Še eno temo bom načela: pri prvi nosečnosti, ki se je končala s spontanim splavom, so me na UZ vprašali: “a greste kar koj TOLE odstranit?” Ni bilo popolnoma jasno ali je otroček odmrl ali ne. Vendar je bil zame OTROK in ne TOLE. Za zdravnike, ginekologe, ki se dnevno ukvarjajo z novim življenjem, bi moralo biti še vse kaj več. Tudi to, da prideš v Ljubljani s krvavitvijo na urgenco in nato še nekaj ur čakaš na zdravnika, se mi zdi v nebo vpijoča šlamparija in še več kot to-popolna ignoranca osnovnih dolžnosti. Zakaj je dežuren zdravnik, ki ima ambulanto na drugem koncu mesta?!?!? Urgenca pomeni NUJNOST, ne pa ko bo, pa bo.

V 5. tednu druge nosečnosti so se prav tako začele krvavitve, k sreči je dežurala moja osebna ginekologinja, ki je takoj dobesedno obrnila hišo na glavo in začela ukrepati. Verjetno se samo temu lahko zahvalim, da danes kobaca okrog mene 8 mesečni sin. Kadarkoli so se pozneje pojavljali krči in krvavitve, sem klicala njo domov na osebni GSM, da je prišla na urgenco in ukrepala naprej. Kaj pa tiste, ki te možnosti nimajo? Prepuščene so na milost in nemilost in njihovi ogroženi otročki z njimi vred. Mar moramo ženske res vse požreti in potrpeti?! Pa še to: ko si sprejet na oddelek (v 1. trimesečju) ležiš v sobi skupaj s tistimi, ki so prišle svoje otroke načrtno splaviti! Ti, ki se za svojega boriš in druga, ki se ga hoče znebiti. Obup!

Tudi med nosečnostjo je bil odnos zdravnikov, razen moje ginekologinje obupen, cifra med ciframi, brez občutka, kot avto v mehanični delavnici. DA o hrani, recimo, sploh ne govorimo. Sama sem bila notri za božične praznike tako ob splavu kot ob porodu in se je hudo čutilo, da smo še kako odveč. Govorim o zdravnikih z nekaj svetlimi izjemami in NE o sestrah, čeprav so bile tudi tam črne ovce.

PA smo ženske kar lepo tiho in trpimo in prenašamo. Mar res ne moremo ničesar spreminit? Recimo vsaj tega, da bi urgenca bila URGENCA, kjer bi življenja naših malčkov reševali in ne samo pisali napotnic za čiščenja?!

Draga Simona

Ne morem verjeti, da se lahko kaj takšnega zgodi v Ljubljani. Sramota!
Da moraš čakati ure in ure na dežurnega zdravnika je pa skrajno nesramno. Imela sem iste težave kot ti in sedaj imam deset mesečnega sina, ki se lahko zahvalim celotni Izolski porodnišnici, posebej pa mojemu osebnemu ginekologu dr. Lovšin. Ko sem krvavela mi ni bilo treba čakati NIČ. Ginekolog je takoj pritekel in dajal pomoč. Marsikaj se je pisalo o Izoli, ampak ni tako vse črno kot se komu zdi ali bere lažne članke.

Od ginekologov, do med. sestre so bili izredno prijazni ne smem pozabiti tudi vse babice, ki so mi bile v veliko pomoč, ker moj sinko je rabil inkubator.
Lahko sem srečna, da sem bila v varnih rokah, če ne………..

Mislim, da bi tudi v Lj. morali postopati drugače tako kot v Izoli.

Lep pozdrav in vso srečo pri nosečnosti in porodu.
Doroteja :-)))

Draga Simona in vse iz Ljubljane in okolice,
res je! Urgenca pri nas si ne zasluži svojega imena. Sama sem v petek prišla na urgenco ob 7.30 zaradi krvavitve v 12-em tednu. Čakala sem uro in pol da sem prišla na vrsto in ugotovili so, da je plod odmrl in da moram na abrazijo. Šok, žalost in jok – nič ni vplivalo na osebje urgence, ki so me hladno obravnavali kot nujno zlo. Pohvala pa sestram, ki so tisti dan popoldne delale na oddelku za ginekologijo KC, kjer sem prestala abrazijo. Niso sicer skakale okrog nas in nas tolažile, so pa bile vsaj človeške in prijazne.
Upam, da se bo v prihodnje kaj spremenilo, predvsem pa, da mi pri naslednji nosečnosti ne bo več treba obiskati urgence.
Simona2

Pozdrav!
Pred 10 leti sem v Slovenj Gradcu rodila tretjega otroka. Nosečnost je potekala normalno in tudi porod naj bi potekal tako. Od 3 zjutraj sem bila v porodni sobi, nahodna, nisem mogla dihati, utrujena od popadkov. Babice so me bodrile, še malo, še malo… To malo je trajalo do 13.30 ure. Ob 12.30 je prvič prišel zdravnik, me pogledal in dejal: Kaj je mama, saj že tretjič rojevaš. Si pozabila kako to gre? Povedala sem mu, da ne morem dihati. Postal je ignorantski. Poslušal je mojega otroka, na kar se na lepem zdrzne in začne vpiti na babice. Vakum, škarje, hitro, ni utripa…. Začne mi govoriti samo malo. V tem trenutku skočita na moj trebuh vsak s svoje strani zdravnik in babica. Otročka je odneslo iz mene. Ne diha. Minuta. dve minuti, štiri minute.. Diha. Po črti minuti otrok diha. Zdravnik stopi k meni: gospa oprostite za vse sedaj bova zaspala. Oprostite, alergična sem na penicilin, nerkozo lahko dobim samo pod nadzorom, ker hud asmatik, apmka saj veste saj sem že tretjič pri vas. Zdravnik se obrne mi da lokalno in šiva, šiva… Gre na telefon in kliče : Zdravo! Gospa je rodila, povej njenemu možu, da je otrok kritičen, lahko se zgodi da bo umrl. Tudi mama je slaba upam da ne bosta šli obe!
Preživeli sva! Otrok je normalen. Izreden borec. Ampak še sedaj mi postane slabo, ko slišim priimek zdravnika in se spomnim da sem na svoj porod.

LP