Kdo je po vašem odgovoren za to, če so odnosi med starši in otroki slabi, hladni, nespoštljivi…, starši ali otroci?

Govorim o odnosih, ki trajajo in so slabi že od otrokove rane mladosti. Zdaj je sicer ta otrok že odrasel, a ne ve, ali naj prevzame tudi nase del odgovornosti za to, kar se je vsa leta dogajalo v družini, ali naj enostavno odpika take starše in živi svoje življenje mirno naprej brez slabe vesti, da ni ničesar naredil za to, da bi enkrat prišlo do sprave med njim in starši.

Je veliko takih primerov, ko se ostareli starši in odrasli otroci odtujijo? Kakšni so razlogi?

Vsaka glava ima svoj svet in tako bo ostalo. Vse je v glavi.

od nas ne moreš dobiti kakšnega konkretnega odgovora, če pa nisi nič napisala, kakšni so to bili slabi odnosi.A veš, slabe odnose si vsak po svoje predstavlja, npr. ti imaš lahko v mislih da so starši pritiskali na otroka, ker je imel slabe ocene-ves čas do fakultete in je samo okrog skakal s prijatelji in se ni nič učil, starši pa ga niso pustili in je bil kar naprej prepir….lahko pa so starši alkoholiki, ki so slabo skrbeli za njega in je bil odvisen sam od sebe, je hodil okrog, se ni učil, nima nobene izobrazbe…..mislim, če hočeš odgovor moraš tudi kaj povedat.

OK, jozze, imaš prav, je odvisno, za kaj gre.

Ne, ni šlo za alkohol ali fizično nasilje v družini, tudi ne za razvajenega otroka luzerja, ki ne bi dosegel ničesar v življenju. Gre za otroka, ki mu mama ni znala pokazati ljubezni in zaželenosti, oče pa je bil večinoma odsoten. Sicer ljubeč oče, ki je ljubezen pokazal na bolj substilen način in le redko, saj ga po cele dneve ni bilo doma…, ampak ni pa nikoli zaščitil majhnega in kasneje tudi odraščajočega otroka, da ga mama ne bi žalila, poniževala – besedno.

Ja, gre zame. Besede iz maminih ust, kot so “seme ničvredno, pocestnica, iz tebe ne bo nič…” itd. so pustile v meni velike bolečine, kar mislim, da je razumljivo. Zdaj pa seveda še vedno ne živim na način, kot bi želeli starši, saj nisem poročena, imam nezakonske otroke, propadle zveze za seboj, novega partnerja… itd. Drugače sicer izšolana, zaposlena, priljubljena v službi in družbi, samostojna – ampak družinsko življenje mi ni najbolj uspelo. In zaradi tega je prišlo med mano in starši do spora. Pravzaprav nikoli ni bilo nekega normalnega odnosa, ampak zdaj je počilo do konca, ker starši ne sprejemajo mojega načina življenja, jaz pa tega načina ne mislim prilagoditi njihovim željam, ker bi potem šla kontra sebi. Počilo je zaradi mojega novega partnerja, ki ga starši niti ne poznajo – torej ni vzrok on, ampak sploh dejstvo, da ima njihova hči po vseh neuspelih zvezah in pri nezakonskih otrokih spet partnerja. Po njihovem bi morala ostati vse življenje sama in skrbeti samo za otroke (btw. zdaj sta stara 12 in 17), ob tem pa mi nihče ne bi priskočil na pomoč, ko zbolim ali kaj podobnega. Naj povem primer: ko sem pred leti ob dveh majhnih otrokih 3 dni ležala z vročino 39-40°C, je mama za to vedela, živi 300 m od mene, a mi ni prišla niti čaja skuhat ali prinesti šalco juhe. Takrat še nisem imela partnerja in sem bila resnično sama za vse.
Ko pa sem ji zdaj rekla, da na stara leta ne mislim biti sama, mi je v pričo očeta rekla: “Kaj pa misliš, da boš imela od njega na stara leta? Samo delo boš imela, ker ga boš morala rihtat…” Meni se zdi tako razmišljanje o partnerstvu mimo; a dejstvo je, da njej partnerstvo uspeva, saj je že 50 let poročena, meni pa ne, saj sem do zdaj bila v zvezi največ 4 leta. Ona na stara leta rihta očeta in ji je to očitno blazno naporno in bi raje bila na mojem mestu – sama. Jaz pa si še vedno želim zdravega partnerskega odnosa oziroma vsaj enkrat v življenju nekoga, ki bi mi pomenil družino, poleg mojih in tudi njegovih otrok.

