Krivi so starši staršev tega otroka, ki staršem otroka niso znali pokazati, kako se z otrokom komunicira.

Otopelost je logična posledica maminega odnosa. In naj te ne skrbi morala. Pomembna je tvoja vest. Vedno ravnaj tako da bo čista in nikoli si ničesar ne boš mogla očitati.

Tudi sama sem bila v podobni situaciji. Imela sem 9 mesecev, ko so me starši dali stran k sorodnikom (hvala bogu so me oni vzeli za svojo), s tem, da sta vse otroške dodatke, ki bi mi pripadale pospravila sama. Pa to sploh ni bistveno. Pri teh ljudeh sem dobila vedno vsega dovolj, nikoli nisem bila lačna, razcapana, umazana – skrbeli so zame kot za svojo. A jaz sem vedno pogrešala mamino ljubezen – pa je nisem nikoli dobila. V času pubertete sem imela zaradi tega hude težave – in sem se zabubula v šolo, da sem to lažje prebolela.

Po smrti očeta me je mama “zatajila”, a po spletu okoliščin sem vse pravi čas izvedela in si izboirla tisto kar mi je pripadalo po očetu. Ne me razumeti, da sem izborila zato, ker bi kaj potrebovala, ampak iz samega inata – čez si boš ti že zapomnila, da imaš še eno hčerko.

Po očetovi smrti mi je bilo zaradi maminega vedenja hudo, zelo hudo, a sem se tolžil s tem, da imam svojo družino, ki me potrebuje in se jim razdajala na vse načine. Ja razdajala se za moje otroke, za moža. Z mamo nisem imela stikov celih 17 let, niti z brati in sestrami ne. Niso mi voščili ne za rojstni dan, niti za praznike – vračala sem jim enako. Tudi jaz nisem voščila nikomur.

Ko je mama po 17 letih zbolela in je bila v bolnišnici je končno eni izmed sester kapnilo, da bi bilo kljub vsemu dobro, da me obvesti o njenem stanju. To je storila brez vednosti ostalih bratov in sester. Čez 3 dni pa me je še obvestila o njeni smrti. Vedno sem govorila, da ne bom šla na njen pogreb, pa so me podučili, da naj grem, da ne bom kasneje si to očitala. Šla sem, da sem pokazala, da sem drugačna od moje mame, da poznam spoštovanje do ljudi itd….. Imam kaj stikov z brati in sestrami? Z tiso, ki me je obvestila o mamini smrti zelo mlačne stike, preko fb par besed. Z ostalimi nimam stikov in tudi ne želim jih več imeti. Živim svoje življenje, oni pa živijo svoje in smo vsi srečni.

Draga “reka” hočem ti povedati, da pojdi naprej z dvignjeno glavo, ne oziraj se na svoje starše. Če te mama ne mara, to sprejmi, če oče caplja za njo – sprejmi, saj ne moreš nič narediti. Verjemi, da je tudi njemu hudo, a je pod maminim vplivom. In ja res je to, kar so ti povedale že druge. Mama ti je nevoščljiva, da si ti uspela narediti to, kar sama nikoli ni mogla. Verjetno ne mara, ne ljubi več tvojega očeta in ni imela moči oditi in se vzpostaviti na lastne noge – tebi pa je to uspelo. Le korakaj še naprej po svoji začrtani poti in nikar se ne obremenjuj s starši in s tem kaj bodo mislili drugi. Z dvignjeno glavo naprej, na svetu je še veliko lepih stvari.

Srečno.

ni prav, da je tako a vseeno je tako.

Rada bi napisala le to, da ko začutiš, kaj moraš naredit, kdaj moraš vztrajat, kdaj se ne smeš upognit in naredit po merilih “lepega obnašanja” – takrat dobiš to MOČ o kateri je pisala “tud jaz40”.

