Pozdravljeni,

Sem partnerka moškemu ki ima oz prejšnje zveze 8letnega sina. Skrbništvo ki ga imamo z mamo je polovično. S sinom se razumem vredu, je pa res da sem v primerjavi s starši bolj stroga glede discipline in šole, saj sem mnenja da se bo na dolgi rok to obrestovalo in mu bo koristilo. Včeraj se je zgodil incident ko je prišla k nam domov otrokova mama, ki je hotela razčistiti par stvari. Za ozadje z mamo se ne razumemo in nimamo lepe komunikacije. Povedala mi je da vedno ko sin pride k njej ji pravi da me sovraži. Ko smo ga to tudi vprašali zanika, vendar je mama izpostavila naj se ne ukvarjam toliko z njim ker ni moj sin. To delam ker mi ni težko in ker menim, da to potrebuje saj v primeru da ne držim discipline se rezultati hitro pokažejo tudi v šoli. Skupaj delava bralne značke, se uciva in prav tako jaz razpolagam z e asistentom. Ko sem ji omenila (materi) da se bom potem bolj dala v ozadje in je potem vec na njiju zopet dobim odgovor naj se vedno delam te stvari za njega vendar naj se zavedam da ni moj. Nevem kako poprijeti s tem, da se ukvarjam z njim vendar zopet ne prevec na drugi strani pa imam z njim odličen odnos ko pa pride k njej govori da me ne mara.

Spoštovani,

iz vašega zapisa je videti, da je mamina kritika “da ni vaš sin” vsaj deloma na mestu. Videti je, da ste si brez soglasja staršev (ali vsaj mame) prisvojili določene starševske funkcije. Seveda ste to naredili dobronamerno, pa vendar. Pišete “Skrbništvo ki ga imamo”,”bolj stroga glede discipline in šole” “sem mnenja da se bo na dolgi rok to obrestovalo in mu bo koristilo”,”menim, da to potrebuje”, “razpolagam z e asistentom”. Če gremo po vrsti, skrbništva nimate vi (množina), ampak ga ima oče. Strogost glede šole in discipline, odločanje kaj bo otroku koristilo in se mu obrestovalo ter kaj potrebuje niso vaše funkcije, ampak funkcije staršev. Za otroka je pomembno, da teh funkciji ne izvajajo drugi, ampak starša. S tem na nek način jemljete otroku, da njegovi starši skrbijo zanj. Tudi, da razpolagate z e-asistentom vidim kot nenavadno in za otroka lahko celo škodljivo.

Kar lahko storite je, da ugotovite, kje je meja med vlogo očetove partnerke in vlogo staršev ter tiste svoje aktivnosti, ki pripadajo staršema, prepustite njima. To pa seveda ne pomeni, da ne bi kdaj z otrokom naredili kake domače naloge ali ne bi zahtevali določene discipline v svojem domu. Vendar naj ima pri tem glavno besedo oče oz. naj bo vse usklajeno z njim. Psihološki vzorci medosebnih odnosiv potekajo tako, da če boste igrali rešiteljico otroku, zelo verjetno na koncu ne boste prejeli hvaležnosti ali ljubezni, ampak boste vi odgovorni, ko bo šlo nekaj narobe. Čeprav dejansko nimate odgovornosti in pooblastil pri vzgoji otroka.

Seveda je mogoče, da ima vaša zgodba še druge pomembne vidike, ki jih niste zapisali. V tem primeru bi lahko bile moje zapisane ugotovitve pomanjkljive ali celo zgrešene. Toliko na tem mestu.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić