Mame niti niso glavni krivec, ok zafurare so sinove ampak sinovi so sedaj dovolj stari
da bi lahko odrasli in prevzeli odgovornost za svoje življenje v svoje roke. Če tega niso sposobni pač niso, mame sedaj v resnici nimajo več take vloge, razen če jim jo sinovi podelijo. Tako kot so ponavadi sinčki odvisni od mamic in se od njih nikakor ne morejo odlepit tako so odvisne tudi partnerke od svojih partnerjev, sicer vse to ne bi furalo. Se pravi da vsak po svoje sodeluje v tej “igri”. Prelagat dogovornost na druge ni konstruktivno.

Te stare matrone na se vsedejo na poltrone, naj uživajo v miru in dajo že enkrat mir mladim. Mladi imajo življenje pred seboj, stare mame pa za seboj. Naj obujajo spomine in prepustijo “vajeti” mladi generaciji. (Poltrona je fotelj)

ti si pa res malo, kaj malo, fjest čudna. niso vse tašče “stare matrone”, kot praviš. vsaj, če sklepam po svoji mami, ki je sicer tudi tašča je daleč od matrone, kaj šele stare. je v najlepših letih in ima še življenje pred seboj, brez skrbi:)

mogoče bi bilo dobro, da se ti vsedeš na poltron in malo globoko zadihaš 🙂

Približno tako je bilo pri nas, njeni so bili dnevno v naši hiši, mene pa je grdo gledala, če sem prišla mimo. Odtegovala je vnuka, nikoli prisedla, če smo sedeli na vrtu, malemu nisem smela ponuditi niti sadja z vrta in lepega dne sem princeski rekla, naj si najdejo stanovanje in gredo.
Preprosto videla sem, da tako ne gre in, da me bodo psihično uničili.

Bilo mi je hudo, danes pa vem, da je bila to zelo dobra poteza. Snaha bi morala biti vesela, da ima mir, vendar je šele sedaj jezna in me niti ne pogleda
Jaz sem stanovanje oddala, privoščim si lahko toplice kar si prej z majhno pokojnino nisem mogla in živim svoje umirjeno življenje.

Kljub vsemu jih imam rada, saj so moji, želim jim vse lepo, norčevati iz mene pa se jim ne pustim.

Danes jih nimam in če bi bili pri nas jih tudi ne bi imela, le vsak dan bi mi bilo hudo, ker bi me ignorirali.

Ja, to je strašno kako lahko lahko “mamice” usužnjijo svoje sinove, tako da ne morejo svoje žene imet.

@bibac, stvari boš morala zelo resno vzet v svoje roke. Vso srečo in drži se.

Če smo res pošteni, niso samo tašče grozne – v marsiketerem primeru so grozne tudi snahe…..
dadany – prav si naredila. Uživaj življenje!

Ja tudi meni se dogaja nekaj sličnega in kar groza me je ko bo tašča ovdovela. Samo upam, da bomo že takrat na svojem, ker potem zaradi mene lahko mož cele popoldneve tam “pomaga”. Seveda dokler samemu ne bo počil film. Sama sebe vedno znova spodbujam, da ni tako slabo kot si jaz mislim, vendar ne vem kako dolgo bom še zmogla. Moja življenjska napaka je bila, da sem se preselila k njemu kljub temu, da sem že kot najstnicagovorila, da v isti hiši s tastom in taščo ne bom živela.Koliko energije me zdaj stane, da čakam in čakam, da bomo imeli vse potrebno, da si ustvarimo svoj dom.
Popolnoma te razumem, svetovati pa ti ne znam.

karkoli pišeš, pišeš svoje vzorce.
ne MOJ in ne tvoj vzorec ni merilo in je je lahko le NEUMNO razmišljanje.
jaz sem imel ZLATO taščo in v nogometnem žargonu je sedaj 1:1. torej, tvoja ni poražena.

