Pogosto poslušam ljudi okoli sebe, da mama je ena sama in, da bi jo morali spoštovati.

Kje se pa spoštovanje sploh začne? V mojih prepričanjih se začne z mamo samo. Se pravi, da če spoštuje otroka, potem se otrok nauči spoštovani njo. Po neki zdravi kmečki pameti naj bi bilo tako, a ne? Kaj vi menite?
Delim mojo zgodbo. Celo življenje že čutim praznino, čutim, da se ne morem zanesti na nobenega, razen na samo sebe in ob tem občutku mi je nelagodno. Še vedno nekako upam, da bi se lahko zanesla na svojo mamo, saj je vendar ena sama, a ne?
Moja mama je vedno govorila o njenem otroštvu kako so vse starejše spoštovali tako, da so bili tiho in poslušni in seveda, da ko so starejši ‘zaropotali’ so se jih prav bali. Starejši so nad njimi izvajali premoč, se pravi, kako lahko govorimo tukaj o spoštovanju. Kdaj pride dejansko do spoštovanja recimo sogovornika? Najbrž, ko sta si sogovornika na istem nivoju, ne pa en nadrejen, drugi podrejen. Ali se motim? Vzgoja moje mame je bila ista in dostikrat je še dodala ‘ker sem jaz tako rekla’. Mojega mnenja seveda nisem smela nikoli izraziti, ne prej in ne sedaj, ko sem že precej odrasla.
Nimam v spominu, da bi se starši z mano kadarkoli ali o čemerkoli pogovarjali, nikoli nisem čutila njihove topline,  bližine, občutka, da me imajo radi ter še posebej, da me sprejemajo tako, kot sem. Bila sem miren otrok, vedno delala kar je mama rekla, da se ja nebi znašala nad mano, nikoli nisem delala večjih preglavic, razen v šoli enostavno ni šlo, bala sem se povedati, da ne razumem snovi, saj je imela mama prevelika pričakovanja in zaradi tega je moj uspeh padal kar hitro. Oče je bil vedno hladen in z mano sploh ni govoril. Mama je bila vedno slabe volje, ampak samo doma, zdoma pa vedno nasmejana. Doma je vedno dobila ‘dlako v jajcu’ in me nahrulila za zelo nepomembne zadeve, praktično za vse kar sem rekla, naredila, verjetno ker sem sploh živela. In tako sem se začela še bolj zapirati vase. Zanjo sem bila enostavno čudaška. Dandanes lahko tudi skušam razumeti, da je imela službo, hodila popoldan ne vem koliko let še v šolo, da je naredila še visoko šolo, z očetom sta zidala ne vem koliko let hišo med vikendi in zame časa seveda ni bilo. Bila sem prepuščena babici, ki mi je edina pokazala kaj je to toplina, kaj pomeni, ko te nekdo objame in ti pove, da bo vse v redu, pa babici ravno tako nisem dosti zaupala, ampak vseeno me je ‘čutila’ in bila človeška do mene. Tako, da ja, obsojam starše, da niso bili do mene vsaj kanček toliko, kolikor je bila babica. Če nje ne bi bilo, od koga bi kdaj izvedela, kaj pomeni človeška toplina?

Mama je bila vedno zelo kritična, vedno pove kaj ji ne paše, kaj ji ni všeč, ko pa jaz povem, potem je pa takoj ogenj v strehi, mojega mnenja ne sprejema. Moje mnenje je seveda skoraj vedno drugačno od njenega, ker sama pač drugače razmišljam, a sem zaradi tega res čudaška? A sem dejansko res čudaška, če sem npr. šparovna z razliko od njenega razmetavanja z denarjem, a sem res čudaška, ker ne želim na rojstni dan osebe, ki mi ni pri srcu, a sem res čudaška ker povem svoje mnenje, da mi nekaj ni všeč, a ko ona to pove pa ni čudaška….?

Ker je vedno nasmejana, komunikativna, vedno pripravljena pomagati, z vsakim se dobro razume, razen z mano ne. Samo enkrat sem se potožila prijateljicam in naletela na zelo negativen sprejem z njihove strani, češ da saj je pa moja mama ful faca in nemogoče, da je taka kot pravim. Niso razumele moje stiske, ker so jo videle v pozitivni luči in niso verjele, ko sem jim povedala, da je do mene nespoštljiva, nestrpna, ne sprejema me in pika.