Saj marsikaj vem in razumem, tudi vzrok, zakaj je mama taka in zakaj ji je oče tako podrejen. Ampak do staršev, predvsem do mame, sem v vseh teh letih čustveno tako otopela, da mi morala ne da miru, če je to prav ali ne. Ali smem do staršev tako otopeti? Bi morala kaj narediti za spravo z njimi? Po drugi strani pa vem, da ni rešitve, saj sta zelo trdnih načel in ne gresta čez to, da bi me kdaj sprejela tako kot sem in s takim načinom življenja kot ga imam. Sta zelo staromodna in za njiju je nesprejemljivo to, da imam otroka z enim, živim pa z drugim (čeprav še ne živim z njim, ampak lahko kasneje pride do tega, saj gre za resno zvezo). Očitno sem naredila napako, ker sem jih sploh seznanila z njim, a po drugi strani skrivati resnega partnerja pri 40-ih pa se mi tudi zdi bolano.

Starša imata visoka moralna načela, ki se jih strogo držita, po drugi strani pa sta zmožna svojo lastno hči žaliti, zmerjati, nerazumeti, nesprejemati, nespoštovati…, in to hči, ki pošteno dela in služi s svojimi rokami, je ob delu doštudirala, vzgaja in skrbi za svoje otroke, staršev ne vpraša za nič…

No, toliko prav na kratko o naših odnosih. Vsega seveda ne morem napisati, ker se je tega nabralo preveč, ampak za vzorec bo dovolj.

Malo sem se skašljala… vseeno pa bi rada prebrala še kakšno objektivno mnenje, kaj je prav in kaj ne. Bi morala jaz kaj narediti ali naj pustim, da so odnosi še naprej taki. Itak nimam stikov s starši, ker se ne obiskujemo in se s tem izognemo prepirom, tako da praktično odnosov sploh ni. Ne vem pa, kako oni s tem shajajo, saj mene bi zelo bolelo, če bi jaz imela tako štalo z mojo hčerko. V slednjem primeru bi zagotovo jaz bila tista, ki bi se potrudila za spravo, saj sem mati in se čutim odgovorno in dolžno vzdrževati nek normalen odnos s hčerko. V vlogi hčerke pa ne vem, kako in kaj naj.

Prvič. Nisi terapevtka svojim staršem.
Drugič. Preteklosti ne moreš spreminjati.
Tretjič: Staršev ne moreš spreminjati.
Četrtič: Ti nisi odgovorna za svinjarije, ki so se ti dogajale v otroštvu.

In kaj zdaj? Imaš sebe. Imaš svoje otroke. Imaš svojega partnerja. Imaš pravico do vsega kar si želiš. Predvsem pa imaš pravico do sreče in ljubezni. To si zaslužiš.

Praviš, da imata starša visoka moralna načela. A ja? A je to visoko moralno načelo, da svojega otroka zmerjaš s tako primitivnim besednjakom? A je to visoko moralno načelo, da nekomu pustiš žaliti svojega otroka in da ne preprečiš takega nasilja? A je to visoko moralno načelo, da svojemu otroku ne skuhaš niti enega bednega čaja, ko je bolan? A je to visoko moralno načelo, da ti je odveč skrbeti za nekoga, s katerim si poročen 50 let? Btw. njun partnerski odnos nima nobene veze s tabo. Ti si njun otrok. Če tvoja mat kaj zameri fotru, to še ne pomeni, da se je lahko znašala nad tabo. Mogoče je samo jezna nate, ker si naredila tisto, kar sama zaradi svojih “visokih moralnih načel” ni storila. Ti si storila natanko to, kar si sama očitno potihem želi. Zaživela si brez očeta svojih otrok. Pa še kar dobro ti gre. Pravzaprav ti gre odlično. Zagrenjeni ljudje to težko prenašajo. Ja, lahko so fovšljivi lastnim otrokom za polno življenje. Ampak, to ni tvoj problem in nikoli ni bil. Ne razmišljaj o kakšnih spravah, itd… nima smisla. Saj ti to veš, a ne?

podobno.

in živela sem s staršema skupaj, z možem in otrokoma. Še potem, ko sem že bila poročena, imela otroke, službo, svoj denar, ko sem skrbela za starša, tako jaz in moj bivši mož, je bilo veliko dnevnih obsodb, prav takih izjav, kot jih navaja reka.

