Moja mama ni niti zelo stara, ampak seveda se leta poznajo, ima jih nekaj čez 70. Če hoče, lahko skrbi zase. Je opravilno sposobna, vozi avto, ima pokojnino, prihranke, več nepremičnin, ki jih oddaja. Vse življenje je skrbela zgolj zase in pa ja, jaz sem nekako prevzela vlogo mame, kuhala, skrbela za dom, bila pač pepelka in deklica za vse. Ta grda sestra ob krasni sestri, ki je lahko srečna, da skrbi za druge. navadila sem se, kajti če ne, so me enostavno izločili. Leta pa bežijo, zrasla sem tudi sama v žensko, si ustvarila družino, naredila kariero. Nekako sem se soočil tudi s travmatičnim otroštvom in s pomočjo psihoterapevta odkrila, da si nisem mama svoji mami, da sem rasla v družini, ki me je zlorabljala in da nisem več pripravljena igrati vlogo v tem, Skratka osamosvajati sem se začela in spreminjati, s tem so se drastično spremenili tudi vsi moji odnosi v primarni družini. Nekako sem jih normalizirala, tudi z mamo. Pokličem jo, vedno ji kaj prinesem z vrsta in enkrat tedensko obiščem, greva skupaj na kavo, pogovarjava se bolj tako, da ona govori, jaz pa poslušam. razume, da je osamljena in to jo boli. Kažem ji sicer možnosti, kako lahko razširi socialni krog, a ji ne vsiljujem. V bistvu pa sem od treh otrok edina, ki jo sploh obiščem. Tudi ona je pri nas vedno dobrodošla in vedno ji ponudim tudi kosilo oz karkoli pač imamo s kmetije. Pišem pa zato, ker je bila danes tudi pri meni in že ko je prišla, je rekla, da ji je slabo. Pa jo vprašam, če zaradi vročine in naj se spočije. Pa mi pravi, da še ni jedla. Povem nazaj, da je zato potrebna samo malenkost pri ohranjanju dobrih navad, zajtrk in da tako lahko zlahka sama poskrbi za svoje dobro počutje. Prinesla sem ji sadje in kruh-doma pečen in ji rekla, da sicer iz srca vsakega gosta postrežem, a nisem njena mama, da bi skrbela ali je sita ali in in jo hranila kot otroka. Seveda je bila užaljena, tudi potem, ko sem poudarila, da jo nimam namena užalit, da sem vesela, če pride, a da nobenemu ne bom izigravala več mame. Nato je vrgla tisti kruh in demonstrativno odšla. Rekla sem ji še hvala in to je to. Vseeno me črviči slaba vest. Nočem pogrevati preteklosti, kajti itak ne bi razumela, tudi trpljenja nočem povzročati, ker se s tem preteklost ne bo spremenila. Samo nočem več, da me čustveno izsiljuje-še vedno občutim silno slabo vest in biti več v vlogi skrbnice, zlasti, ker to ni potrebno še. Obenem pa sem tudi jaz samo človek in dejansko sem odrasla kot sirota.

Spoštovana nisemmamamami,

opisali ste svoja doživljanja in boleča spoznanja ob mami, ki je znala vedno dobro poskrbeti zase, medtem ko ste vi prevzemali starševske funkcije in se trudili usteči vsem, da bi bili sprejeti. Veseli me, da ste s pomočjo psihoterapije prišli do določenih uvidov in spoznanj, da vam ni več potrebno sprejemati zamenjanih vlog.

Iz vašega pisanja je zaznati tako korektnost in spoštljivost do mame kot tudi ustrezno postavljanje zase in vračanje odgovornosti njej.  Iz opisane situacije ne vidim napačnih dejanj, in če je mama, domnevam, da po poskusu manipulacije, užaljeno odvihrala, je to njen problem in njena odgovornost. Si lahko predstavljam, da vam  je težko zdržati z občutki krivde oz. s slabo vestjo, čeprav je na to ob nadaljnjih postavljanjih zase potrebno kar računati. Na drugi strani pa je res tudi to, kar pravite, da mama verjetno ne bo razumela vaše jeze in občutkov izigranosti ter verjetno tudi ne bo zlahka sprejela svoje odgovornosti zase. Verjetno je (bila) tudi sama tako globoko ranjena, da ne zna in ne zmore delovati drugače, čeprav je odrasla in naj ne bi bila več v otroški drži.

Priporočam, da morda delate še naprej na sebi, da boste lahko na ustrezne načine še nadalje izrazili in predelali svojo jezo, prizadetost in žalost zaradi tega, ker ste svoje otroštvo in mladost preživeli kot sirota brez čustvene prisotnosti staršev. Vem, da je to zelo hudo in mi je žal, da ste bili tako globoko ranjeni, obenem pa je vse skupaj tudi priložnost za rast, pri čemer ste že veliko naredili.

