Pozdravljeni,

z možem sva poročena 5 let in imava otroka. Mož ima iz prvega zakona 2 otroka, za katera skrbi, redno hodita na obiske. Največji problem je odnos, ki ga imam s svojo pastorko. Nikoli si nisva bili pretirano blizu, saj je precej navezana na očeta. Najin odnos se je še posebej začel ohlajati pred 1 letom (začetek pubertete) in je sedaj na točki, ko ne komunicirava, se samo pozdraviva, vse težave, vprašanja rešuje preko svojega očeta. Mene za nobeno stvar ne vpraša in me iz vseh stvari izključuje. Da ne bom krivična, tako se obnašam tudi jaz. Žal. Kadar sem deležna moževe pozornosti je jezna ona in se umakne, kadar se mož ukvarja z njo, sem jezna jaz….in tako se vrtimo v začaranem krogu.
Z možem se pogosto prepirava zaradi tega, češ da je občutljiva pubertetnica, da jo je potrebno razumeti…jaz pa ne morem in ne smem živeti svojega družinskega življenja. Mož trdi, da moram nastali problem rešit sama, ker on nima nobenih težav v odnosu s svojo hčerko. Mene ne upošteva, ne posluša, dela se, kot da ne obstajam.

Vzdušje, ko pride vikend, ki ga preživimo skupaj, je zelo moreče in psihično zelo obremenilno. Ne vem, kako rešit to zadevo. Mož vztraja, da moram sama govorit z njo, jaz vztrajam, da mora vmes posredovati on.

Ostala sem na točki, ko ne vem več, kako naj se sploh obnašam. Občutek imam, da moram stalno tekmovat za pozornost in naklonjenost, čeprav v sebi vem, da zaradi nje ne izgubim ničesar.

Ne vem niti, če sem pripravljena narediti korak v njeni smeri, ampak dolgoročno takšen odnos za moj zakon in družinsko življenje pomeni totalno katastrofo.

Kje naj začnem oz. kako naj nadaljujem? Je mož tisti, ki mora poseči vmes ali je razplet dogodkov odvisen izključno od mene?

Hvala za odgovor.

Spoštovani, Hokaido!

Hvala za zaupanje vaše stiske. Ne vem kako vam je in kako se vi počutite v vaših nekoliko »zapletenih« družinskih odnosih, domnevam pa, da doživljate pritisk »razrešiti situacijo«, ob tem pa vedno bolj doživljate nemoč, razočaranje, prizadetost in veliko jeze. Trudite se za dobre odnose z vsemi družinskimi člani, pa se doživljate v tem vedno bolj neuspešni. Čutite se kot bi bili »med dvema ognjema« in kot bi morali tekmovati za naklonjenost in pozornost. To vzdušje se med vami kot žogica kar podaja sem in tja. Enkrat ste v tem vi, pa moževa hčerka, pa mož, počutja drugih otrok niti niste opisovali, pa se morda včasih tudi oni tako doživljajo … Prežame vas jeza, morda zamera, občutek prikrajšanosti, neupoštevanosti, da se vam dogaja velika krivica… in potem se (po verjetno nekem ustaljenem otroškem vzorcu) užaljeni umikate. Opisujete, da se tako počutite ob možu, ko je pozoren do svoje hčerke in »odreže« vas, ali pa se tako počuti moževa hčerka, če mož daje pozornost vam in »odreže« njo… Kaj je ta »odrezanost«, občutek ignoriranosti, izločenosti? Ko se dva povežeta in je tretji odveč?… Dejansko zgleda kot da je nemogoče, da ste vsi hkrati v redu. Pa ni tako. Pomembno bo odkriti kaj se zgodi vam, da se začnete počutiti tako »domače«, poznano – torej zamenjano, odrinjeno, nepomembno, neupoštevano, prezrto, jezno…, da se vam zažene ta začarani krog, v katerem ostanete ujeti… Tu se začne vaš del zgodbe in s tem vaša odgovornost za odkrivanje sebe in svojega doživljanja in tudi za razrešitev situacije. Vi ste odrasli. Veste, da vas moževa hčerka ne more ogroziti, čutite pa vseeno, da vam ob tem ni prijetno in se doživljate kot da vas ogroža. Zato je pomembno z vaše strani odkriti kaj je s temi vašimi občutji »ogroženosti«, tekmovalnosti, ljubosumnosti, odrinjenosti, ki pa so vam verjetno poznana še od nekod drugod… Odkriti bo potrebno: Boriti se za naklonjenost – koga? Zakaj morate vi tekmovati? S kom (v resnici) tekmujete? Kje so že bili neki trikotniki?…