Ko sem bila noseča, nisem dobila niti čaja v posteljo, bilo mi je strašno slabo. Če pa sem ga dobila, je bilo to z zmerjanjem, psovanjem. Imela sem to smolo, da se z možem nisva spravila živeti zase, ampak sva dograjevala poleg mojih staršev.

Dokler ni počilo. Razšla sva se… vem da je temu krivo to, ker smo živeli skupaj. Nisva našla bližine, ne časa en za drugega. Nisva se mogla pogovarjat, ker ni bilo nobenega miru… jaz sem le to mislila, da jima moram služiti do konca, ker tako sta onadva reklaže,ko sem bila še mala.

Očeta danes več ni. Mama je še. Vendar zdaj je končala s svojo bitko proti meni. Dosegla je svoje. Moj mož je odšel.

Sama se borim z vsem. Tudi jaz delam študij ob delu, pa delo doma in v službi in dva otroka, ki me rabita vsak dan.

Ja, žrtvovala sem se za starše in mislim, da bom zavedno ostala sama… tudi ko bodo otroci nekega dne odšli. Dovolj imam tudi tega, da sem bila pocestnica, ko je bil mož ob meni. Dovolj imam…

no zdaj vidiš, si dobila prave odgovore, tudi sam bi ti odgovoril podobno kot mala piška, zato ne bom ponavljal…
TUDI JAZ 40, na napakah se učim o, žal je včasih prepozno.Vsem mladim, ki berejo-bodo tole brale v poduk-POJDITE STRAN OD SVOJIH STARŠEV, živet na svoje!
Redki starši so , ki so sposobni živeti z družinami svojih otrok.Je pa res, da so mladi dostikrat krivi za to.Tudi če živijo v svojem delu hiše, še vedno hodijo po stanovanju staršev, kot da so tam doma, starši nimajo nobene zasebnosti (tako je pri mojih sosedih) starši pa to rajši povedo sosedom, kot svojim otrokom zaradi ljubega miru.Ni vse belo-črno

no, bom še malo pridala.
nikoli nisem hodila po prostorih mojih staršev, pač pa oni po prostorih mojega bivanja. V bistvu sploh nista dovolila, ozr. mama ni dovolila, da bi se hiša pregradila. Še zvečer, ko sva šla z možem v dnevno sobo – najino sobo kjer sva v miru želela pogledati film ali kakšno reči, je priletel kdo od staršev in začel s svojimi problemi.

Vendar, kriva sem jaz, ker nisem bila dovolj močna, da bi zapustila dom skupaj s svojo družino. Mati je imela veliko moč nad očetom in ta se mi je zelo smisil. Zato sem rekla, da ne smem stran od njega.

Ko je bolehal, zadnje tedne pred smrtjo, sem ga negovala na postelji doma. Mama je rekla: le kaj počneš, jaz tega ne bi počela nikoli.

Močna sem, da sem šla čez vse. Ko se zbudi novo jutro in vidim čez kaj vse sem šla, si rečem, da sem res močno bitje. Moj mož pa, če bi bil pravi moški, bi tudi naredil red, dolgo časa sem ga prosila naj to stori, ker sem čutila, da se bo slabo končalo. Ampak na koncu sem vsega kriva jaz.

Vendar živim dalje, močno obremenjena z vsem, ampak vse mi uspe kar si zadam, ker imam moč. Moram jo imeti, če ne bi bilo bolje, da bi tisti dan, ko je odšel, odšla tudi jaz in nehala živeti. Sem mati, sem hči, sem gospodar, sem vse, moški in ženska v eni obliki pri eni hiši, na eni kmetiji.

Ampak, imam nasmeh na obrazu in vem, da če bo služilo zdravje, bo vse.

Mama živi lepo ob nas, ima vse, ona je vedela kako mora, da bo preskrbljena do zadnjega dne. Živi kot kraljica.

