Za lep čas se umakni, morda se bo še odločil, da te poišče. Če ne, sta z mamo idealen par.Sicer je pa že prestar, da bi se kaj bistveno spremenil.

V svoji generaciji malo poglej po kakšnem fantu na mestu.S sedanjim boš dobila kmalu občutek, da ste trije v postelji in bog ne daj, če rodiš punčko 🙂

Sledi svojim sanjam in mislim!Srečno!

Sem bil tud včasih precej navezan na mamo. Sam ne v taki hudi obliki.

To, da je komunikativen, sploh ne pomeni “odraslosti”. Taki ljudje imajo ful kvalitet, ker morajo ustrezati visokim merilom svojih mam. Zato so dostikrat komunikativni, zabavni, nedolgočasni, znajo kaj postorit po hiši in okoli (he, mam dva taka praktična samska soseda)…

Če pomislim nazaj, je mene odvrnilo s te poti to, da sem se moral v več obdobjih odločat med enim in drugim življenjem, torej punco in novo družbo in navezanost na domačo familijo.
Večkrat mu boš morala postavit ultimat in vztrajat pri tem. Pa tud ko bosta enkrat poročena se boš še jezila, kje si snela tega tipa. To ti ne uide.
Bodi pogumna in ne ustraši se samote.

Prav boleče si me spomnila na nekatere dogodke iz moje daljne preteklosti . Danes ponoči, ko nisem spala zaradi problemov pri nas doma sem v mislih delala analizo : vsaka huda kriza pri hiši je bila povezana s taščo!?
Ko sva bila zelo mlada in enakih let naju je komandirala in nama krojila življenje. pa sem godrnjala, pa se je mož jezil, da sem preobčutljiva. Ko sem imela trdne argumente je rekel naj ji rečem če me moti, ko sem rekla je bil zgrožen, ker mi ni nič naredila… Potem sem enkrat zaropotala. Njemu in njej sem vsaklemu posebaj povedala naj se me izogibata in da ne želim imeti več opravka z njima. Mož se je opravičil in skesal, ona se me je res strikno izogibala, jaz k njim nisem hodila. Pa mi ni bilo všeč, zaradi otrok, ki so občasno šli z možem k babici, čeprav so kmalu spoznali, da ji nič ne pomenijo in da išče le moje napake v njih.Enega od otrok je tako prizadela da sedaj po mnogih letih ta travma povzroča problem.
In zadnja cvetka? Kupuje grob, kjer bosta onadva pokopana, da te kap!
Živimo pa 150 km narazen, mož jo zadnje čase spet pogosteje obišče – vsak teden 1x, ker težko hodi in ne more do trgovine, zdravnika…kliče ga vsak drugi dan, z mano pa je osladno prijazna, vendar kljub temu me mimogrede prizadene, če ne drugače posredno pove kako se ji gnusijo ljudje, ki recimo nosijo japonke….hahahahahaha
Pri vsem pa veš so si najbolj bogi mamaini sinčki! Jaz sem jo popolnoma izločla i glave in življenja. Le ko mož pride od nje z zasmrajenimi klobasami, ki jih je hranila eno leto v hladilniku in jih ne vrže takoj v smeti ampak jih odloži na kuhinjski pult, moram zbrati toliko moči, da ga pokličem in prosim naj to nemudoma stori!Še danes ne razumem zakaj tega ne stori že pri njej.
Japonke pa nosim z užitkom!
Ja, življenje ni lahko. A žal spreminjamo lahko le sebe. Ko boš ti dovolj močna, da boš odločno a prijazno zavrnila njen trud, da vaju nadzira, njena dobronamerna pospravljanja, kuhanja…in bo to morala akceptirat, ker te drugače ne bo več tja oziroma je ne boš upoštevala, bo to mogoče znal ali vsaj poskusil tudi tvoj dragi. Mojemu je velikokrat uspelo, še zdaj pa ne povsem.Žal.