podobno…tudi pri meni je bilo enako. Vedno sem govorila, da ne bom živela v isti hiši z njrgovimi, potem pa se zaljubiš, vse pozabiš, preselila sem se k njemu, imam dva otroka, nad nami pa kraljujeta tast in tašča. Tašča se itak povsod vtika in ker nima od tasta nič, je vedno pri nas. Že njo večina žensk ne bi prenašala, hujši pa je tast, ki ustrahuje vse po vrsti. Noben se mu ne more postaviti po robu, razen drugi sin, ki je šel na svoje. Nobeno mnenje ne drži razen njegovo. Vsake toliko mi prekipi in mu odgovarjam, vendar ne pelje nikamor, samo v večni prepir.
Rada bi šla, ja, pa samo z mojo plačo, ne morem, mož pa ne bi šel nikoli stran od svojih.
Kaj mi preostane? Sanjam, da zadenem na loteriji in grem, življenje pa teče mimo mene…

rečeš možu, jaz tako več ne morem.
rečeš “ali se boš spametoval in bil moj mož in bil na moji strani in me spoštoval in ljubil in me podpiral ali pa grem z otrokom stran! Lahko pa greš z nama. Lahko pa ostaneš tu pri svoji mamici kot sinek/partner!”

Tako je naredila moja sestrična in je mož prišel k sebi in je bilo potem bolje, še vedno živijo vsi skupaj,ampak je sinek omejil svojo mamico v toliko, da več ni maltretirala svoje snahe. Doživljala je pa res pravo psihično zlorabljanje s strani tašče. Shujšala je toliko, da zgleda kot sestra svoji hčerki.

Jaz tudi živim z možem in taščo, samo mi nimamo takih težav… nekako se toleriramo,smo prijazni in ko pride huda ura, se raje potuhnemo. No, tašča je taka, da bo raje tiho, kot pa se kregala. Moj mož pa seveda ima za ženo mene in ne svoje mame. Si pa urejamo svoje stanovanje, ki pa je v isti hiši… razlika pa je v tem, da imamo še eno sosedo,ki ni z nami v žlahti in da bo prišla k tašči živeti hčerka z zetom. Tko da, bomo prišparani prepogostih obiskov :). V vsakem primeru pa je res bolje živeti na svojem in ne pod isto streho. Če bi imeli izbiro, bi si izbrali dom kje drugje..ampak… ne gre… in je to najboljša rešitev. Mene predvsem bolj skrbi sestra od moža kokr pa tašča. zelo je samosvoja in ina vedno prav.
kakorkoli… odvosno je od tebe, kaj boš naredila. Ker onadva tako živita od nekdaj…
Jaz sem parkrat na glas povedala svoji tašči, kar je meni povedal moj oče. Nihče nima slabe hčerke, ampak, nihče nima dobre snahe! Za svoje starše si popoln, za taščo pa izmeček :).

Pozdravljeni,
berem forume in zdaj sem se odločila, da se oglasim tudi jaz s svojim problemom.
S fantom ( edincem) sva v vezi eno leto in pol, malo več kot pol leta “živim” pri njemu. Skupaj z njegovo mamo in babico. Mama je ločena, imamo skupno gospodinjstvo, babica ima svojega. Problem pa je v tem, da se mi vse bolj dozdeva, da je moj fant preveč navezan na svojo mamo oz. je mama preveč navezana na njega. Sama izhajam iz kmečke družine, kjer si nismo preveč izkazovali ljubezni, imamo pa se radi. Pri fantu in njegovi družini me ne moti izkazovanje ljubezni, mi je všeč. Moti me to, da tašča vsak dan kliče svojega sina iz službe, ga povpraša kaj dela, kaj bo delal ipd. Potem čez dve uri itak pride domov na kosilo, ki ga skuha babica in spet ponovno- kaj boš delal, kam boš šel, kdaj, zakaj, kako…?? Od doma nisem navajena “spovedovanja” kdaj grem kam in kdaj se vrnem, tu pa me to začenja motiti. Stara sva namreč 23 in on 28 let, pa morava za vsak korak povedati. Včasih se počutim kot drugi otrok pri hiši in ne snaha.
Sicer sama nisem neki bav bav, sem preprosta (bolj kot tašča), rada govorim, se pošalim in ne iščem konfliktov.. S taščo se veliko pogovarjam ali pa sem se, vendar me nejeno vtikovanje v najine stvari ( kdaj sta spreoblekla posteljnino, zakaj ne bi kupila raje kaj takega, naredita tako, bo boljše…) moti. In ne vem na kakšen način naj to povem fantu? Oziroma kako naj to rešim?? In vem, da bi ona rada svetovala in hoče dobro, vendar lahko za nasvet rečeva in ni potrebno vsiljevati svojih idej, nasvetov in zamisli. Kaj ne??
Večkrat fantu kaj omenim, se pogovarjava..vendar to ostane pri nama..sicer tašči omeni, da ne ve kako bo enkrat, ko babice več ne bo, kdo ji bo kuhal, s kom bo šla na dopust ( babi in tašča hodita skupaj na dopust)..? pa imam potem občutek, da se ona itak pol zanaša na naju..
S fantom sva oba napeta, večkrat se prepirava, verjetno zaradi nejevolje iz moje strani, ki je ne morem več skrivati… Fanta bi rada za svojega fanta, za osebo, ki je na moji strani, za osebo, ki mi nudi varnost in zavetje.. Ne pa da imam občutek, da mora biti “fant” tudi svoji mami..

