Odnosi
Draga Ametist,
tudi jaz sem vesela, da si se oglasila. Veš, moje in Poncino razmišljanje ne vodi v razmišljanje z obsojanjem, zgolj v razmišljanja s podvprašanji. Hvala ti za tvojo zgodbo, ki je izjema, ki potrjuje določena pravila.
Naj ti le v dveh treh besedah povem svojo zgodbo, boš lažje razumela, da ne gre za debato v smeri obsojanja dandanašnje mlade generacije, temveč bolj za strah, kaj vse še bo. O svoji življenjski poti sem najbrž že kdaj spregovorila, ne vem sicer, ja ali ne, vendar, kot pravim, v dveh treh besedah.
Tudi jaz imam za seboj ponesrečen zakon, dvanajst let je trajal, en otrok se je rodil, drugih nisem dovolila. Ni imelo smisla, saj sem hitro ugotovila, mlada kot sem bila, da sem imela samo veliko, preveliko smolo. Nepoznavanje življenja, nepoznavanje ljudi in nesprejemanje možnosti sprememb, ki se pojavijo. Nastal je pekel, tepež, prepiri, bolno ljubosumje, na koncu še to ne več. In nisem zdržala, vzela sem nekaj najnujnejših stvari in odšla. Pustila vse, kar se je v dvanajstih letih nabralo. Samo otrok in najine cunje so šle z menoj.
Zato vem, kaj je slab zakon, kaj je nepotrpežljivost, kaj je nesprejemanje, neprilagajanje, nestrpnost, zato vem celo, kaj je sovraštvo v partnerstvu, kako se to odraža, kaj je mržnja. Zato vem, kaj sem si želela vnaprej. Čeprav mlada, sem si od tam dalje želela zgolj topline doma, zaspati brez skrbi, vstati z določeno motivacijo. Nisem več stremela za ideali, nisem se več spraševala o tem, kako strastna mora biti ljubezen. Obstajalo je le dejstvo, kaj lahko sprejmem, s čim lahko živim in človek, s katerim sem se pač videla v bodočnosti, v starosti na kavču, na sprehodih, v pogovorih in v tem, da mi pri opravilih, ki jih terja življenje v skupnosti pomaga.
In to sem pač dobila. Ni vse tako, kot bi moralo biti, žal, morda zato, ker nisem bila v določenih stvareh dovolj principelna, vztrajna … ampak, imaš prav, vprašati se je treba, ali sem dovolj srečen, da živim srečno? To je tisto, v zvezi s čimer se mora vsak človek, ki želi stopiti v eno partnerstvo, vprašati. Kajti, če si srečen sam, imaš možnost narediti srečne in zadovoljne tudi ljudi okrog sebe.
Tako, na kratko. Res na kratko, ker o kalvariji, ki jo preživlja ločenka, je pač težko govoriti. O kalvariji, o bojih, ki jih bojuje v sebi v tihih nočeh, o neprestanem spraševanju, ali je bilo to res najboljša rešitev, o tem, kako naprej, da otrok ne bo občutil nehotenega sovraštva … in tisoč in eno vprašanje, ki se mota po glavi ženski, ki se najde na novi poti, brez sleherne reči in stvari, brez kakršnekoli druge materialne osnove, ki je je bilo v dvanajstih letih dovolj zbrane, a puščene v življenju, ki je bilo za njo, zgolj z mesečno plačo, ki mora poiskati stanovanje, in skrbeti za otroka in izbojevati trd in grenak boj na socialni službi, na sodišču in v okolici, kjer biva in živi. Ne pomaga ne jok ne stok, treba je dvigniti glavo in iti naprej, zlomiti se ženska ne sme, lahko jo zvijejo in starejo tegobe v temni noči pod odejo, kjer skuša z blazino na ustih izhlipati vse skrbi in tegobe, a čez dan mora biti močna, čvrsta, v oporo sebi in otroku.