Hm…
Ja zelo podobna je tvoja zgodba ANA. Za razliko od tega, da ima fant stanovanje par kilometrov narazen od hiše od staršev, kar pomeni, da se ko se njej “sprdi”, je lahko že tam in obratno. Zdi se mi, da je smisel njenega življenja skrbeti kaj bo sinček jedel, kaj bo delal, kam bo šel, kje je bil,… Jst tega ne razumem?!

Druga razlika pa je dejstvo, da ima fant v načrtu, da bo nekoč živel tam, glede na to, da smo navajeni živeti v hiši in je več placa. V pritličju hiše bi zdelal stanovanje. Meni kar slabo dela, ko pomislim, da bi jo imela cel čas pod nogami, pa to, pa ono, kam greš, zakaj greš, usakič ko bi šla skozi vrata,… Da ne pomislim kaj bi bilo, če bi kdaj obstajal kakšen otrok.

Pa tudi jaz se izogibam konfliktov, ker imam kompleks iz otroštva, da me nihče ne bo maral, če bom kaj rekla… (ločitev staršev, malo tu, malo tam) Zato mi je težko. Tudi doma nimam useh zadev poštimanih. Mama bi se me najrajši znebila, glede na to da ima majhnega otroka z novim partnerjem in sem jaz težko finančno breme, glede na to, da študiram.

Ko fantu zdej kej rečem, znori in me sprašuje, da kaj mi je naredila, da zakaj jo sovražim,…
Sej bi tudi že šla, sam me “ne pusti”. Kadar to rečem, začne s tem, da me ljubi, da bo poskušal rešit problem (pa nč iz tega),… In pol jst popustim. Če bi me pustil, bi šla.

Midva sva nekaj časa živela skupaj z njo. pa ni šlo! Sem se ne glede na zelo slabo finančno stanje takrat odselila z otrokom , ne bi verjela v koliko slabše razmere – skupne sanitarije, kurjenje na drva, pranje na roke, en večji prostor…Nikoli prej nisem živela tako skromno kot potem dve leti, preden si nismo mogli SAMI privoščiti boljšega stanovanja. Pa je mož prišel za nama z otrokom in za daljši čas smo čisto prekinili stike. Še avto sva vrnila staršem. Bilo je krasno, saj smo našli čas za sebe. Mi smo morali postati družina in meni se je zdelo to nujno. Še danes mi ni žal. Druga odločitev bi bila da se razideva…
Moji prijatelji in znanci, ki so mi takrat stali ob strani še danes ne morejo verjeti, da je ostala trmasta in je raje izgubila sina in vnuka, kot da bi sprejela dejstvo, da se v naše odnose, v našo stanovanje, naš čas ne sme vmešavati brez da ji dovolimo. Pa veš tako kot sem ti že napisala mož ne bi sam nikoli nič spremenil, če jaz ne bi potegnila črte. v dveh letih me je tako zdelala, da sem iz dokaj samozavestne, svobodne, moderne punce postala zagrenjena, zakompleksana, depresivna sitna baba!
Nekega dne, ko sem videla, da se bojim že lastne sence, da me je strah zapreti vhodna vrata, da ne upam ponoči spiti vode, da ne bi ona slišala, da sem budna….mi je počil film. Nič nisem vprašala le možu sem zjutraj povedala, da je konec, da bom tašči povedala koliko me moti vse kar počne in če hoče z mano v ……naj pride ob 12 domov, če ne pa odidem sama z otrokom. Ni ga bilo. Jaz pa sem to naredila. Še danes se spraŠUJEM KAJ BI BILO IZ NAS, ČE BI OSTALI TAM…PA JE 20 LET OD TAKRAT!

Draga Rosella!

Če ne moreš oditi od fanta, vsaj ne molči o svojih težavah. Vsakič, ko te odnos tašče in tvojega fanta zaboli, vsakič to mirno povej. Svojemu fantu povej, da se slabo in neugodno počutiš, da te njegovo ravnanje zaboli. Pogovori se o tem s prijateljicami ali sorodniki, poišči zaveznike, ljudi, ki te bodo razumeli.