Res nevem kaj naj naredim. Včasih bi najraje spakirala in šla, vendar ga imam rada in on me osrečuje.

Svetujte, prosim.

Pozabila sem omenti, da moj fant vedno odreagira na njena vprašanja in klice, vse ji pove, kako in kaj..Vedno se ji oglasi, pove če imava kakšne plane, če jih nimava tašča takoj določi kaj bi lahko delal, kaj naj naredi ipd.. Tako, da je vse vnaprej splanirano.
Fant se tudi zelo zanaša na mamo, ničesar se ne odloči sam, vedno jo prej vpraša, se posvetuje..jaz pa bi rada, da bi se odločal z mano, posvetoval z mano in ne vedno za vsako stvar z mamo. Včasih se počutim izključena v njihovi družbi ( fant, mama in babica)..

Naj povem še to, da je tašča skoraj ves čas doma(razen, ko je v službi), vsa zagrenjena, slabe volje, brez energije..imam občutek, da se smili sama sebi..večkrat ji predlagam da naj kam gre s katero od prijateljic, vendar odvrne, da se ji ne da poslušat drugih, da noče itd itd.. Rada pa gre z nama kam, npr. v hribe. V dobro voljo jo zgleda zna spravit samo njen sin in njegovo posvečanje njej. Tako mu tudi sama večkrat reče-“moj sin”.. Če se včasih fant ne posveča dovolj (njej), pa ga kliče: pridi mi tole naredit; jaz ne znam to; a mi boš pomagal to;..in to je kar naprej.. pa včasih me sploh ne moti, včasih pa zelo..ohjej, nevem a sem jaz zakomplicirana in je z mano kaj narobe?

Dilema, težko svetovat, ker večina nikdar ne bi šla v takšno španovijo, ponavadi se skupno gospodinjstvo ne obnese. prinese razdore, strese, prišlek je vedno v podrejenem položaju. Najbolje bi bilo iti na svoje. Pa veliko vas namiguje na neko nenormalno navezanost, jaz tudi imam zelo rada starše, a potem si že avtomatsko v napol incestnem razmerju, kot eni razmišljajo?

Dilema, saj sama čutiš, da tak odnos ni okej. Napsiala si dva prispevka in v obeh opisuješ samo svojega tipa in nejgovo mamo – kakšen odnos imata vidva s tipom? Koliko s epogovarjata? Imata zaklenjeno sobo? Kakšen delež hiše dejansko posedujeta? Kako preživljata čas skupaj…

Preveč si fiksirana na njun odnos, spremeniš in vplivaš pa lahko samo na vajinega, torej ti in tvoj tip. Več boš vlagala v vajin odnos, manj se boš obremenjevala z drugimi.

Vidi se, da nimata zasebnosti, kako sta to skušala vidva s tipom reševat?

In še eno vprašanje: kaj je botrovalo temu, da si se ti preselila k njemu? V kakšnem odnosu si ti s svojimi starši, družino?