Tudi nam nič ne manjka, vendar otroci pogrešajo atija,…. jaz moža ne. Sama se znajdem, ker me je takšno naredilo življenje. In še enkrat povem – kriva sem sama.Ker nisem imela toliko moči da bi odšla takrat, ko je bil čas, ko sem bila stara 19 let. Vendar razmišljam, morda danes ne bi bila to kar sem, tako zelo uspešna ženska. To nedvomno sem. In na to sem ponosna.

Ampak jaz ne živim pri starših že 18 let. Ključ njihovega stanovanja sem imela še par let po odselitvi, dokler niso zamenjali ključavnice, ker se je stara pokvarila. Takrat novega ključa nisem dobila, niti nisem vprašala zanj, saj ga nimam nobene pravice imeti. Pa še prej jim nisem hodila po stanovanju, ampak sem prišla k njim kot vsak gost.

Moji starši niti ne bi želeli, da kdo od otrok ostane doma. In tudi nihče od otrok ne bi ostal pri njih. Spomnim se, da ko sem kdaj prišla z mojimi otroki k njim na obisk, je mama po kakšnih 30 minutah že začela: “Pejte že enkrat, da pospravim, pomijem…” Velikokrat sem tudi prišla, se usedla v kuhinjo, mama pa me ni niti vprašala, kako sem, niti ponudila kozarca vode, temveč je šla na telefon klepetat s prijateljico ali pa na vrt kaj delat. Do drugih je ful prijazna, čistunka, dobrohotnica…, vsak dan v cerkvi, klošarje zalaga s sendviči…, do lastne hčere pa tako.

Saj ne rečem, materialno so mi tudi starši pomagali, ko se mi je rodil prvi otrok… Ampak odnosi pa res niso ničemur podobni. Kot da sem mami v življenju nekaj zelo slabega naredila, glih tako se obnaša do mene. Pokaže mi, da me prezira, da se ji gnusim…, oče pa samo reče: “Saj veš, kakšna je mama.” Ne vem no, kaj naj si mislim, kakšen je pa on, da zagovarja in spoštuje tako žensko. Najbrž isti. Ista vrsta ptičev skup letijo.

Čeprav živimo le dve ulici narazen, smo se zadnja leta videvali samo za rojstne dneve, bolj radi reda. Od zadnjega prepira naprej pa se sploh ne obiskujemo več. Srečamo se samo še slučajno na ulici ali v trgovini, a mama me niti ne pozdravi oziroma mi ne odzdravi. Oče pa pozdravi samo z migom glave, ko ga mama ne vidi – najbrž da mu ne bo težila, kaj me pozdravlja. On bi, pa si ne upa.

Na tak način me nekako želita kaznovati, a jima ne uspeva več, ker nisem več otrok. Vem, čakata, da spremenim svoj način življenja in se pridem spraviti z njima. Jaz pa tistega prvega ne mislim narediti in niti ne pričakujem od njiju, da jima bo kdaj kapnilo, da sem odrasla oseba, vredna vsega njihovega spoštovanja, razumevanja in normalnega odnosa. Zato do sprave najbrž nikoli ne bo prišlo in se bom morala dokončno sprijazniti z dejstvom, da sem pri živih starših dejansko brez staršev.

Zanimivo, zelo nevsakdanje in ne poznam takšnih primerov.

Tudi jaz40,
enako se počutim tudi jaz. Močno, ker me je morda ravno to življenje tako ojačalo. Pri takih starših sem morala biti močna, če sem hotela preživeti, saj je znano, da živa bitja brez ljubezni ne preživijo. Zato sem morda po eni strani lahko hvaležna, da nisem razmažena, ovita v vatko, krhka kot porcelan… In če mi zaradi negativnih vzorcev ni uspelo prej najti normalnega partnerja, upam, da sem ga vsaj sedaj. Kaže nama lepo in upam, da bo tako tudi ostalo. 🙂

Solze mi tečejo po obrazu, pa čeprav sem močna.

Pa mi ne bi, če se ne bi spustila v to branje in tudi lastno pisanje.

Ne, saj ni takih primerov, izjeme smo.

Jaz sploh ne vem, zakaj se še kar trudiš, reka, za mamino naklonjenost? To, da nisi bila deležna materinske ljubezni v preteklosti, je nate vplivalo tako, da si čustveno še vedno odvisna od nje, čeprav si fizično in finančno že dolgo samostojna.