Ne potisni te bolečine globoko nekam vase. Tuli, kregaj se, znori tudi ti, če znori tvoj fant. Najslabše, kar te lahko doleti, je da si tiho in nič ne ukreneš. Kot pravi Ana, si na ta način lahko v letu ali dveh samo še kupček nesreče, vdan v usodo. Zavedaj se, da si med mlinskimi kamni, ki neusmiljeno meljejo, dan za dnem glodajo tvojo samozavest in samozaupanje.

Boš lahko zbrala Anin pogum in nekega dne odšla?
Pripravi se počasi na to potezo, ker ti slejkoprej ne bo preostalo nič drugega. In pazi, da ne zanosiš, dokler boš sama, boš lažje kaj naredila.

Tvoj fant znori samo zato, ker globoko v sebi dobro ve, da je to njegov velik problem, samo noče si ga priznati in ga reševati. Ana je naredila odlično potezo – šla je stran in svojega moža postavila pred svobodno izbiro, lahko je prišel za njo ali ostal pri mami. Moški mora sam in svobodno izbrati, kako bo živel.

lp in veliko poguma

Rosella,

kot so Ti povedali že vsi je fant nepoboljšljiv mamin sinček. Pusti ga čimprej! Tvoje življenje z njim bo le vsak dan hujše, osebno mislim, da prav noben nasvet od navedenih ne more pomagati, če se on ni sposoben osamosvojiti. Tega pa ob 11 let mlajši partnerki nikoli ne bo zmogel (še kakšna bolj “enakovredna” ga ne bi mogla prepričati v to).

Moja zgodba: (za ilustracijo) smo živeli pri njegovih, razlike med nama (starostne, izobrazbene, službene) so bile minimalne, pa ni šlo. Sva se selila v 15 km oddaljen kraj (po mojem ultimatu in odselitvi, ko je bil starejši otrok star 1 leto) pa ni pomagalo (bila sva le v neznosnih stanovanjskih in finančnih razmerah). Potem so nama njegovi (ko bi le-to takrat vedela!!!) svetovali nakup nepremičnine kakšen km stran od njih pa sem kar naivno verjela…. Ne nikoli ni bilko bolje! Danes po 16h letih se ločujeva (oh kako zanimivo, pravi fenomen za Ruglja, ker je on vložil tožbo…najbrž na pobudo svoje mamice, ki se je odločila, da snahe, ki ne spoštuje njene bolezni, ki si jo je sama vzredila, ne bo več trpela ob svojem sinku???). Na mamicino pobudo sedaj zahteva otroka, bajno preživnino in še nepremičnino, čeprav je v dolgih letih zakona prispeval le tretjino prihodkov (nepobljšljivi lenuh po Ruglju!!!)…Jaz pa sem “izgubila” svoja najlepša leta z njim. Precej energije vlagam v ponovno gradnjo svoje samopodobe in samozavesti, ki ju je uspel skupaj s svojo mamico popolnoma uničiti…še sreča, da imam zelo veliko dobrih prijateljev, ki mi stojijo ob strani.

Torej Rosella, ne vztrajaj ob neustreznem partnerju samo zaradi materialnih dobrin in všečnega videza. Ob njem nikoli ne boš mogla biti srečna. Glede na zrelost in razumevanje osnov problematike Ti želim lepše življenje (nikomur ne privoščim tega kar se je dogajalo meni). Vso srečo! Bodi pogumna in se odloči za samostojno pot. Četudi je težja Ti bo dolgoročno prinesla več sreče in najbrž boš na njej našla tudi ustreznega partnerja, ki bo sposoben zadovoljevati Tvoje potrebe in želje.

moj fant spi z mamo pa je star 23 let ? karkol o tem ?

A je sploh treba kaj rečt tukaj?

