Pozdravljeni!
Da hitro opišem moje življenje z očetom (po čemu sem si ga zapomnil).
Čas OŠ: ko me je vozil, me je v zakajenemu avtu. Psa (drugi po vrsti, ki se ga spomnim) je z avtom vlekel čez vas domov, da si je zdrgnil tačke.
Nekega večera sem z neko napravo rezal kuhana jajca na rezine. Mami reče v mirnem tonu, da sem dovolj narezal. Oče zagrabi napravo in jo zaluča v steno z jajci vred.
Sestre so imele fante. Ko smo sami sedeli ob mizi smo se hecali. Ko je prišel oče je nastala tišina. Sestre so se kmalu odselile.
Čas srednje šole : izsiljevanje preko mame, če ne naredim to ne bo tega.
Konec srednje šole sem spoznal sedanjo ženo. Enkrat ko sem delal in me ni bilo doma, ji je rekel, da jaz rabil veselo in nasmejano punco.
Čas fakultete: drugi letnik nisem naredil, mi je rekel naj se prepisem ali zaposlim (trenutno sem magister).
Ko sva povedala da sva se zaročila : brez objema obeh, brez sreče na obrazu. Sprva celo poker face.
Ko sva se poročila: med poroko je mami pravil (ona pa je hodla k meni ali pa kar čez mizo na glas) da je zanič glasba, da ne morejo eni plesat, da je zanič juha. Poglavitno pa je bilo to, da je oče slišal nekoga na poroki, da upajo da me bodo spravili v kraj kjer je žena. In to je rekla neka X oseba. Zaradi tega mi je mami jokala sredi zabave, oče je kar nekam hodil in ga ni bilo… Po torti sta odšla brez slovesa.
Naslednji dan sva se skregala. Povedal sem mu vse. Od tega je več kot pol leta in ne govoriva. Jaz ga pozdravim, on mene včasih, včasih ne. Voscila sva si za rd in novo leto.
Ampak stvar je taka, da je vedno huje. Mama mi pravi, da se grdo obnašam, da sem jaz mlajši in bi moral se z njim pogovarjat. Da sva z ženo v oblakih, da se lahko vse spremeni (mimogrede z ženo sva skupaj več kot 10 let). Da naju lahko naženejo od doma pri zeni, kjer sva trenutno.
Očetu se pa gre za to, da bi bil jaz doma, da bi jaz prevzel hišo.
Skozi leta se mi je toliko zamer nabralo, toliko nekoristnih, nesmiselnih in nesproscenih pogovorov.. Kadar sem govoril o sebi me je prekinil in začel s svojo zgodbo. Kmalu sem nehal govorit o mojem življenju.

Ali ima še kdo podobno zgodbo, kako jo rešit? Jaz menim da oče in mama potrebujeta pomoč, mene namreč izčrpata vsakič ko pridem domov. Mama je namreč dobesedno podaljšek očeta.

Ps: se opravičujem za ne ravno bralen zapis.

Je popolnoma bralcem, nam ki smo dali podobno čez. Poznam kolektivne psihoze, jaz sem edinka in je vse kar se je porazdelili med vami (s sestrami), skoncentriralo name.

Jaz sem bila kaznovana ker (#kolektivna-psihoza) nisem bila dovolj prepirljiva v OŠ, ker bi morala biti, ampak sem bila žleht in vse pedagoge “naščuvala” da se onadva lažeta in izmišlujeta, ker sem jaz problem, potem pa jima niso verjeli in rekli, da nimam vedenjskih težav, in sta vztrajala, pa sem bila problematična in nespoštljiva, ker sem še dobre ocene imela, in so jima še manj verjeli, na koncu pa so se še njuni znanci norčevali iz njiju, ker se nisem drogirala. “Ker sem hudobna in krivična!” In so ju zasramovali na vsakem vogalu, da nimata problematičnega otroka.

