Odnos-stik s gluho osebo
Nimam drugačnega odnosa do nekoga, ki slabše sliši. Poznam take ljudi in med komunikacijo sem pozornejša, da sem obrnjena k njim, da lahko iz ust razberejo, kaj govorim. Obenem skušam komunicirati počasneje in razločneje. Res je, da vsi ne uporabljajo slušnega aparata, saj imajo z njegovo uporabo – preden najdejo ustreznega – nemalo težav (od piskanja, neustrezne frekvence do vnetij). Tvojega vprašanja glede strahov ne razumem najbolje. Če te je zanimalo, ali sem pripravljena vložiti dodatno energijo oz. čas, da bi razumela, kaj mi želijo povedati, ti lahko to pritrdim. Slabša slišnost ni razlog, da bi se izogibala stikom.
Mi je bilo pa težko, ko sem nekoč opazila, da je srčna in zelo razgledana oseba v očeh neznancev delovala raztreseno, ker se ni mogla odzvati takoj na primeren način – saj vprašanja preprosto ni razločno slišala.
Po drugi plati pa se mi zgodi, da v pogovoru z normalno slišečimi ljudmi zaznam, da enostavno ne sledijo temu, kar pripovedujem. Preokupirani s tistim, kar želijo izreči, v čakanju na prevzem besede ne zaznajo ključnih informacij, o katerih jim govorim. Pa so me sami povprašali o njih. Takrat odneham in si rečem, da očitno ne bo nihče za nič prikrajšan, če jih enostavno zadržim zase.
A65, se podpišem pod tvoje besede tudi jaz.
Sem imela sosedo in tudi prijateljico, ki je bila gluhonema. Njen mož je delno slišal.
Oba super, dobra prijatelja, ljubeča starša, zabavna,…
Skratka, pazila sem, da sem bolj razločno govorila in po določenem času sta razumela že po mimiki mojega telesa in obraza, kaj želim povedati.
Sprva smo si pisali na blokec, listek pač. Kasneje tega sploh nismo potrebovali, kadar smo bili kje drugje sem pač gledala, da sta bila obrnjena proti meni in prav nobenega problema ni bilo.
Če sem opazila, da kdo čudno gleda, (od ostalih sosedov) sem razložila, da je naprimer gospa gluhonema in moram reči, da so bile izkušnje z okolico kar pozitivne.
Pozdravljeni,
lepo da tako mislite pozitivno. Tudi jaz sem gluha od rojstva, nosim slušna aparata in znam brati iz ustnic. Kljub vsemu sem vzgojena v slišeči družini, znam lepo govorit. Gibljem se v družbi gluhih in slišečih, vendar sem bila razočarana nad gluho družbo. Zdaj pa pogrešam slišečo družbo, trudim se, da bi se vključila v slišečo družbo. Lansko leto sem bila na zmenku s enim fantom, pa se je on ustrašil. On me je poslušal, jaz pa sem nonstop govorila, po naravi sem rada bit odprta oseba oz. sem komunikativna. In na koncu pa mi reče, da ne more bit z mano zaradi komunikacije. Kaj čem bit, da sem malo drugačna oseba, samo se da prilagodit drug drugemu. Vsak rabi čas. In posebno potrpežljivost.
Sama sem pomislila, da nekateri se ustrašijo ko pridejo v stiku s gluho osebo. Pač eni nimajo izkušnje oz. ne vejo kako je bit v koži kot gluha oseba. Vse mogoče sem doživela, dobre in slabe.
ZakajSprašuješ: Moram povedati, da beseda gluhonema ne obstaja več. Gluhi, ki ne govorijo na glas in povejo z rokami, torej znakovni jezik za gluhe, to je dovolj povedano, da znajo povedat z jezikom. Ali pa pišejo na listek. To je že dovolj povedano, da smo gluhi ali pa naglušni, odvisno od posameznika. Jaz znam govorit na glas.
Zdaj pa mi manjka samo še slišeča družba, rada bi imela nekaj prijateljev. Samo kako? Sem že vključila pri aerobiki, kjer telovadimo s puncami, samo mi ni dovolj.
Pozdravljeni!
Spomnim se gluhe ženske, ki je bila na enem izmed izobraževanj za slišeče ljudi, na katerem sem bil tudi jaz. Zraven je sicer imela prevajalca za znakovni jezik, vendar pa je v komunikaciji 1-1 brala samo iz ustnic. Še vedno občudujem njen pogum, zavzetost in pripravljenost izpostaviti sebe.
Meni osebno ni bilo problem paziti na to, da sem govoril nekoliko počasneje, in da me je videla v ustnice. Če me slučajno ni, mi je dala vedeti, da me ne vidi oz. da me ni razumela.
Vedno bodo obstajali ljudje, ki bodo iskali “normalnost”. Izkušnje z njimi bodo za vas tudi neprijetne. Pomembno je, da jih ne obsojate. Tiste, ki težijo k normalnosti je pogosto strah tistih, ki pripadajo skrajnejšim koncem gausove krivulje. V takšnih trenutkih se morate vedno znova spomniti, da med ljudmi obstaja pravzaprav zelo velika diverzifikacija in da lahko v vsem tem spektru vedno najdete družbo, ki vam bo omogočala interakcijo in dobre občutke.
Zanima me ali se udeležujete kakšnih srečanj za gluhe? Ali lahko na takšnih srečanjih dobite/občutite podporo? Tudi to je za vas zelo pomembno.