Razen, če nimate kakih res, res, res izrednih razmer…

Spoštovana Špela k.,

če vaš fant pri 23ih spi z materjo (v isti postelji), potem je s tem odnosom nekaj zelo, zelo narobe. Ni dvoma, da gre za čustveno zlorabo sina, ki ga ta mati potrebuje za potešitev svojih neizpolnjenih potreb (po varnosti, sprejetosti, naklonjenosti, zavarovanosti, bližini moškega, itd.), ni pa tudi izključena možnost spolne zlorabe, vendar so o tem potrebne temeljitejše poizvedbe. Lahko da je ta mati vdova, ločena ali pa nesrečna v zakonu s svojim možem. V takšnih primerih potem mati poišče “nadomestnega” partnerja kar v svojem sinu (največkrat prvem ali zadnjem), od katerega pričakuje predvsem čustveno potešitev, razumevanje, skrb in občutek varnosti, čeprav ji sin tega ne zmore nuditi, saj je njen otrok in ne partner! To se zgodi tako, da sin začuti materino nemoč in nebogljenost (ki je pogostokrat čista manipulacija), njeno žalost, strah, razočaranje, obup, osamljenost, zato naredi vse, da bi bila srečna, zadovoljna, da bi jo razbremenil in sprostil. Trudi se, da bi ji ustregel, postane poslušen, želi jo potolažiti, svoje potrebe odrine na stran ter v ospredje postavi materine in sledi njenim željam. Tak zlorabljajoč odnos matere do sina pa lahko pelje tako daleč, da sin spi skupaj z materjo.

Rešitev je možna samo tako, da bo sin začutil čustveno zlorabo matere in se ji bo odločno uprl, to pa bo dosegel, če bo nekdo zelo močno verjel vanj, ga primerno spodbujal in vztrajal v tem, da je zmožen postaviti se zase, kar pa je možno predvsem s pomočjo strokovnjaka (ob dobrem terapevtu se zlorabe predela v živem odnosu, da se začuti zlorabo, se jo ovrednoti, razume, da lahko človek potem zaživi svoje življenje; ali pa da to nezdravo vez ustavi mati, vendar je to skoraj nemogoče pričakovati, saj sina potrebuje zase, ker tako lažje živi.

Upam, da se vam je kaj potrdilo. Srečno vam želim!

Spoznala sem moškega ki je moj drugi partner, s katerim ne živiva skupaj ampak se le srečujeva in preživljava skupaj vsak drugi vikend ker pomislite tisti vikend vmes on oddite k mami(80 km v eno stran) in preživi vikend z njo. Res da je mama stara 79 let in rabi občasno pomoč, ampak ta moj partner je to počel že vsa leta odkar se je od mame odselil, čeprav je bil medtem več let v zvezi z žensko in živel z njo. Tudi mene črviči občutek da taka navezanost ni uredu ampak on ne vidi nobenega problema, pač pomaga ostareli mami, jaz si pa mislim da pomagat ni problem ampak spat pri mamici vsak drugi vikend, halo, ne vem no, naj bi kdo razbistri možgane. Občutek je da nekaj ne štima. Verjetno pri meni, da sem se nalepila na takega tipa…

Spoštovana gospa,

iz pisma veje občutek oddaljenosti, predvsem čustvene. Bolj kot odnos vašega partnerja do njegove matere vas verjetno skrbi vajin odnos oz. kaj zdaj ti njegovi odhodi pomenijo za vajin odnos. Vsekakor ni nič narobe, kot pravite, s tem, da pomaga svoji ostareli materi. Ne razumem pa, zakaj je ne obiščeta skupaj. Možno je, da ste partnerja enostavno sprejeli takšnega, kot je ter tudi njegov način vedenja in razmišljanja ter mu dopuščate vso svobodo. Druga možnost je, da sta se šele spoznala in vas njegovi odhodi oz. vikend-odsotnosti še ne motijo zares. Lahko da vas ne povabi zraven. Še ena možnost pa je, da ste našli moškega, ki čustveno (in/ali fizično) ostaja na distanci oz. najdete moške, ki jih je strah intimnosti (tudi vas). Tu se poraja vprašanje, kakšen je bil vaš odnos z očetom, kako ste njega doživljali? Prav tako boste morali razmisliti o vajini prihodnosti, saj vaše navedbe trenutno še ne naznanjajo ravno močne povezanosti s partnerjem (“ne živiva skupaj ampak se le srečujeva in preživljava skupaj vsak drugi vikend”). Resda pa njegovi redni obiski matere kažejo na močno povezanost z njo in predvsem skrb zanjo. Verjetno to počne že dlje časa in je na nek način postalo del njegovega življenja. V tem primeru vaš partner podzavestno čuti, da mora materi čimbolj pomagati, jo razbremeniti osamljenosti, strahu, jo oskrbovati tako ali drugače, saj tega ne bo naredil nihče drug, matere pa noče razočarati. Vse odgovore boste našli, če se boste s partnerjem o vseh skrbeh, predvsem pa o vajinem odnosu iskreno pogovorili. Odvisno pa je tudi, kakšen odnos si želite oz. v kolikšni meri vas bodo njegove odsotnosti motile, saj v tem primeru lahko odločno vztrajate pri tem, kar čutite, da je za vaju najbolje.