Ja, kolektivna psihoza.
Včeraj me je na enem izmed forumov, moderatorka vprašala kaj bi bil moj nasvet za druge – zelo na kratko: vse se ti razjasni, če vse incidente preoblikuješ kot “dva 3letnika se igrata z igračkami, tale lutka sem jaz, tole je grda pošast, ki jo bom premagal, tale je princeska in je takšna…”

>Incident z rezalnikom za jajca ALI kako sta Janko in Metka grdega čarovnika pretentala in razbila zlovešči začarani predmet, ki je vse naokoli spravljal v slabo voljo?
>Tvoja poroka ALI kako sta stran pogledala in se je nekdo začel igrati z njunima igračkama, Spiderman se mora poročiti z barbiko v modri oblekici, ne s tisto v ta roza, kaj če ju s seboj vzame domov, niso njegove igračke – moje so, samo jaz lahko določim katera Barbi bo s kom!
>Očitek, da si grd, ker ti oče ne odzdravi in bi se moral bolj potruditi ALI krik “zabavajo me, za Božička hočem kolo, pa sladoled, pa kužka, pa petarde, pa tobogan…”

Ne pusti se vabiti nazaj domov, saj sta ti že sama povedala kakšen je scenarij:

[[[ Da sva z ženo v oblakih, da se lahko vse spremeni (mimogrede z ženo sva skupaj več kot 10 let). Da naju lahko naženejo od doma pri zeni, kjer sva trenutno. Očetu se pa gre za to, da bi bil jaz doma, da bi jaz prevzel hišo. ]]]

Beri: Tonček in Mojca sta dobila lego kocke za svoji igrački in se lahko cel dan igrata z njimi kakor jima paše, in gradita hiške in mesta in šole za njiju…
jaz bi se tudi, jaz bi tudi tako delal, če bi jih tudi jaz imel, pa bi bilo vse v redu in bi bili vsi srečni in veseli in …
Grde igračke nehvaležne, zakaj nočejo v mojih lego kockah živeti in se z mano igrat!

Vem, da se vsakemu normalnemu človeku zdi kot, da pišem iz norišnice, samo se mi dozdeva, da bi marsikomu ta namig prav prišel.

Kaj si ti pravzaprav še želiš od staršev? Veš, kakšna sta in kako delata s tabo in tvojo ženo. Če odnos z nekom nikakor ne steče, pride trenutek, ko je treba obupat. Če gre za žlahto, sploh starše, ga omejiš na najnujnejše. Pokličeš za rd in novo leto, domov greš, če si povabljen in imaš ravno čas oziroma je posebna prilika. Nikjer ne piše, da moraš vsako nedeljo tja na kosilo.

Starša sta odrasla in če rabita pomoč, jo bosta že sama poiskala. Lahko jima poveš, da se tebi zdi, da rabita pomoč – če misliš, da bo kaj zaleglo. Ne upaj pa, da bo vaš odnos kdaj kot v filmu. Count your blessings, bi rekli Angleži. Kljub takim staršem si se v enem kosu prebil do odraslosti, spoznal v redu žensko z normalnimi starši, očitno ti gre čisto dobro. Staršev za srečno življenje pri teh letih pač ne rabiš.

Starša ne rabita pomoči, potrebuješ jo kvečjemu ti, pa če sta onadva še tako čudaška. Oziroma, če se bolj natančen, kdor jo potrebuje, jo poišče. Kdor je ne išče, mu ne moreš pomagati, zato temu rečemo, da je ne potrebuje, ker je enako.
Opustiti boš moral kakršnakoli pričakovanja po tem, da se tvoja starša spremenita. Lahko pa se ti.

Poglej kakšen cirkus sta naredila na poroki, najdi koga, ki ne bi rekel “kakšna nehvaležnost, da niti staršev ne povabi na poroko, kakšno nespoštovanje, kakšen odnos do neveste in njene družine”

Kaj pa lahko naredi, če izbira med slabim in slabšim?

Ti bereš ta zapis tako, jaz pa razberem še vedno neko otroško upanje in zato me zanima, kaj želi/pričakuje od staršev – od teh istih staršev, ki mu že vse življenje bolj malo dajejo.