Tudi jaz sem imela to moč v svoji borbi. in jaz verjamem, da če delam tako kot mi svetuje moj notranji glas in pri tem pazim, da to ni iz negativnih vzgibov (privoščljivost, ljubosumje, zavist…), takrat se sile tako pokrijejo, da se moje delovanje izkaže za pravo pot.

Tako kot je napisala “tud jaz40” – in skozi to sem dozorela. Sem spoznala, da sem močna tako, da me cela žlahta ni mogla premaknit – in mislim, da so to začutili in se malček ustrašili, ker so spremenili odnos do mene.
Meni pa je vseeno: bila sem zvesta sama sebi – to se mi zdi najbolj pomembno plus tisto, da ne delaš iz “negativnih sil”.

“reka” – dvomi pa zmeraj so, nas preganjajo in zaradi njih trpimo. Tud jaz.Situacije se spreminjajo in vedno se nas dotikajo, tako, da moramo razmišljat: ali naj grem sem-ali tja, naj naredim to-ali ono,….
Sem pa spoznala, da z njihovo pomočjo (ko tako razmišljam pri sebi, se s sabo pogovarjam) sebe spoznavam (kaj,kdo sem jaz, kaj čutim, kaj mi je všeč, kaj me boli…).
In tako preberem, da le skozi take preizkušnje, ki si jih sicer ne želimo, jačamo, zorimo.

In kaj narediti v prihodnosti:
jaz sem zmeraj bila človek akcije: še preden je bilo potrebno sem se lotila, nič mi ni bilo težko, ZDAJ ČAKAM. Čakam na življenje kaj bo prineslo. In čutim, da mi “vesolje” na pot polaga znake, ki potrjujejo pravilnost moje poti. Samo pozorna moram biti, ne se z glavo zaletavat in se prehitevat….

Srečno!!

Hvala vsem za vzpodbudne besede. Mi je veliko lažje, ko vidim, da tudi drugi doživljajo podobne stvari in so ob tem močni. Tako si tudi jaz lažje dovolim biti močna, in dvomi, če je tako prav ali ne, počasi izpuhtevajo. 🙂

Zdravo, če poznaš spletno stran Alenke Rebula- veliko piše o odnosih mama – hči. Prav nekaj zadnjih njenih prispevkov je na to temo.

Vse do sedaj napisano je mnenje hčerk. Jaz pa sem mama in tudi moja hčerka je nezadovoljna z mano, kar me vse bolj žalosti. Ker sem hotela biti dobra mama in sem celo mislila, da sem, ker sama nisem imela srečnega otroštva .Kot otrok je bila bolehna, zanjo me je skrbelo, trudila sem se zanjo in vse naredila namesto nje. Polno izgovoro zakaj ne more. Študirala je zelo, zelo dolgo in tudi za to sem imela razumevanje, ker gre v pravo smer. Doštudirala, dobila službo, ki jo verjetno ne zadovoljuje in ji ne daje potrebne sigurnosti. Na njeno pobudo kupili stanovanje, ga skupaj adaptirali , da bosta s fantom začela skupno samostojno pot in da bo šla končno od doma in začela svobodno samostojno življenje. Zveza je končana in to stanovanje jo več ne veseli. Ne ve več kje bi bila, malo tukaj, malo tam. Za vse pa pravi, da sem kriva jaz, ker je ne sprejemam kot odrasle osebe.
In mogoče je to celo res. In mi je zelo hudo in sem ji rekla : skrbi zase, jaz zate ne morem več.

A vidiš povezavo? Hči ima prav. Nisi ji pustila odrasti – odrasti pomeni postati samostojna oseba, samostojna oseba pa ne postaneš, če nekdo drug dela vse namesto tebe.

V želji popraviti napake svojih staršev pri tebi si žal pretiravala v drugo smer.