Srečno vam želim.

Punca, pojdi proč, dokler imaš še čas.
Tale odnos med njim in njegovo mamo ni naormalen. Očitno tvoj ni še prerezal popkovino z njo.
Mati je en kontrol frik, ki vaju bo vedno kontrolirala in komandirala. Njemu bo očitno to vse OK, ti pa boš trpela. In kot si sama rekla, če mu boš izrazila svoje neodobravanje, te bo nadrl.
Vprašaj se tudi, če je normalno, da se en dedc star čez 30 let takole nonstop drži svoje mamice. To je tipičen mamin sine, kot so ti že prej rekle.

Najdi si kaj bolj ustreznega zate in pusti ga, da bo z mami.
Očitno si tudi v vseh teh letih ni najdel še nobene punce, ker so tvoje predhodnice očitno zbežale od njega in njegove mami. Premisli, dobro premisli. Imaš komaj 21 let. On pa jih ima čez 30 in še vedno nima tvoje pameti.
Ko bodo otroci prišli, bo še huje. Tip mi deluje nedorasel.

Zdravo!

Javljam se po skoraj petih letih (joj, kako čas hitro beži) odkar sem na tem forumu opisala svojo zgodbo (po vrsti prva zgodba). Za tiste, ki ste mi svetovali (in ostala dekleta, ki ste v podobni situaciji) in vas zanima, kako se je zgodba končala, sem se odločila, da par besed zapišem.

Dovolj moči, da sem iz tega odnosa odšla sem zbrala šele pred 8.meseci in kljub moji zdajšnji finančni nestabilnosti (faks sem letos končala, službe pa še nimam) in nesigurni prihodnosti lahko rečem, da je to najboljša odločitev, ki sem jo do sedaj sprejela…

Zgodba se je odvijala dalje tako, da sva se vsake toliko glede tega odnosa z njegovo mamo skregala (pravzaprav je bil to edini razlog kreganja). Jaz sem se od nje popolnoma distancirala, na obisk sem šla redko, on je šel bolj pogosto, tudi klicala ga je, vsaj 1x na dan. Iz pogovorov z njim ugotovila, da se zaveda te težave, vendar se enostavno svoji mami ne more upreti in je prizadeti… To bi mu verjetno pomenilo tako izdajstvo njegove matere, ki ga ne bi prenesel.

Zaradi mojih in njenih pritiskov ter strahu pred boleznimi (ki mu ga je ona vcepila, ker če je npr. le mal zakašljal, je že pritekla z ene tremi vrstami tablet, sirupov,…) je 2x v tem času pristal v psihiatrični bolnišnici. Takrat sem mu bila absolutno ob strani, vendar je ona vedno hotela biti korak nad mano. Ob tej priložnosti me je obtožila, da mu hočem “vse vzet” ipd. Počasi me je minevala volja, da bi se s tem še ukvarjala, ker sem vedela, da boljše ne bo, temveč le slabše.