Aja, no – iz tega nilhilističnega pogleda, pa razumem od kod izhajaš. Je pa potrebno veliko poguma, da se zoperstaviš takšnemu tabuju, kot je prekinitev vseh stikov s starši – zelo malo ljudi razume.

Na forumu Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce bi vsi ( no, ali pa vsaj velika večina) razumeli. Da pride ( mora priti, če ne je s tabo konec) tudi trenutek, ko daš OBA starša na tako distanco kot si, VENOM, sedaj dal očeta (ali on tebe – ostani pri tem in bodi vesel!). Ali celo popolnoma prekineš stike. Priporočam ti obisk omenjenega foruma.

Priporočam ti tudi, da prebereš sosednjo temo “nemogoča tašča”.

Sprašujem se, kako to prenaša tvoja žena. Tudi njej ne more biti lahko.

Lp.

Žena prenaša precej vredu, me podpira in me tolaži.
Zadeva se še slabša. Oče se ne pogovarja z menoj, ko ga vprašam kako je – pokima ali odkipa. Čeprav mama skos pravi naj se pogovarjam z njim…
Danes sem se po telefonu skregal z mamo. Pravi, da so me žena, tašča in tast naščuvali proti njima, da ne hodim domov, da ne kličem (čeprav kličem pa se ne javi velikokrat, obenem ne zna pogledati klicev..). Pa vprašam, če je to normalno, če jima je realna situacija, da bi me nekdo hujskal. Pa reče da ja. Mimogrede nisem premožen, imam 15 let star avto, telefon skoraj 4 leta in trenutno brezposeln… Finančno gledano nisem ravno mega ulov, če bi me kdo hotel ‘hujskati’ proti staršem.
Res noro kaj doživljam od lastnih staršev. Razmišljam o dokončni prekinitvi stikov.

Sem že v prejšnjih odgovorih napisala – igro igrata (oba) – tvoj oče je nesramen in ne “odgovarja”/ne “vidi” (prekleto dobr zna neodgovorjene kliče pogledat), istočasno te mati ustrahuje, da si dolžen in dolžen in kliči in se ukvarjaj in pomagaj in dolžen in “zabavaj naju” in “vseli se zato da ti lahko groziva da boš crknil na cesti ko nama zapaše”.
Oba igrata igro s tabo!!!
Sem prepričana, da če/ko si mami rekel, da naj oče nazaj pokliče, ti je začela noreti in jokati, da si smešen in dolžen se z njim ukvarjati.
Dozdeva se mi, da se tole pri vas krepi – smem uganiti, da so se sestre distancirale od njiju, ali pa odselile, imele otroke?
Covid pa povzroča dolgčas, kajne?
Zdaj ko je tole s Covid, malo pokašljaj v telefon in reci, da te glava boli in greš spat. Potem pa bodi še ti malo nedosegljiv za njiju.

Kaj bi ti sploh rad?

Vidiš kakšne starše imaš in še kar želiš nekaj?
Oče je čustveno otopel, očitno nima empatije ne sočutja, nesposoben je krotit jezo in ti bi imel nek odnos z njim? Kakšen le?
Mama je jezna na tvojo ženo in njene ker ti “zameri” da si odšel, ker z lastnim možem nima odnosa ga je imela s tabo – v čustvenem smislu. Tega sedaj ni več, vsaj ne toliko kot si ona želi zato ti nabija slabo vest in strupi tvoj odnos z ženo in njenimi.
Vse to počneta na nezavedni ravni in težko jima boš pomagal.
Kaj ti torej ostane?
Sprejmi ju taka kakršna sta, omeji stike na minimum in živi svoje življenje v nasprotnem te bosta zvlekla v svoj svet v katerem očitno ne želiš biti.

Hvala za prijazne odgovore in nasvete! Želel sem si dobrih odnosev, razumevajočih staršev.. A bo dovolj sanj počasi.