Čeprav ne prizna, je zelo obrekljiva in zelo rada govori okoli o meni in moji sestri, tudi osebne zadeve. Moje sestre to ne moti, mene pa moti. Naj si bodi moje pozitivne ali pa negativne zadeve. Ko sem bila v mladih letih večkrat razočarana nad neljubimi dogodki, ki so se mi dogajali izven doma, o katerih nebi pisala, vendar jih je kar nekaj, kjer sem bila osramočena in nemočna, namesto, da bi me objela in rekla, da bo vse v redu, je komaj čakala, da pove prvi osebi, ki pride mimo, kaj sem mi je zgodilo. Kljub temu, da sem ji rekla neštetokrat, da naj tega ne počne, še vedno to počne. In hkrati  me nenehno obtožuje, da ji nikoli nič ne povem, da more vse zvedeti od drugih. Kljub temu, da sem ji skušala dopovedati, da je zelo enostavno: jaz tebi povem moje zadeve,te prosim, da ne govoriš okoli, a greš ob prvi priliki vseeno povedati dalje.

Sčasoma seveda, sem postala tudi sama nestrpna do nje in zadnje čase ji ne dovolim več, da z mano tako govori. Če sem bila ogromnih let tiho, ji sedaj vrnem na tak način kot ona mene užali, čeprav se zavedam, da tudi to ni rešitev. In seveda odvihra tudi sama vsa užaljena. Včasih se mi zdi, kot da smo v vrtcu.

Dosti razmišljam o tej zvezi med mano in mamo in res bi si želela, da funkcionira, ampak zdi se mi kot, da gre najino razmerje vedno bolj navzdol. Razmišljam tudi, da bi se popolnoma oddaljila od nje. Ne ker bi rada zbežala od problema, čeprav bi bilo tako najlažje, rada bi ga rešila, a sem vedno bolj mnenja, da je nerešljiv. Vedno bolj sem mnenja, da je rek: mama je ena sama, zelo relativen.

Problem je tudi, ker imam s svojo družino v njeni hiši stanovanje, hiše katere sem tudi sama delno lastnica po očetovi smrti. Nisem tip človeka, ki bi razmišljala kaj mi vse starši dolgujejo. Mnenja sem, da je za enkrat hiša njena, saj je celo življenje v njo vlagala in jaz razen mojega stanovanja (pohištva) nisem vlagala, zato je edino pravično, da ne zahtevam nič. Seveda bi morala razmišljati bolj trezno 15 let nazaj in vztrajati prepričati partnerja, da bi kupila vsak pol stanovanja v bloku ali starejšo hišo, ampak sem bila še vedno mnenja, da bo še vse ok. Žal kljub nenehnemu šparanju ne znese, da bi si s partnerjem privoščila svoje lastno stanovanje, med drugim tudi najine službe niso za nedoločen čas.

Kljub temu, da bi se rada sama odtujila od mame, po drugi strani pa mojega devetletnega sina ne želim odtujiti od babice, saj sem mnenja, da otroci rabijo stare starše in do njega je itak popolnoma drugačna kot je do mene.

Ali je kdo v tej skupini, ki mi lahko skuša obrazložiti mamino obnašanje bolj strokovno prosim. Rada bi razumela kako pristopiti k stvari. Rada bi razumela tudi, zakaj si toliko prizadevam, da bi me mama že enkrat sprejela tako, kot sem. In rada bi razumela zakaj enostavno ne uspem predelati te zadeve.

Hvala.

Ja, ljudje nismo popolni. Starši nismo popolni. Ko zdaj jaz razmišljam o mojih pokojnih starših, imam vsakega posebej v pozitivni luči. Neznansko jih pogrešam. Ko sem bila mlada, sva se z mamo večkrat spričkali, mama je razmišljala drugače kot jaz, zdi se mi, da mi ni znala izkazovati ljubezni (danes vem, da me je imela neskončno rada)! Sploh, ko sem bila jaz mlada, ni bilo tako kot danes nekih objemov, objeli smo se samo takrat, ko smo si voščili za rojstni dan in novo leto.

Verjemi, mama te ima zelo rada. Najbrž ti tega ne zna pokazati. Kako se pa ti obnašaš do mame? Si do nje prijazna, jo kdaj povabiš na kavo, ji neseš pecivo, ki ga spečeš, ali zbadata ena drugo? Zanimivo bi bilo prebrati, kaj bi tvoja mama napisala. Ljudje doživljamo stvari vsak po svoje.

Zavedaj pa se, da idealno ni nikjer, ker tudi mi nismo. Mama, kakršnakoli že je, je tvoja mama. Ni popolna, ni idealna, je pa tvoja mama. Dala ti je življenje in te je vzgojila. Živiš v njeni hiši. Marsikaj dobrega lahko najdeš na njej. Zavedaj pa se, da lepa beseda lepo mesto najde.

Vse dobro.

Draga Empatija326.

Hvala vam za odgovor.

Zavedam se, da noben ni popoln, niti sama nisem, ampak poskušam biti sinu čimboljša mama in zavedam se tudi da me ima moja mama na nek svoj način rada in da je skušala biti čimboljša mama kot je le znala in vedela. Danes je na voljo ogromno literature o temu kaj dejansko otrok potrebuje, tega včasih ni bilo in starši se niso s tem sploh ukvarjali, kot se danes mi.