Na drugi strani je moževa hčerka, ki je otrok, in to otrok iz nekega povsem drugega odnosa in vstopa v vaše življenje na prav poseben način. Dejstvo je, da je mož njen oče in da ima ona nekje drugje mamo, da sta in vedno bosta onadva v njenem svetu najpomembnejši osebi, vi pa ste v tem odnosu samo partnerka oz. žena njenega očeta. Ki pa po definiciji ne vzgaja, ne rešuje problemov, ne kaznuje…, pa tudi ni svetovalka, zaupnica, niti pomoč v njeni stiski ipd., skratka nima kakega posebnega vpliva na njegove otroke. To vlogo je morda malo težje sprejeti, čeprav ne pomeni, da je ne skušate razumeti in začutiti in da se vam ni treba potruditi za dober, prijazen odnos z njo… Pomembno je le, da vi ne skušate »stopiti v čevlje mame«(oz. še bolje, da ONA vaših dejanj ne doživi kot takšnih), ker je in bo dekle na to točko zelo občutljivo in bo vas (ali pa bi katerokoli drugo žensko!!!) tu »vrgla ven«. Otrok preprosto ne more sprejeti nikogar drugega na mestu vzgojiteljev! To mesto je rezervirano za starša, ne glede na to kaj se lahko staršema zgodi in ne glede na to kako to starševsko vlogo opravljata ali ne. To je pomembno zelo dobro razumeti in tudi ISKRENO naslavljati v odnosih z njo – npr. v stilu –»vem, da nisem tvoja mama in tudi ne skušam biti… Čutim pa tvojo stisko in mi ni vseeno zate…« »Vem, da ti je težko in da si jezna name… Skušam si predstavljati kako je biti na tvojem mestu… Ni ti enostavno….« ipd. Lepo je, če se vidve dobro razumeta in če ste ji lahko kak model odnosa. Pomembno pa je tudi kako mož razmeji svojo vlogo očeta in vašega moža in da se primerno o tem pogovarja tudi s hčerko. Da ji da vsakokrat vedeti, da ste zdaj vi njegova žena, da je rad z vami in da sta oz. ste vi z vajinim otrokom zdaj skupaj, da si oče in vsi želite, da bodo vaši odnosi lahko prijazni in prijetni, da boste boleče stvari vedno skušali ubesediti in razreševati, saj se tu odprejo novi, nekoliko bolj zapleteni odnosi in da vse to nje kot hčerke ne ogroža in je ter bo vedno ostala pri njem na posebnem mestu… Njegova hčerka je zdaj v fazi »preizkušanja« vaših odnosov, ki bodo lahko trajali kar dolgo, zato je od vaju z možem odvisno kako se bosta vidva povezala in sodelovala ali pa vaju bodo ti prepiri vedno bolj razdvojevali… Pa ni treba, da je tako.