Želela bi, da se odnosi s hladne mrtve točke spremenijo na toplejše in pristnejše, a žal je le redkokdaj tako. Starši se navadno na otrokovo (ki je že zdavnaj odrasel) samostojnost in postavljanje meja odzovejo nezrelo&otročje: s kujanjem, zamero, tudi verbalnimi žaljivkami,

Ja, lahko se trudiš za boljši odnos, a pod svojimi pogoji, od katerih ne odstopaš, to je, da ji daš jasno vedeti, kakšno komunikacijo pričakuješ od nje, da ji jasno postaviš meje, do kam gre lahko njena vsevednost (če začne debatirat o tvoje partnerju, jo enostavno prekineš in ji poveš, da je to tvoj partner, ki si zasluži neko minimalno spoštovanje z njene strani in da naj se začne spoštljiveje vesti, potem pač spremeniš temo – če se bo unesla, super, ne bo pa to preko noči – če sploh bo).

@tudi jaz 40: oprosti, ampak to, da si pričakovala od tvojega zdaj že ex moža, da “naredi red” s tvojo družino, ko sta oba živela pri tviojih starših, je milo rečeno prelaganje odgovornosti. Bila je tvoja odgovornost, da se postaviš za vaju, za vajino zasebnost, da ne bi hodili not, tvoja odgovornost, da vztrajaš, da se hiša pregradi ali pa bi oba odšla stran. Ne more en “tujec” delati reda, saj ga lahko upravičeno vržejo iz stanovanja. Tako da, žal, tule vidim tvojo napako, tvojo neodločnost, da se nisi potegnila za svojo družino.

Staršev kot takih ne potrebuješ več. Ko enkrat odrastemo, se naš odnos spremeni (naj bi se!!) na odnos med dvema, tremi odraslimi osebami, in takrat naj bi se spremenil tudi način komunikacije (nič več pokroviteljstva, vtikovanja v zasebnost ipd.). Starši marsikdaj ne znajo prerezat popkovine, zato je na nas, otrocih, da poskrbimo zase in postavimo ta odnos v novo luč.

Moj nasvet tebi bi torej še bil, da nikar ne išči kontakta s svojo mamo, ne išči očesnega stika, ne pozdravljaj je več, samo očeta (če tako želiš). Ne kliči je več, ne dogovarjajte se za RD praznovanja ipd. Tudi, če te še tako žge v srcu, nikar tega ne pokaži, saj se bo obesila na vse tvoje šibke točke.

Sploh se pa ne rabiš več zagovarjat pri njima (ne pri komerkoli drugem), kar se tiče tvoje načina življenja, izbire življenskega sopotnika – to je stvar posameznika in zahteva določeno mero spoštovanja. Če je ostali ne zmorejo, ne moleduješ za pozornost/potrditev in ne iščeš sprave na vsak način, ampak odideš.

ali nisem bila dovolj jasna, da sem jaz naredila napako? ker nisem bila dovolj močna. Ne obsojat, obsojanja imam res dovolj, že 40 let. Če pa nekdo ne bo in ne bo storil nekaj za dobro skupnosti, ga tudi ne moreš prisilit.

Ti si tudi plitka. Nekatere zadeve moraš prerasti in jih gledati iz drugih gledišč, saj življenje in življenska stanja ne zahtevajo obračunov milo za drago. Možno je, da kdaj to spoznaš.

Bogdan, na kaj se tvoje pisanje nanaša? Fino bi bilo, ko bi ocenjeval obnašanje, ne pa človeka osebno, torej NE Ti si plitka, ampak, tvoje obnašanje je plitko.

@tudijaz40: Moje pisanje zate se je nanašalo na tole tvoje:

Namesto občutka krivde, raje aktivneje začni reševat svoje življenje.

Bogdan_50 : s takimi komentarji je boljše, če se ne oglašaš. Ker je itak OČITNO, da nimaš pojma, kaj se dogaja. Niti ni kombinacija hladna, avtoritativna mati-šibak odsoten oče tako zelo redka v tej deželici… Samo eni se pač slepijo ali so bili obdarjeni z neverjetno glupostjo… Sama poznam kar nekaj takih primerkov.