Je pa težko sprejeti dejstvo, da po toliko letih, če me že ima tako rada in če sem ji povedala že neštetokrat, da me neka stvar moti, tega že 45 let in več ne sprejema in ne spoštuje. Ko mi moj sin reče primer: mama ni mi všeč, da me žgečkaš, ga od tistega trenutka dalje ne žgečkam več, spoštujem njegovo besedo, prošnjo.

Kot sem že napisala, moja mama bi vam povedala, da sem čudakinja, ampak samo zato ker nimava istih mnenj. Zame so čudaki osebe, ki so v raznih sektah in podobnih zadevah, ne pa osebe, ki imajo le drugačno mnenje.

Kljub vsemu skušamo normalno živeti, kdaj pa kdaj ona nas povabi na kosilo, kdaj pa kdaj jaz in ja tudi kaj spečem in ji nesem. Vidimo se čimmanj, tem boljše. Zadnje čase niti ne začnem več prva pogovora ker že apriori vem v kateri smeri bo šel. Karkoli mi ona pove, jaz nato povem svoje mnenje in smo tam, ona gleda na vse kar rečem kot negativno. A naj jo samo poslušam in na vse pritrdim in mnenje zadržim zase? Kaj pa je potem to za en pogovor, če samo ena oseba pove svoje mnenje druga se pa mora vsem strinjati…? A samo zato ker je moja mama?

Sprijazni se pač da tvoja mama nima empatije, ne čustev do tebe.      Nehaj se ukvarjat z njo ampak  ta čas , čustva, razmišljanje raje posveti  sebi, sinu in možu,  škoda časa za njo, ne delaj si tega.   Te popolnoma razumem, moja zgodba je podobna tvoji. Mene ni nikoli marala ne od majhnega, ne danes kot odraslo osebo , res žalostno.

Moj nasvet  ti je ne ukvarjaj se več z njo, nauči se da jo odrežeš, zablokiraš, ne dovoli , da ti pride do živega,  to je pa delo na sebi.

Draga Sandra,

Ko berem tvoj post, se mi zdi, kot bi ga pisala jaz. Ista situacija (mama v službi, ob službi študij, oče, kot da ga ni…), enaka zgodba, tudi moja babica je bila zame zlata in ob njej sem se počutila varno. Morda s to razliko, da se moja mati ni izživljala nad mano samo psihično, ampak tudi fizično.

Obenem pa je znala tako prefinjeno manipulirati z mano, očetom in okolico, da je bila v očeh vseh idealna mati.

Ja, mati je res ena sama, ampak si ve matere ne zaslužijo biti mama.

Jaz sem sicer imela to “srečo”, da sem se pri svojih zgodnjih dvajsetih odselila 100 km od svoje primarne toksične družine. In ne, psihičnega mučenja s tem ni bilo niti slučajno konec, ko je umrl oče, je postajalo vse huje, dokler nisem pri svojih 50 letih zaradi nje pristala začasno na pshiatriji, kjer so mi pravzaprav odprli oči.

Jaz bi rekla, da živiš v toksičnem odnosu s svojo mamo, nima te rada, ker ljubezni se na tak način ne izkazuje, kvečjemu je zelo egoistična. Res je, da živiš v njeni hiši, zato te pa ima še toliko bolj pod svojo “kontrolo”.

Poizkusi se osamosvojiti, najdi nekaj zase in svojo družinico, pa čim manj kontaktov z njo. Verjemi, se da, preden še bolj uniči tebe in tvojo samopodobo. Pa pazi, da ne bo tvojega sina z manipulacijami navezala nase in proti tebi, kar je poizkušala storiti moja. Skoraj ji je uspelo, če ne bi moj sin (prej kot jaz) spregledal njenih namer.

Pa srečno, ne daj se!

Draga  sandra80,

po zapisanem sodeč ima tvoja mama neko stopnjo mejne narcistične motnje. Kritizira tebe, ne sprejema tvojega mnenja, pred drugimi je boginja, pred drugimi kaže drug obraz kot doma. Ne spoštuje tvoje osebne želje, da zadrži tvoje skrivnosti ali pa zaupne info zase, ampak jih celo razlaga vsem, ki jih pozna in te manipulira, da ji nič ne poveš. Vsekakor bi ti svetovala, da razmislita z možem, da svoj delež v hiši prodaš (če si dedinja) in gresta živet na svoje. Zelo je težko ustaviti ta krog misli, če imaš pod seboj ali nad seboj ves čas starša, ki ni ravno normalen. Prav tako se nikoli ne moremo mentalno osamosvojiti, če živimo nebodigatreba v isti hiši.

Medtem, ko se ukvarjaš z mamo, ki ti žre živce in najbrž pri tem uživa, sicer ne zavestno, ampak ima gotovo tudi ona težave iz otroštva (ranjeni ljudje ranijo naprej druge ljudi), te potrebujeta sin in mož. Fokusiraj se na njiju.
Srečno!