Zoprno mi je uporabljati besede mačeha in pastorka, ki imajo že same po sebi tako negativen prizvok, kot bi že z imenom nakazovale, da so tam boleči, težki odnosi, jeza, razočaranja, prizadetost, zamere… Pa ne bi govorila o pravljicah, kjer so mačehe in pastorke nastopale, osredotočila bi se na to, da so tam v resnici zelo boleča čustva, ki niso prijetna prav za nikogar, ne za pastorke, s katerimi običajno bolj sočustvujemo, niti za mačehe, ki so »očrnjene« kot grozne… Pa verjamem, da se prav nihče ni hotel znajti v takšni situaciji, niti se ni zgodila nalašč – v smislu, da bi lahko to kakorkoli preprečili ali spremenili… Težko vam je doživljati to situacijo, čutite kot da tu izgubljate sebe in tudi moža, zato je za vaju oba z možem, zelo pomembno veliko govoriti in »raziskovati« vajin zakonski, partnerski odnos, kje sta vidva, vsak zase, skupaj, kako je vam ob vajinih, njegovih otrocih, kako je njemu, kako vama je bilo v izvorni družini… Pomembno je, da bi vas on tu zmogel slišati in začutiti… (vi pa njega!). Tu pravilno čutite, da potrebujete oporo in odločnejšo vlogo moža. Če čutita, da sama ne bosta zmogla ali da bi bila dobrodošla pomoč najbližjega zakonskega in družinskega terapevta, si jo lahko poiščeta.

Vse dobro vam želim.

“Občutek imam, da moram stalno tekmovat za pozornost in naklonjenost, čeprav v sebi vem, da zaradi nje ne izgubim ničesar.” …Je zelo nezrelo od tebe, da sploh tekmuješ z najstnico za naklonjenost in pozornost moža oz. očeta… Še hujše je, da si ljubosumna na njun odnos. Sprijazniti se boš morala, da to je in vedno bo njen oče, pa če ti to hočeš ali ne. Ti si tista, ki je prišla vmes v njihovo/njuno življenje. Ona ima svojo mati in ima očeta. Na tebi pa je, kako si boš pridobila njeno naklonjenost ali pa tudi ne. S takim obnašanjem do nje, kot ga opisuješ ne boš prišla daleč in kot pišeš tudi nisi pripravljena narediti koraka v tej smeri, torej si se že odločila, da bo tako kot je. Si odrasla in čustveno intiligentna oseba, da se ne boš spuščala na nivo najstinice, ki ima v tem trenutku probeleme sama s sabo! Spomni se svojih pubertetniških časov…, da ti je šlo vse na živce, vse je bilo slabo, zanič, noben ti ni smel nič reči, svetovati… Očitno nisi zrela za ta odnos in si pričakovala veliko več, kot sedaj dobiš… in ja, ne vem kaj si mislila, ko si šla v to, da se bo oče odrekel svojemu otroku?? Zadeva je v tvojih rokah, ti moraš najti pravi način, da se en korak približaš hčerki, da se z njo pogovoriš, da vzpostaviš zaupljiv odnos in da hčerka ne bo imela občutka, da mora s tabo tekmovati za naklonjenost in pozornost očeta…

Pozdravljeni,
tudi pri nas imamo podoben primer: s partnerjem sva ločenca, iz prejšnih zakonov imam jaz hčerko, on dva sinova. Ne glede na to, koliko se trudim, sinova nimata nikakršnega odnosa do mene. Sedaj smo skupaj 6 let, parner živi pri meni zadnje 4. Moja hčerka (8) ga spoštuje in ima rada, do njega ima ljubeč odnos, prav takega, kot si ga želim sama s fantoma. Vsak drugi vikend preživimo skupaj in takrat je meni zelo naporno, saj me fanta ne upoštevata in tudi pravil v našem domu ne. Za vsako stvar se kregamo, kdo bo kaj naredil, kdaj bo in koliko je on prej naredil… z veseljem skuham za vse, posesam ect, vendar menim, da pri 8, 12 in 14 let otrok že mora imeti delovne navade in tudi pospraviti krožnik z mize brez kreganja. Fanta bi bila le na računalniku in Tv, mene to blazno moti, saj hčera takoj posnema po njiju, tako debatiranje o tem, kaj bo kdo naredil, če sploh bo, kot glede ne-dela…
Partner je fizično prisoten, vendar nekako odsoten in reagira ponavadi šele potem, ko jaz zarohnim.
tako sem zahtevala, da preživimo vikende ločeno, saj tudi jaz, ko smo skupaj, nimam kvalitetnega časa s hčerjo, ker se skoz ubadam z vzgojo fantov. Partner je prizadet, in mi očita, da nima iste pravice v stanovanju, kot jaz, vendar jaz druge rešitve ne vidim.
Priznam, da me zelo moti lenoba današnjih otrok. Pri fantih vidim le pravice, in nič dolžnosti.
Ne želim pa biti služkinja za vse.