In zadnji čas, da si rekla nekaj v smislu skrbi zase – to bi morala že zdavnaj narediti. Zato naj ti ne bo hudo, normalno da ne boš ti zanjo skrbela, če je pa odrasla.

js pa mam problem s starsi zarad denarja a ima kdo podobo situacijo ..imam 23 let delam in on ravna s mano ko s malim otrokom hoce da sem njegov suzenj use mu moras dat pod roko on si nic sam ne more uzet mu moramo drugi sem pa bresposenla in sem delala u zabaviscu za otroke in od vedno sem malo slulza s tem delom da sem mela usaj nekaj za sebe ma on je vedno hotel biti na tekocem celo je hotel da od 60 eur dam njemu se a meni ucasih ni nic ostalo brat tudi dela in od njega pa zahteva 300 al 400 eur na mesec a place pa ma 600 je normalno ne ne..js sem zdej zaposlena za 6 mesecou imam fanta ki me podpira pri usem in imam mesto pri njemu delam ispit mi mi otezuje mi svetujete a on je zaposlen in ima svojo redno placo hvala

Pozdravljena, vsekakor je tema že stara pa vendar.

Stara sem 25 let in odkrito povedano, nikoli nisem imela fanta, niti pravih prijateljev ne. Krivo je vsekakor to da so me oziroma me še zajebavajo in me kličejo po določenem vzdevku ki mi ni niti malo všeč (sovrstniki in starejši pa tudi mlajši) ko sem bila najstnica je bilo to peklensko in tukaj ni bilo nikogar, ki bi stal za mano in videl da se z mano nekaj dogaja. Najprej upad ocen v šoli, nato izogibanje družbi, še tisto kar sem imela najraje sem opustila. Prišla je srednja šola, hotela sem v farmacijo in so bile besede očeta “ne, ti nisi sposobna za to šolo”, trenirala sem odbojko od 3 razreda osnovne in razumem v začetku ni bilo tekmovanj je bilo učenje in najbolj neprijetna stvar je bila ta v najstniških letih da so bili starši soigralk na skoraj vseh tekmah moji niti 1x. Problem je bil me peljati, priti pome zato sem odnehala. No kakorkoli ker nimam rednega prihodka, redne službe še zmeraj živim doma, kjer so vsakodnevne težave, ne razumemo se, tu pa tam sem vse samo človek ne. Požrem, probam preslišat, se zjočem, pojem tableto za pomiritev in je ok, kar vsekakor na dolgi rok ni dobro in močno upam, da se tudi meni odpre svet in da bom zmožna iti na svoje.

Pozdravljena, vsekakor je tema že stara pa vendar.

Stara sem 25 let in odkrito povedano, nikoli nisem imela fanta, niti pravih prijateljev ne. Krivo je vsekakor to da so me oziroma me še zajebavajo in me kličejo po določenem vzdevku ki mi ni niti malo všeč (sovrstniki in starejši pa tudi mlajši) ko sem bila najstnica je bilo to peklensko in tukaj ni bilo nikogar, ki bi stal za mano in videl da se z mano nekaj dogaja. Najprej upad ocen v šoli, nato izogibanje družbi, še tisto kar sem imela najraje sem opustila. Prišla je srednja šola, hotela sem v farmacijo in so bile besede očeta “ne, ti nisi sposobna za to šolo”, trenirala sem odbojko od 3 razreda osnovne in razumem v začetku ni bilo tekmovanj je bilo učenje in najbolj neprijetna stvar je bila ta v najstniških letih da so bili starši soigralk na skoraj vseh tekmah moji niti 1x. Problem je bil me peljati, priti pome zato sem odnehala. No kakorkoli ker nimam rednega prihodka, redne službe še zmeraj živim doma, kjer so vsakodnevne težave, ne razumemo se, tu pa tam sem vse samo človek ne. Požrem, probam preslišat, se zjočem, pojem tableto za pomiritev in je ok, kar vsekakor na dolgi rok ni dobro in močno upam, da se tudi meni odpre svet in da bom zmožna iti na svoje.

Pa še primerjanja s sestro in drugimi 🤦‍♀️ adijo