Živjo, glede odnosa med nama s fantom je tako- jaz nisem človek, ki sam od sebe pove kaj ga muči, vendar je moj fant vztrajen in tako me je v tem letu in pol naučil, da mu povem kaj me teži, kaj mi ne paše..veliko komunicirava, pogovarjava se o prihodnosti, delava skupne načrte.. Včasih se tudi sporečeva, kdo pa se ne? Tudi to mora biti v odnosu, vsaj jaz tako menim. Vendar pa mu jaz ne znam povedati vsega zaradi njegove mame, ker nočem, da bi dobil občutek, da ga odvračam od nje oz. da spletkarim proti njej. Včasih se kaj pošalim na ta račun, da ne izzveni kruto. Znam biti tudi dokaj cinična ali pikra, potem pa kaj rečem in ta moja izjava res potem deluje čisto ala “anti tašča” propaganda.
S fantom rada greva na kak izlet, na kakšno vikend potovanje in si ogledava kakšno znamenitost kje, rada kolesariva, hodiva v hribe, savno..in rada poleživa na kavču ob tekmi ali filmu..
Glede posedovanja hiše pa je tako, imajo veliko hišo, razdeljeno na dva dela, z dvema vhodoma. V enem delu hiše je babica, v drugem pa mi trije. Imamo skupno kopalnico, dnevno sobo in kuhinjo, ki pa je nihče ne koristi in niti ni opremljena z zalogami za kuhanje, saj kuha samo babica na svoji strani. Tako da v bistvu midva imava samo spalnico, ki sva jo skupaj preuredila in opremila. Pa še v tisto gre tašča pobrisat prah in podobno, kadar sem v službi ali kadar ima pospravljalni dan. V spalnico se ne zaklepava, saj dejansko v spalnici samo spiva in tudi zvečer imava mir, pa čeprav ima tašča ob najini svojo spalnico.

Reševanje problema zasebnosti?- zaenkrat ga še ni. Smo “ena družina”. Po mnenju fanta. Velikokrat sem mu povedala, da sem pri njemu zaradi njega in ne zaradi mame in babice. Pravi, da to razume. Omenila sem mu že tudi, da bi enkrat v prihodnosti gradila svojo hišo, vendar on o tem noče slišati, saj je to po njegovem mnenju brezpredmetno, saj imajo doma veliko hišo, on pa je edinec, zakaj bi si delal stroške in gradil?? Tako, da vode na ta mlin nisem več speljevala. Fant pravi, da bova itak enkrat “za sebe”, ko bo mama šla v babičin del hiše, potem ko babice več ne bo. To ni rešitev.Nevem.

Kot sem že napisala, prihajam iz kmetije, doma sta starša in brat, ki je prav tako še študent. Naši odnosi so u redu, sicer se ne kličemo vsak dan, vendar grem domov enkrat na teden, da vidim če je kaj novega, malo poklepetam in to je to. Pri nas doma je moj fant priljubljen, imajo ga radi.
Preselila pa sem se k njemu, ker pač on ne bo šel drugam, ker sta doma mama in babica sami in mora on poskrbeti za dela. To je razen kuhe-vse. Pri nas na deželi je pač tako, da ponavadi sin ostane doma. Posebej če je edinec. Ali pa imam jaz tako narobe pošlihtano v glavi. Nevem. Sicer pri fantu nimajo kmetije, je pa nekaj zemlje, vrt in sadje. Delo najdeš brez skrbi. Pri delu tudi pomagam, saj mi ni tuje. Rada se tudi sama pripravim h kakšnemu izmed del, vendar brez tega, da mi kdo diha za ovratnik kako in kaj naj naredim. Če se najde kakšen tak, delo prepustim in naj ga opravi tisti, ki misli, da dela vse prav. Ali pa vsaj govori tako.

Karrin, to da imaš zelo rada starše je normalno, vsi jih imamo. Vendar je razlika v tem na kakšen način to kažemo? Seveda se boš stisnila kdaj h mami, objela brata..Kot mati pa verjetno ne boš svojega skoraj 30-letnega sina,ki živi s tabo klicala iz službe vsak dan, tako kot da živita vsak na svojem koncu sveta. Takšno je moje mnenje.

LP

Možno tud, da s ene znaš prilagajat in da vse preosebno vzameš. Ko pišeš, da ne maraš da ti kdo diha za ovratnik in da potem delo prepustiš onemu, ki ga kao bolje obvlada … saj to ne pomeni, da ne znaš dela dobro opraviti, samo drugi ga drugače, še vedno pa lahko naredip po svoje. Pač, tale taščica je ena tipična posesivna mati, kakršnih je v Sloveniji na tisoče.