Naj povem, da ima partner svoje stanovanje (niso na cesti), pri starših, kjer sta fanta tudi dva dni med tednom, ko ju ima oče.

Kaj menite vi?

Hvala in lep pozdrav,

Spoštovani, 2003maya!

Iz vašega pisma je začutiti veliko jeze in nakopičenega nezadovoljstva. Nikakor vam ni potrebno biti služkinja za kogarkoli. Verjetno ste tudi vi močno jezni, saj zgleda kot da ostajate tako zelo sami za vse. Ne vem koliko lahko prepoznate na koga ste tako jezni. Nase? Na njegova sinova? Na njegovo bivšo ženo? Ali pa ste v resnici jezni na partnerja? Čutite krivičnost in zato jezo, ko se trudite za urejenost stanovanja, red in vzgojo svoje hčerke, ob tem pa pogrešate in si želite podobno strukturo in vzgojo za delovne navade tudi pri njegovih sinovih, kar pa pade na »kamnita tla«. Pri tem sinova »odigravata« samo tisto, kar v dani situaciji lahko. Tu skušam povedati, da onadva kot otroka nista kriva, da se jima ne da sodelovati, če pa jima oče vse to dovoli. Vi ste lahko le »tečni« in »zateženi«, ko to zahtevate, ne morete pa nič doseči, če se tu ne vključi oče, torej vaš partner. Zdi se mi, da težišče problema sploh ni v odnosu vas in njegovih sinov, kakor morda zgleda navidezno ali kakor ga vi morda doživljate, pač pa je le ta drugje.

Upravičeno pričakujete aktivno sodelovanje pri gospodinjskih opravilih, in to od vseh udeležencev, tudi od partnerja in njegovih sinov. S tem sodelovanjem otrok ni čisto nič narobe oz. je celo zelo zaželeno in potrebno, da se vsak član sestavljene družine doživlja vključenega, hkrati pa je tudi izredno vzgojno glede delovnih navad. Problem, ki nastopi, se verjetno zgodi zaradi pasivne vloge partnerja, ki vam tu očitno ne pride naproti, kaj šele, da bi on zavzel vodilno pozicijo. Vi pa ostajate sami, čutite se vedno bolj nemočni, razočarani in besni. V osnovi gre torej verjetno za parterjev problem očetovstva in njegove vzgoje sinov, kjer bi verjetno on moral zavzeti odločnejšo vlogo, in hkrati za vajin partnerski odnos, ki se na tej točki pokaže še v drugi luči. Verjetno je zlasti tukaj, torej na področju vajinega partnerskega odnosa, veliko neizgovorjene jeze, razočaranj, prizadetosti, zamer (iz drugih odnosov, pa tudi iz teh vajinih”starševskih vlog”) in hkrati tihih pričakovanj med vama, o čemer pa se bo potrebno začeti pogovarjati in verjetno tudi kaj storiti. Če sama ne bosta zmogla, si lahko dovolita poiskati pomoč relacijskega družinskega terapevta, kjer bosta lažje spregovorila o vseh teh odnosih, kje sta tu vidva in kako vama ob tem je…

Vse dobro vam želim.

Zdravo Hokaido 🙂 potolaži se. Razumem te.
Rešitev: tak starš kot ga opisuješ, se ne zna pogovorit s hčerjo in se ne bo nikoli postavil na tvojo stran, ker je njegova toleranca primerna za vse sranje, ki ga otroci povzročijo……………. kvečjemu misli, da stoji nad prepadom – na eni strani ti na drugi on. Niti si ne bo poiskal pomoč kaj narediti, ker meni, da se ne da nič narediti ali da ni potrebno narediti, predstavljaj si svetnika in to bo najbližje odgovoru.