Zgodba, kot toliko drugih, mar ne. Vendar živim in celo zadovoljna sem. In prav zato me skrbi mlada generacija, ki si ne da dovolj časa za spoznavanje življenja in njegovih pasti, ki nima dovolj volje in časa in želje spoznati drugačnost in poiskati način prilagajanja, temveč v prvem hipu ob prvi težavi skorajda že obupuje. Ne, slab zakon je treba takoj pokopati, kot pravi Ponca in kot pravim jaz sama. Bolje nobenega partnerstva, nobenega zakona, kot slabega, ki ne uničuje le enega človeka, temveč so v to verigo vključeni tudi otroci, starši in svojci obeh partnerjev … Ne, nikakor, iz take zveze je treba zbežati. Vendar … kljub vsemu se sprašujem, zakaj pa je potrebno recimo po letu dni ali dveh poznanstva, ljubljenja, skočiti v zakon in potem objokovati dejstvo, da si nismo dali dovolj časa spoznati se prej, kot smo se odločili za skupno življenje.
Razmišljanje moških je drugačno, kot je razmišljanje žensk. Moški potrebujejo žensko bolj, kot pač ženska potrebuje moškega, to je pač neizpodbitno dejstvo, pa ne zgolj zaradi spolnih potreb, da ne bom napačno razumljena in da ne bo zdaj vsa moška populacija skočila po meni. Vendar kar pomislimo, kako doma ravnamo z dekleti in kako s fanti. Fantje imajo že od doma malce drugačne navade kot dekleta. In to nam je vsem prirojeno. In ko dekle in fant stopita v partnerstvo, se takoj začnejo debate o tem: to boš naredil ti, to bom naredila jaz, to je vendar delo za moškega, ne zame, preveč je tudi deklet in mladih žena, ki se želijo s tem pač pred prijateljicami postavljati, kako jim fant – mož pomaga in kaj vse jim naredi. To seveda ni pravilo, so tudi izjeme, ki pa vsekakor potrjujejo pravila. Moški porebuje žensko za osnovanje družine, doma, skupnosti, on sam sicer lahko naredi otroka, ne more pa narediti družine, če nima ženske, medtem ko je ženska dokaj sposobna narediti družino kot družino, seveda brez očeta, pa vendarle. Mati in otroci – samorastniki, kljub vsemu lahko dobijo in razvijejo občutek družine.
Moški nas potrebujejo tudi zaradi svojega lagodnejšega življenja. Če bi sicer živeli sami, bi si zagotovo omislili pomočnico, ki jim pospravi stanovanje, počisti kuhinjo, skuha, opere, zlika, zašije, pospravi v omare, da ve, odkod kaj vzeti. Ženske to ponavadi zmoremo brez moškega, mar ne? Večina moških se tega dela loti šele v sodelovanju z žensko, s katero živijo. Samo od njune skupne dobre in enkratne komunikacije je odvisno, koliko časa to traja in kako se to dograjuje. Lahko se izboljšuje in postane to zavidanja vreden odnos, lahko pa se stvari korenito spremenijo, na kar žal nimamo vpliva.
In ko gredo zadeve preko sprejemljive meje, jasno, poči. Poči en šiv, poči drug šiv in če ne znamo kaj hitro zakrpati, zadeve ne bomo več spravili skupaj. Tako razmišljam sedaj in tudi takrat, še zelo mlada sem tako razmišljala, ker sem izhajala iz okolja, kjer je bilo pijančevanje, maltretiranje, uničevanje človekove duše, otroštva, uničevanje vsega, kar je bilo lepo, veselo, srečno. Zato dostikrat pomislim, kako ne najdejo milejše variante pomoči drug drugemu, kot tisto grobo komuniciranje, ki jasno človeka iztiri. In prepir je tu in izrečene grde reči so tu… besed ni moč potegniti nazaj.
Ah, sem tudi jaz naložila, ko sem razmišljala za daleč nazaj. Se opravičujem vsem, ki ste se prebili skozi ta post. Tebi, Ametist, pa iskrena hvala za zaupanje.
marija (1)
