odnos s starši

Čao,

pri svojih tridesetih imam še vedno velik problem glede svojega odnosa do strašev. Skozi otroštvo in kasneje do konca študija sem bila dobesedno na njihovih ramenih, ker sem bila pridna je bilo to tudi meni samoumevno. Potem je prišel čas prve zaposlitve, razmišljanja o svoji družini, o svojem stanovanju…s tem pa težave. V moji glavi so še vedno vzorci, ki sem si jih ali privzgojila ali kaj sama naredila, skratka v sebi še vedno čutim stvari, ki jih ne bi smela. Še vedno mislim, da moram za vsako stvar povedati staršem, da se ne smem preveč potepati, da jim moram vse račune polagat…pa je to samo v moji glavi. Sem jima že potarnala, ker včasih zaradi tega čutim večdnevni strah, anksioznost. Bolj me je strah reakcij očeta, ker je bil bolj strog. Skratka, življenje gre naprej jaz pa še kr tavam tam nekje med staršem in sabo. Zavedam se tega, počasi rešujem, pa mi kr ne gre preveč od rok. Tudi določene stvari, ki so samoumevne, npr. skrivnosti otroka, me včasih zmučijo. Npr. v srednji šoli nisem bila tak angelček kot so mislili (verjetno spet nekaj kar sem kr sama ustavrila v glavi) in me še sedaj včasih zapeče vest.

Naslednje leto se selim, strah pa me je kako bo to takrat bolje ali slabše, zato pa bi pred tem rada rešila ta čudn strah in pritisk, ki mi je delno privzgojen (strog oče) delno pa je nastal posledično v moji glavi. Bila sem že pri psihoterapevtki, ki mi je povedala kar že sama vem, a ne vem pa poti in načinov kako ven iz tega. Drugače smo srečni, meni pa energije za normalen odnos zmanjka saj se mučim in črpam s takimi stvarmi.

Hvala vsem za kakšen nasvet

Samo ena kratka misel: Ladje so najbolj varne v pristanišču…vendar ladje niso napravljene v ta namen!
Kot se boš odločila, tako pa bo: boš pretrgala popkovino, zaplavala in zadihala s polnimi pljuči, zajela to življenje z veliko žlico? Ali boš ostala v gnezdu, na varnem, a neskončno dolgočasnem in predvidljivem vsakdanu?
Domnevam, da nimaš partnerja. Kadar koga ornk zadene ljubezen, ni takih dilem.
Saj vem, Teja, ni kakega pravega odgovora, sama vprašanja…. pa mogoče boš le našla prave odgovore, mislim prave zate!
Korajžno!!
LP Živa

Draga T,

moč pisanega po-govora je ob pomanjkanju poznavanja vseh okoliščin, precej omejena, a naj kljub temu poskusim.

Najbrž drži, da kar večina, če že ne vsi, kar težko prerežemo starševsko popkovino… Toliko težje tam, kjer so starši s svojim specifičnim odnosom do otrok, le tem zelo otežili narediti ta rez. Gotovo taki starši tega ne počno namerno, lahko bi celo rekli, da drugače ne znajo. Česa predvsem? Izpostavil bom vidik (seveda le delček celote), ki se mi zdi vreden pozornosti. Veliko staršev namreč pretirano gradi osmišljanje lastnega življenja in lastno samopodobo prav preko otrok. In tukaj znajo starši okoli svojih otrok splesti nevidne a zelo močne niti, kar se posledične odraža v včasih že kar moteči navezanosti otrok na starše (seveda kot posledica ”bolestne” starševske navezanosti na otroke). Starši jim (vam) lahko po eni strani celo pravijo:”pojdi, bodi srečna, nihče te ne zadržuje, mi ti želimo le dobro in tako naprej…”, vendar je to mnogokrat le zunanja fasada, saj starši na racionalnem nivoju najbrž vedo, da je naravno, da gredo otroci stran. A pustimo starše, so pač takšni, kakršni so.

Sprašujete kako iz opisane situacije?

Seveda vam nihče ne more dati učinkovitega odgovora, tudi moj namen ni to. Morda vam s pisanjem samo ”odprem” kakšno novo, drugačno obzorje, morda le pogled, zorni kot. Saj zato gre, mar ne? Izmed najbrž zelo mnogih, bi omenil tri ”pomagala” na poti iz neprijetne situacije. Opis bo zelo kratek, veliko premalo za ”recept”, a morda dovolj za nadaljnjo spodbudo.

Morda bi bilo dobro najprej iskreno prepoznati v sebi, kaj zares želite. Želite zares oditi? Če je odgovor pritrdilen, se je dobro vprašati, ali vas je česa strah na tej novi poti samostojnega življenja? Vas je strah, da morda česa ne boste zmogla? In še iščite v tej smeri. Če sta želja in odločitev dovolj močni, hkrati pa morda zares prepoznate kakšne prej omenjene prepreke, strahove, težave ali kaj podobnega, je dobro narediti ”načrt” kako se teh težav lotiti. In tretje v smislu pregovora, da se brez muje še čevelj ne obuje… Torej nekaj vztrajnosti in vedrega optimizma, saj vas na koncu koncev čaka potovanje v neznano, potovanje k sebi, spoznavanju in preizkušanju sebe na novih življenjskih poteh… A ni to tako vabljivo, čarobno? Kot skupni imenovalec pa ne smem pozabiti ljubeznivega in potrpežljivega odnosa do same sebe, tudi, če ne bo šlo tako hitro. Torej, če se izrazim klišejsko – imejte se rada, bodite potrpežljiva s seboj, pa hkrati zvedavo pogumna…

Morda bodo na tak ali podoben način razni glavoboli, stiske, mučenja, strahovi in kar vse opisujete, oziroma neželena stanja duha, preprosto odšli iz vašega življenja, ne da bi jih posebej preganjala… Zelo bi pomagalo, vem pa, da ne bo ravno lahko, da bi starše kar pustila pri miru v smislu kaj si mislijo, si bodo mislili, doživljali, kakšni so ali so bili, kakšna ste vi bila do njih (kdaj ne popolnoma odkrita, denimo) in podobno. Saj je prav, da ne vedo vsega in da imamo svoje ”skrivnosti”, neumnosti, ki jih poznajo le nekateri in podobno. Saj zato pa smo takšni, kakršni smo – pravi unikati, vsakdo izmed nas! Tako različni, pa tako zelo podobni, tako posebni in neodvisni, pa hkrati tako zelo soodvisni. Vsi mi, draga T.

Z nasmehom,

Dušan