Praviš tudi, da ne znaš povedat, kar te muči, in da te je k temu spodbujal tvoj tip…svetujem ti, da začneš intenzivneje delat na temu. Torej da poveš najprej za majhne stvari kot ti kaj ni všeč ali bi kaj spremenila, izboljšala, ker takole brez komunikacije bo samo v tebi vrelo in enkrat ven butnilo v veliko grozljivejši obliki.

Saj se ne rabita preselit v drugo bajto, dovolj je stanovanjce, pa verjetno je to brezveze, saj ste v veliki bajti in on še pomaga zraven. Mislim, da boš morala več delat na tem, da se bosta osamosvojila v tej hiši. Opremita ta drugo kuhinjo, in začnita kuhat v njej. Res ne zgleda, da stara babica kuha za vse 4. S tipom sem zmenita, da bosta mami na lep način povedala, da samo vidva skrbita za vajino spalnico in da bosta prala posebej. Pač, morata si to ozboriti, čeprav se sliši banalno.

Ti pa, če boš vedno čakala, da te tip vpraša, se boš načakala. Njemu je lahko čist okej, tebi pa ni in ti moraš poskrbet zase! Mene bi tudi motilo, da bi prišla prah brisat in preverjat, kdaj sta preoblekla posteljo.

Samo kot prvo boš morala začet komunicirat s svojim tipom. Naj te ne bo strah, če te bo kdaj zavrnil ali se ne bo strinjal s tabo. Ne se namulit,ampak mu skupaj mirno povedat za svoje občutke.

Glede na opisano, živita v “otroški sobi”, babica kuha, tašča/mama pa pospravlja.
In ja, v bistvu je tako pri nas, tamali imata 14 let in tudi jaz želim vedet, kje sta, kaj počneta in kdaj mislita prit domov.
Zakaj že? Razmisli.

Yo_ – tole pa tudi ne drži. Oba sva v službi, jaz poleg tega obiskujem še faks, plačujeva stroške. Prav tako tudi mi2 kuhava kadar sva doma, perem, pospravljam in vse kar spada zraven.
Nikakor ne živim kot osnovnošolka, ki nima drugih skrbi kot to, kaj ima za domačo nalogo in kdaj bo lahko šla na igrišče ali pa viset za računalnik. In prav zato ne toleriram takšnega odnosa.

Kje kuhata? V babičini kuhinji? Kaj pospravljaš? Spalnico? Ja, hvala bogu, čeprav se zgoraj bere drugače.
Naši tamali tudi kuhata, pa svoj štuk v bajti imata, pa svoj WC morata tudi sami čistit. Za na igrišče sta prestari, imata pa zato na skrbi svoje pse (vsaka 2).
Ampak ne moreš, da verjameš, dokler nista na svojem, morata pač polagat račune.
Isto kot vidva očitno.
Bo zdaj šlo?

Zanimivo je, da dekle pri 23, ki hodi v službo in zraven še študira, razmišlja tako ozko kar se drugih stvari tiče. prvič mi je neumno, da si se pri 22 preselila v fantu in živita kot mož in žena. opažam, da je to kar pogost pojav. A ne bi bilo bolje, da sta še nekaj časa vsak na svojem, se spoznavata, pa spoznavata tudi sama sebe, ker ravno to ti bo zmanjkalo. v glavi imaš neke vzorce od svojih staršev, ki jih še nisi uspela predelati, pa si si na glavo že nakopala novo družino. Kot drugo, če sta tako pridna, pa menda ni nekaj nemogočega, da začneta živeti na svojem, pa čeprav je to najem. tretja stvar je vprašanje, čigavo je kaj. Je sploh kaj v hiši od fanta ali je vseh od obeh starejših žensk? Še bolj pomembno je to zate, ker če ni nič njegovega, je še manj tvoje. Če se s tem fantom čez 10, 15 let razideta, kaj boš imela in kam boš lahko šla?
Fantu se mogoče zdi neumno iti na svoje, kar je z njegovega stališča najbrž res, vprašaj pa se sama koliko si ti neumna, če boš vztrajala v takšnih pogojih. Misli nase.