Enostavno umakni se, začni se umikat od otroka. Pusti najstnico na miru. Opravi svoj delo doma normalno.
Iz izkušenj veš dobro, da tudi če boš vprašala, z ”vem da nisem tvoja mama a ti lahko kako pomagam, boš kvečjemu dobila prst v oko”. Za tvoje potrebe po normalni komunikaciji, pospravljanju.. ..česarkoli.. .enostavno ne obstajajo, zato niti ne troši več svoje energije.

Dobro tudi veš, da ”prenašalci sporočil” za to kar ona rabi od tebe preko očeta, služijo le v dokazovanju, da nihče ne bo govoril s tabo. Ignoriraj prinašalca sporočila/misli/potreb o čemerkoli…očetu! Če želi kaj od tebe, te bo vprašala direkt, če ne pa se bo znašla sama.

Upam, da razumeš, da ne bo nikoli razumela tebe, dokler ne bo šla skozi podobno situacijo ali šele ko bo imela svoje otroke?

Raje ohrani normalno pozdravljanje in to je vse. Umakni se na miren način, ko pride ju lahko pustiš sama in greš obiskat druge, izogni se je.

Mene zanima,če je očetovova izvenzakonska parterka sploh lahko moja mačeha? Po mojem bi to bilo mogoče samo v primeru,če bi se oče ponovno poročil. Ali se motim?

Pozdravljeni,

ne motite se. Sicer pa drugič kar do slovarja SSKJ ali tudi na spletu: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge%3Dma%C4%8Deha.

Lepo pozdravljeni,

Kaj pa, če je deklici prava mama umrla?

Ne vem, zakaj bi bilo v tem primeru kako drugače. Po odgovore za pravno-formalna razmerja v specifičnih situacijah družine obrnite na bližnji Center za socialno delo, kjer so pristojni za podajo zakonske razlage.

Lep pozdrav,

Pozdrav be zmorem iz,me zelim vec tako naprej. porocila sem se z vdovcem, z dvema sinovoma. V zakon sem prišla z odprtim srcem in dušo. Na začetku sva z možem hodila k psihoterapevtu, specializiranem za otroke, dal nama je kup odličnih nasvetov in priporočil, hkrati pa naju opozoril na vse kar naju čaka. Več ali manj so se stvari tako odvijale, vendar moževih potuha, popustljivost in ne postavljanje meja, na žalost prinašata čedalje večje probleme, ker ga otroka ne upoštevata in lepo izsiljuje ta vse možno, od lenobe v soli, doma,laganja, brezskrbnega izkoriščanja naju obeh. Starejši sin, kljub izredni inteligenci zabušavanja že od osnovne šole naprej, oče mu je lenobo podpiral z inštrukcijami, v osnovni in srednji, zdaj podpira njegovo ne učenje na plačljivi pravni fakulteti, kjer fant cele dneve zabušavanja, gleda TV in igra igrice. V sedmih mesecih je opravil en izpit. Drugo leto mlajši je 4.letnik srednje šole, ne upošteva nikogar, pije, kadi, zafrkava vse po vrsti, v soli komaj da kaj od njega, ker ve da ga bo oče rešil z instrukcijami ipd.
Mene vse skupaj močno uničuje, ker fanta s pridom izkoriščati očeta, tuši mene, ki kjlub njunemu nespoštljivemu obnašanju prispevam V skupni proračun, kuham, pesem, likam, hkrati pa prenašam nespoštljivo obnašanje, predvsem mlajšega, ki me zlati, grozi, da me bo ubil ipd. Tu je največji problem ves čas oče, ker jima dama potuho in popušča. Vsake toliko časa uvidi, da ni prav kar dela, vendar na žalost to ne traja dolgo. V to družino sem prišla z dobrim namenom in zelim z vrednotami zdravega razuma, ki bi fantoma pomagale v življenju in jima olajšale prihodnost. Če zahtevam red, čistočo, učenje, umivanje zob, tuširanje in pospravljanje za seboj, pa da ne pozabim spoštljivo obnašanje do ljudi, hrane in oblačil najbrž to ni nič narobe. Žal jima tega po mamini smrti dedki, babice in oče niso uspeli privzgojiti, ker so s svojim pomilovanjem naredili veliko škodo. Ne visim več izhoda, ker je stanje čedalje hujše, kako naj grem,da si rešim kožo, preden moževih sin uresniči svoje grožnje, da me res kaj ne poškoduje?
Hvala za pomoč, lp
.