Vse dobro vam želim in vas lepo pozdravljam.

Menim, da je potrebno izpostaviti: ti imaš svoje otroke glede na starost predvidevam OŠ:

pod kakšnimi pogoji, bi bilo zate sprejemljivo, da greš svojim otrokom v sobo, jim rečeš “tako slabo se počutim, ker nisem nobene risbice dobila”, ti jo narišejo, dajo in ti iz užaljenosti primeš njihovo risbico, jo pred njimi raztrgaš, vržeš na tla in odideš. Potem pa naj bo tvoje otroke sram, ker “ni slabih staršev, samo otroci, ki niso dovolj”… :/

Preveč se razjokavamo nad nasilneži – coprnica je prišla na tvoja vrata, ti zaukazala “futraj me, sprejemljivi otroci so hvaležni za nasilje” (pa pustimo to ogabno možnost, da je hotela pri tebi nenapovedano jesti, ker je nekaj kar lahko vedno psuje: ooo, domači kruh imaš, jaz pa sem si zaželela pire krompir.) Potem je tvojo hrano ob tla vrgla in užaljeno šla…

Mogoče bi tako kot tvoji sorojenci tudi ti prekinila stike, če ne zase pa zavoljo svojih otrok, da jim z vzorom pokažeš, da nasilja nad seboj nisi dolžen tolerirati, kaj šele biti hvaležen in sočuten.

Nasilje je vedno v mehurčku odobravanja – ona računa, tako kot je ves ta čas, da bo vse tulilo “mama je ena sama – ni slabih staršev, samo otroci, ki niso dovolj”. To je bil nameren in načrten “Fix” sadizma, ni osamljena, ni lačna, ni revna, ni uboga, ni trpeča – prišla je na odmerek sadizma, tako kot bi ti šla na sladoled ali v gledališče “trpet in biti v stiski” potem pa doma fuge v kopalnici drgnila za zabavo.

Sem iz takšne družine – ne govorim “kar nekaj”: mi smo dresirani na samopoškodovanje ob dobrem počutju in krivdo, če nismo dovolj hvaležni za nasilje.

Resno mislim, brez heca: kaj bi ti želela, da tvoji otroci čutijo, če bi zdele šla v njihovo sobo, jim začela razlagati kako so slabi otroci, ki svojo mati mučijo in ubijajo, ker sprejemljivi otroci rišejo risbice za mamice sami od sebe “ker čutijo njena čustva”, se naslajala, ko ti rišejo, potem pa risbico raztrgala in odvihrala češ “tako si defekten, da te še mati ne mara, haha, mama je ena sama pa še ona te nima rada, haha”.? Pa po možnosti medtem ko se učijo za šolo, da jih sF-aš in potem dobiš fix 2 ko so slabe ocene in fix 3, ko je učiteljica “razočarana” nad njihovo “lenobo”.

TEBE NIMA ZA BITI SRAM, KER NISI KRIVA, DA SI SE NJEJ RODILA, ŠE MANJ SI DOLŽNA BITI SADISTIČNI FIX IN SE SRAMOVATI, DA NISI DOVOLJ, DA BI SI ZASLUŽILA NJENO DOVOLJENJE ZA OBSTOJ.

Jaz se zavedam, da se lahko bolj konfrontalno/vulgarno izrazim kot npr. Terapevt, ki mora spoštovati svoje poklicne zahteve (jaz moram samo zakonske). Resnično se preveč razjokavamo kako se je potrebno pogovoriti in obrazložiti in tralala hopsasa: vmes se pa pozabi, da je govora o opravilno sposobni 70letni ženski, ki pride k hčeri na obisk hrano ob tla metati. Če bi govorili o 7letnici, ki se “upre”, reče “ne bom jedla brokolija” in odmakne krožnik od sebe proti sredini mize, bi bila debata ali se jo pelje k psihiatru ali zmlati ali pošlje v Afriko “postaviti na realna tla” ali pusti crknit od lakote – tu se pa jokamo o premožni 70letnici, ki se je v avtu pripeljala k hčeri metati hrano ob tla. KAJ NE RAZUME OD KJE JEZA! KAJ SE IMAMO ZA POGOVARJATI, ZAKAJ TO NI PRIMERNO? KAKO SE LAHKO SPLOH POGOVARJAMO – ČE BI BILA TAKO LAČNA, BI NA PETROLU SI VZELA SNICKERS, MEDTEM KO AVTO TANKA.

Vesela sem, da se “verjame v dobre ljudi”, samo malo realnosti v smislu “kako je do tega prišlo”.

To ni spoštovanje matere ampak samopoškodovanje. Ni se “zgodilo” ampak je ona (mati) naredila.