okoliščin ne morete spremeniti.
Zdi se, da ste močno zapleteni v svoje interpretacije ( ki morda niso realne) in čustva.
Svoje življenje ste skoraj v celoti zreducirali na službo. In ker ste v njej nesrečni, doživljate tudi svoje življenje v sedanjosti v tej luči. Toda to je vaša predstava.
Skušajte pozornost usmerjati na področja, ki vas ali so vas v preteklosti osrečevala in temu posvečajte čas. Če je to odnos s partnerjem, se mu posvetite. Če si želite družine, jo imejte. Zavejte se, da vaše življenje ni zgolj vaš služba, tudi če delate kariero, potrebujete še druga področja za notranje ravnovesje.

Morda vas ta lekcija sili k večji čustveni stabilnosti, ki je nujna, če želite biti uspešni v tej ali katerikoli drugi službi. Sočutiti in biti prijazen, ne pomeni, da se emocionalno odzovemo na vsak malo bolj neprijeten pogled ali stavek, ki ga kdo izreče.
Vprašajte se tudi, ali vam ta problem ne služi ( nezavedno) kot prekrivanje katerga drugega?

Želim vam, da se čimprej potegnete iz tega čustvenega vrtinca in ukrepate, kot se vam bo zdelo najbolj modro.

Lep pozdrav, Renata Bokan
Šola čustvene inteligence

Pozdrav!

Najprej bi se rada vsem zahvalila za nasvete in objekivne poglede, kar sem tudi želela.

Boom-a bi vprašala kako je prišel ven iz tega “zagrenjenega občutka” saj bi poskušala tudi jaz. Vem, da zagotovo nisi prišel ven čez noč, ampak je bil potreben nek proces. Ti je pri tem kdo pomagal? Si sam pri sebi prišel do določenih spoznanj in kako si to kolo obrnil, da se zdaj vrti v tvoje dobro.

Ga. Renata Bokan pa mi pravi, naj poskušam biti kar sem. Problem je v tem, da enostavno ne morem biti, kar sem. To kar sem, sem lahko ko nimam večjih obremenitev, ki sicer in dejansko vplivajo na moj realen in objektiven pogled na stvari. Na vedenje in obnašanje vsak dan vplivajo okoliščine in človek se nanje bolj ali manj na različne načine prilagaja. Jaz pač bolj neuspešno. Verjamem, da na ljudi vplivam s svojimi čustvi na nezavedni ravni, kakor oni tudi name.
Zdaj sem še v obdobju, ko se morem veliko naučiti o delu, saj imam tudi za to izpit, ki je zelo, zelo obsežen in porabim za učenje tudi (sicer proste)popoldneve, tako da sem res z mislimi v tem 24 ur. Morda sem zaradi tega tudi bolj občutljiva in razdražljiva. In pri vsej stvari se počutim sama.
“Morda vas ta lekcija sili k večji čustveni stabilnosti, ki je nujna, če želite biti uspešni v tej ali katerikoli drugi službi.”je vaš stavek…..mi morda lahko date kakšen nasvet.

Nočem biti žrtev službe, sistema in konc koncev sebe. Rada bi stvari obrnila na bolje, saj gre za moje življenje in kvaliteto mojega življenja kot tudi ljudi, ki jih imam rada.

Glede na to, da je še kdo ki mu situacija ni neznana in doživlja stres službe ne podoben način ali ga je, bi mi bilo v veliko veselje, da pridobim čimveč izhodišč na osnovi katerih bi prišla iz te zagate.

še enkrat hvala vsem.

MINA33

Seveda ni šlo čez noč. Trajalo je leta in na žalost sovpadalo tudi s krizo(ami) doma. Bil pa je najbrž moj položaj malo drugačen od tvojega. Lahko rečem le, da menjava službe ni bila čisto po moji volji, tako kot takrat (žal) še kaj drugega tudi ne, pa tudi moj položaj v tej službi je bil precej specifičen, kar je vso stvar še dodatno obremenjevalo. Danes se pravzaprav sprašujem, če je bilo vredno vlagati toliko truda v neka dokazovanja, da nisi to, kar ljudje apriori pričakujejo in ali ne bi imel mnogo več od tega, če bi enostavno njihovim pričakovanjem ustregel. Vendar je to zgodba, ki je ne bi rad takole razgrinjal.

Seveda pa so pri vsem skupaj veliko vlogo igrala tudi razna naključja, ki so me dodobra pretresla, predvsem moje razmišljanje in dojemanje. Ali je zdaj dobro, ali ne, težko rečem. Čutim, da je, čeprav bi se lahko še marsikaj spremenilo. Če pa je situacija dobra tudi na dolgi rok, to bo pokazal čas.

Torej kaj in kako: morda vse preveč pričakovanj in energije in naporov vlagaš v službo inželiš za vsako ceno doseči neke spremembe. oceni, če je vredno. Pokušaj se morda najti še na kakem drugem področju, kakšnih kreativnih hobijih, kjer tudi lahko postaneš strokovnjak in kar ti bo v veselje ter se najdeš z drugimi ljudmi s podobnimi interesi ipd.

Moram pa reči, da so me malo zbodli tvoji pomisleki o otroku, ter melanholičnosti, ki kvari odnos s fantom. Pomisli malo, če ti morda služba ni pomenila tudi nekakšen beg od odnosa ali tega kar ta predstavlja, z zamenjavo pa si se našla pravzaprav v precepu in sedaj bežiš iz enega konca v drugega.