Spoštovana Alinamaja,

Najprej se vam opravičujem za dolgo čakanje na odgovor. Morda ste medtem uspeli že narediti kakšne korake v smeri ukrepanja in zaščite svojega dostojanstva, saj razumem, da na takšen način kot opisujete, res ne morete živeti. Če še niste, vas spodbujam, da si poiščete strokovno pomoč. Strah vas je in doživljate psihično nasilje. Grožnje sodijo v zapisnik policije. Če se ne počutite varni, se lahko obrnete in umaknete v najbližjo varno hišo, kjer vam bodo dali vsa navodila. Morda imate kake sorodnike, kamor se lahko vsaj začasno zatečete. Lahko si poiščite informacije in pomoč nevladnih organizacij, kot so CSD, Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS telefon… Zelo verjetno bi vam prav prišla tudi psihoterapija.

Verjetno ste partnerju tudi že večkrat iskreno povedali kako se počutite in česa ne morete dovoljevati ter napovedali kaj boste storili (da boste morali oditi in končati vajino partnerstvo), če on kot oče sinov in vaš mož ne bo ukrepal in vas pomagal zaščititi Ne vem koliko vas sploh lahko razume partner, ki ne postavi meja svojim odraslim otrokom in ki samega sebe ne vzame resno. Bistveno pa je, da vzamete vi resno sebe in svoj strah in se odločite, da tako ne gre več. Poleg tega da boste poskrbeli za svojo varnost, bi bilo verjetno dobro kaj narediti na opolnomočenju in postavljanju zase, saj ni dovolj, da se iz nevarnega okolja le umaknemo. V nasilnih odnosih je poleg soočanja s strahom najtežje priti do odločnosti (jeze),ki nam da moč za ukrepanje.

Vse dobro vam želim. In kar pogumno.

zdravo

z partnerem sva skupaj 2 leti on ima z prejšnega zakona hči 13 let in sina 20 let. skupaj imava hčerko staro 8 mesecev.

čeprav me partner upošteva če je kakeršen koli problem z njegovimi  otroci je problem v njegovi hčeri.

razumem da je v puberteti in zdaj vre na vseh koncih. z njeno mamico moj parner nima kaj preveč stika niti jaz.

čas poletnih počitnic in se je odločila da bo cele poletne počitnice pri nama. ok oba sva se strinjala pod pogojem da bo pomagala pri hišnih opravilih čuvaju sestrice al pa delo v partnerjevi firmi. je pristala na to.

ok vse štima na začetku vmes gre k svoji babici se z njo skrega nas pokliče jo gremo iskat ni sploh problem .

z mano navezuje nekakšne “prijateljske” odnose mi zaupa pove marsikaj. problem je v tem če jaz karkoli rečem da mi pomaga al pa kaj me ignorira ali pa zavije z očmi si prižge tv mobitel al pa gre v sobo gledat filme.

pospravi ne nič za sabo če ji jaz kaj rečem… ko je pa partner doma je pa vsa fina in medena in skače okoli mene kaj rabim… hinavščine in sarkazma ne prenašam…

razmišljam v smeri da bi šla do konca poletnih počitnic k svojim staršem saj več ne zdržim z njo.

vse ji kupim vse ji dam tudi oblačila make up… čas denar karkoli mi ni problem.. res sm obupana…

nevem več kako reagirat na njene izpade ker danes mi je že prekipelo ker je z jezo primla hčerko tko d je blo res neprijetno meni… sestrica ji gre vedno bolj na živce ker se partner ko js kaj delam po hiši on igra z njo in je na planu še ljubosumje…

kako naj rešim zadevo?

naj jo začnem ignorirati?