Oditi sem vmes že hotela, vendar me je vedno prepričal in ker je bilo meni hudo zanj in me je bilo hkrati strah samskega stanu in finančne nesigurnosti, sem vedno popustila. Lani sem se odločila, da je konec in kljub njegovim prošnjam in joku iz njegovega življenja kot življenjska sopotnica za vedno odšla in ko zdaj gledam nazaj, mi ni niti malo žal, ker vem, da ne bi bila z njim nikoli srečna…

Slišiva se le vsake toliko za kakšen nasvet iz najinih poklicnih področij in to je vse. Me je pa presenetilo dejstvo, da doma tega takrat sploh ni povedal (najbrž so sami ugotovili, ker je začel hoditi vsak dan domov jest). Domnevam da zato, ker bi ga mamica potem “lizala” od spredaj in zadaj, ga pomilovala, klicarila,… in bi mu blo še slabše…

Torej, ugotovila sem, da odnosu ni pomoči in ob tem, da se je moja ljubezen popolnoma ohladila, sem zbrala toliko poguma, da sem lahko odšla svobodnemu življenju nasproti. Ne morem rečti, da sem srečna (zaradi drugih osebnih težav), se mi je pa odvalil ogromen kamen od srca.

Srečno!

Draga Rosella, s partnerjem že tri in pol leta krpava najin odnos, ki ga je postopoma uničevala njegova družina. Pred prihodom otroka je bilo pri nama ravno tako kakor pri vama in taščica je bila ravno tako vsiljiva, pokroviteljska in radodarna kakor tvoja. Se spomnim, da je, ko sem ji povedala, da ne jem mesa, rekla, da kaj pa bo njen sinek jedu… Groza. Jaz nisem tako zrelo razmišljala kakor ti zdaj. Sem ostala. Pa čeprav me je nekaj “glodalo”. Ko je prišel otrok, se ji ga je zmešalo. Pozabila je na sina in hotela pod svoje okrilje vzeti svojega vnuka, ki mu je pravila kar “moj sinek”. O svoji izkušnji sem že pisala na MONu in se obračala k raznoraznim strokovnjakom. Punca, mlada si. Bodi odločna in vztrajaj pri svojem. Če te nekaj tišči in te spravlja ob živce, bo že držalo. Zaupaj sebi in se postavi zase. Nihče drug se ne bo. VEM. Srečno.

Uf, takooo daleč nazaj je že to… Nisem vedela. Sem očitno spregledala. Zdaj sta pa narazen. Super. Verjetno je bilo zelo hudo. Sočustvujem s tabo. Ampak kar nas ne uniči, nas okrepi oz naredi močnejše in vse je za nekaj dobro. Ja, fraze. Ampak je čista resnica. Lepo bodi in srečno v življenju.
pa pa

No pa da še jaz napišem svojo zgodbo…
Pred 8 meseci sem se z otrokom iz prvega zakona preselila k partnerju(to je 4 leta po ločitvi od moža) v stanovanje njegovih staršev kjer on živi z sestro. Do predkratkim so stvari delovale kot bi morale,ker sem bila tiho in se nisem postavljala v center pozornosti.

Sem oseba, ki ima rada urejeno vse od življenja do stanovanja,ki mora biti kot iz škatlice. No motilo me je predvsem to da sem sama skrbela za vsa gospodinjska opravila-ona pa občasno. Saj je pomagala a le ko je imela čas saj veliko dela.
Tašča je vedno govorila, da smo mi vsi skupaj ena družina in da moramo imeti zdrav odnos; a pred mesecem mi je prekipelo in sem povedala da ne bom več sluga nikomur…

Punca je dejansko začela moje obleke za pranje metati v koš….svoje in od brata prala. Na hrano,ki je bila skupna in je še sedaj saj si vse delimo na 3 dele je začela pisati listke “PUSTI”,odnos do mene je zgolj sovražen…Mimo mene gre kot mimo zida,itd. Tašči in tastu pa govori o meni kot da ji vse mečem v sobo če kaj pospravim ko mi pridejo obiski.

Včeraj pa je počilo….moj me je pričakal da sem prišla ob 21.30 h iz službe in mi povedal da jo moram spoštovati,ker je ona njegova sestra in naj ne bom tako trmasta;ter naj sprejmem dejstvo da taka je….OK rekla sem “Pametni popusti”….