Reka. Odreži. Prekini. Preberi si knjigo Strupeni starši in kaj od Alice Miller. Kot otroku sta ti škodovala, da ti škodijo še zdaj, si si sama kriva, ker to dovoljuješ. Ti garantiram, da boš po mesecu ali dveh, ko je ne boš slišala, čisto drug človek z več energije, ki jo boš lahko dajala sebi, svojim otrokom in partnerju. Poišči si strokovno pomoč, če ne gre drugače.

Kdo je odgovoren za take odnose? V tvojem primeru ona. Kot mati je pogrnila na celi črti, te vzgojila v sadomazo odnosu in z manipulacijo, ti pa še vztrajaš zraven. In to je tisto, kar je s tabo ”narobe”, to vedenje ”mlati me, prosim”. Ta del, da se ne odmakneš ob bolečini[/u] enega odnosa, je patološki. Je slika porušenih mej in škode, ki ti jo je naredila. Najbolj se vračajo k staršem zlorabljeni otroci, ker je to vse, kar poznajo. In to je žalostno, ful žalostno za gledat, ker jih vidiš, da bi se kar raztrgali v zameno za trohico neke topline in pozornosti. Ampak jo iščejo tam, kjer je zanje ni in je nikoli ni bilo.

Si pametna, razmišljujoča in pogumna (če ne, ne bi pisala tu gor in se tega spraševala), torej se lahko pomakneš iz te situacije korak naprej in zadihaš. Že to, da pri teh letih še vedno iščeš ”spravo” (oz potrditev, da te ima rada), in si v tem projektu sama (njim dol visi), je meni skrajno žalostno za prebrati. Razumem pa, da so nas od malega naprej učili nekritičnosti v odnosu do starejših, sploh staršev, v takih disfunkcionalnih družinah pa to še toliko bolj poudarjajo. V takih družinah odnosi ne temeljijo na ”želim”, ampak na ”moram” in vzbujanju slabe vesti.

Vprašaj sebe, kaj zate pomeni ‘imeti rad, spoštovati, ljubiti’ in poglej njen odnos do tebe, pa ti bo hitro jasno, v katero smer moraš.

Hvala vsem za komentarje. V bistvu sem dobila potrditev, da ravnam prav, ko nimam več nobenih stikov z njima, in s tem bom tudi nadaljevala.

Letos mi starša zaradi tega spora nista niti voščila za rojstni dan, čeprav smo se do sedaj vsaj za take dneve obiskovali. Letos pa niti telefonsko nič z njune strani.

Čez en mesec je imel oče rojstni dan in sem mu vseeno šla voščit, ker nisem hotela biti podobna njima in ignorirati tak osebni praznik, pa še okroglih 80 je praznoval. Nisem pa ostala pri njih na slavju, ker nisem čutila, da spadam v njihov krog, in oče je bil seveda ogorčen. Želel je, da ostanem, ker ga je verjetno bilo sram, da me ni povabil in sem vseeno prišla. Ampak sem vseeno tudi takoj odšla. Brat mi je sicer potem očital, da kaj se sploh izpostavljam in da bi bilo bolje, da sploh ne bi prišla…, sestra da kaj delam scene…, jaz pa vem, da sem naredila prav. Ne vem, kaj je v tem narobe, če sem prišla očetu voščiti za RD in odšla, saj vendar nisem bila povabljena. Drugič pa res še tega ne bom naredila, ker je itak brez veze.

Zdaj se bliža božič, za njim še mamin rojstni dan, a sem se odločila, da me k njima ne bo več, pa naj bo ne vem kakšen pomemben praznik. Mogoče bom naslednje leto samo še očetu poslala kako čestitko za RD, ker edino do njega še čutim nekaj naklonjenosti in imam vsaj lepe spomine nanj. Mamo pa bom brisala iz spomina. Dovolj je bilo! Res se nimam za kaj počutiti krivo, če nisem imela take mame, kot bi morala.

Na eni strani so tvoje želje kako naj bi kaj bilo, dejstva pa pravijo da ni tako, niti približno. Obstajajo pa tvoji občutki ki so dovolj glasni. Prisluhni jim in vse bo ok.Nekatera hrepenenja se v življenju ne izpolnejo, zato namesto maminega pogleda ujemi kakšnega drugega – od svojih otrok, partnerja, sodelavke, prijateljice…Tudi brez “mame” se da (pre)živet. Pa srečno.