Spoštovani obupana997,

doživljate, da je situacija v vaši sestavljeni družini neprijetna in že nekako obupujete. Res vam ni lahko. Ker ste postavili vprašanje pod že pred leti odprto temo, domnevam, da ste si dobro prebrali odgovore zgoraj, ker veliko povedo o podobnih primerih.

Verjamem, da se vam zdi, kot da so rešitve s 13-letno partnerjevo najstnico  v vaših rokah, vendar zadevo lahko reši le partner kot oče tej hčerki. Vi nimate takšnih možnosti kot jih ima oče, ki se bo moral z njo začeti  soočati še na drugačne načine. Najprej se bo moral on z njo začeti  veliko pogovarjati, ji dajati ustrezno pozornost in pomembnost in hkrati  postavljati meje, jo skušati razumeti v njenih čustvenih stanjih in jih ji pomagati ustrezno regulirati,  jo učiti sprejemanja odgovornosti in posledic svojih dejanj…  Na njem je, da ji kot oče razloži situacijo, da ste zdaj vi njegova nova partnerka  (in nikakor niste in ne boste skušali biti njena mama), da je prav, da upošteva in spoštuje tudi vas, da pa je ona  njegova hči in si bo, ne glede na vse, zanjo vzel čas in se bo ukvarjal z njo,, se zanimal zanjo in jo spoznaval  – kdo ona kot oseba je, kaj jo zanima, kako se počuti, česa ne mara, kaj doživlja in čuti v vseh teh in še drugih situacijah….  

Pomembno je, da se vidva s partnerjem pogovorita  glede vajinega odnosa in  odnosa do vseh njegovih otrok (ki imajo, ne glede na vse, pri njem prednost!), pa tudi glede ravnanja z dojenčico, katero partnerjeva hčerka zagotovo (poleg vas)  doživlja kot rivalko in je ljubosumna. Nikakor pa hči ne sme zaradi  jeze in ljubosumja s polsestrico grdo ravnati! Dojenčico sta dolžna zaščititi oba starša.

Če se bo oče dovolj ukvarjal s hčerko iz prejšnjega razmerja na njej primeren način (torej jo bo obravnaval kot najstnico, ki jo zanima marsikaj, ne kot majhnega otroka) , ki se bo pogovarjal tudi o ljubosumju in njeni prizadetosti zaradi situacije razhoda z mamo, in bo naredil vse, da ji ne bo treba biti ljubosumna, ker bo imela dovolj pozornosti s strani očeta, se bodo stvari počasi uredile.

Mislim, da nikakor ne bo rešitev situacije ignoriranje (ki je oblika psihičnega nasilja) ali začasen umik z dojenčico k staršem (s čimer bi vi priznali poraz, (česar bi se 13 letna partnerjeva hči zelo razveselila, ker bi imela potem očeta samo zase!), ker se bodo situacije v naslednjih letih še ponavljale in se bo potrebno tudi z vaše strani soočiti z odraslejšo in odgovorno vlogo, s postavljanjem meja njej, s pogajanji in vašo (ne)pripravljenostjo ji ustreči, z dajanjem odgovornosti in posledic, ki bodo sledile neustreznemu vedenju, pa tudi z razumevanjem 13-letnice, ki ji ni lahko… Vendar pa, kot že rečeno, ima ključno vlogo pri vsem skupaj oče. Obenem je to vaš partner, s katerim se bosta skušala o sem pogovarjati. Upam, da bo to vlogo sposoben in voljan prevzeti, sicer si lahko pomagata tudi s psihoterapijo.

Dobro bi bilo delati pa tudi z vami na tem, da imate vi kot nova partnerka in mamica skupnega otroka posebno pozicijo, ki ni enostavna, saj imajo VSI njegovi otroci pri partnerju prednost pred vami. Pri tem je spet zelo ključna vloga vašega partnerja, kako bo vse te zahtevne odnose speljal… Na vas pa je, da si tudi  zaradi skupnega otroka, morda poiščete terapevtsko spremljavo, da boste še drugače razumeli stvari in pomagali vašemu otroku pri kar najboljši poti k odraščanju in obenem našli pravi stik s sabo.

Vse dobro vam želim.