Danes zjutraj pa me tašča povabi na kavico in mi ob kavici med pogovorom reče,da prej tega pri njih ni prihajalo; ampak šele sedaj ko je stopil “tujec” v to stanovanje….Prizadela me je močno;ker ko je bilo potrebno plačati dolgove za nazaj in sem pomagala nisem bila tujec….

Danes greva z partnerjem na ogled stanovanja in nek 6čut mi govori,da se ne bo želel drugi mesec 15.ga preseliti z mano; jaz sem odločena da grem-to sem odkrito rekla tudi tašči in da želim denar ki sem ga dala za pomoč nazaj….

Ne vem več kaj naj,partnerja ljubim in je moja boljša polovica a žal ne sprejme tega da sva z mojim malim midva njegova družina za katero ga mora skrbeti,oni so en bonus poleg…

Vem mama bo vedno mama in sestra bo vedno tudi sestra ampak jaz naj bi bila mati njegovih otrok in mi bomo njegova skrb in vse…

Svetujte mi prosim a naj vztrajam ali pa pač sprejmem dejstvo da bom zopet sama- sej bo lepo vem ….

LP

Spoštovana,

čutim, da že sami poznate odgovore, le priznati si jih nočete ali ne upate. Torej, kar čutite in mislite, da bi bilo za vas in vašega otroka najbolje, tisto naredite. Tukaj ni pravil in receptov, samo vaša duša vas lahko usmeri, da se odločite tako, da boste z odločitvijo pomirjeni. Predvidevam, da s partnerjem nista preveč dolgo skupaj.

Dejanja vašega partnerja dajejo vedeti, da se matere (in/ali očeta) boji (sestra je le posledica), zato ji ne upa ugovarjati in se pametno ter odločno postaviti zase. Tukaj mu vi lahko pomagate le toliko, da ga spodbujate in verjamete vanj, da mu bo nekoč uspelo. Spraševala sem se, zakaj se že prvič niste preselili na svoje, namesto k njegovim staršem? Navdaja me občutek, da se partnerju trudite ustreči karseda čimbolj (npr. plačevanje njihovih dolgov?), še bolj izrazito ste to počeli, ko sta se spoznala, in sicer iz razloga, da bi bili sprejeti. Nekje globoko vas verjetno spremlja strah, da nočete ostati sami, za povrhu imate najmanj eno izkušnjo razhoda z moškim že za sabo. In te zapuščenosti nočete znova doživeti, zato ste do sedaj naredili vse, da bi ostala skupaj (čeprav ste bili včasih na kakšne stvari jezni, pa ste jih vseeno naredili, kar ni v redu). Pogovorite se s partnerjem in skupaj dogovorita odločitve, kako bosta naprej in kaj si želita. Če se bo odločil za vas in vam to tudi dokazal, se bo vajin odnos nadaljeval v pravi smeri, če se bo obotavljal, ostajal negotov in želel ostati v bližini matere, se bojim, da vajin odnos pod skupno streho z njegovimi starši ne bo povsem zadovoljiv in izpolnjen. V vajinem primeru (in tudi nasploh) vas spodbujam k osamosvojitvi in trudu za skupno življenje. Skupno in hkrati samostojno življenje daje na preizkušnjo vajine odgovornosti, hkrati pa prinaša svobodo in lahko omogoča zadovoljstvo.

Pogumno naprej, veliko pogovorov in vse dobro na vaši poti!

preseli se v svoje stanovanje. če bo partner prišel s tabo dobro, če pa ne, bo tudi dobro.
Če boš ostala tam – čaka te pekel.

Sorry ze po tem se vidi, da je fant malce nedorasel, ker ima 10 let mlajso punco. Verjetno ga je bivsa pustila zaradi enakih problemov, kot jih imas z njim zdaj ti. Predvidevam, da bos v roku parih mescov, let sla stran kot ena 24 letnica, on bo pa kmalu 40letnik prilepljen na mamico, pa ni le on kriv, tudi mama njegova, delajo dojencke iz moskih, grozno.