Zivjo!

Danes sem na oddelku za ORL v splosni bolnisnici v Novem mestu naletela na precej neprijeten prizor. Med cakanjem, so z internega oddelka na pregled pripeljali gospo, ki je bila nepokretna in vezana na posteljo. Sestre, ki so jo pripeljale, so jo pustile na hodniku in jo kasneje prisle iskat. Gospa je med cakanjem zadremala. Ko sta se sestri vrnili sta se pozanimali, koga morata odpeljati z besedami “Kaj, to je to?” Nato je ena brez besede ali opozorila od zadaj gospej dvignila blazino, da bi nasla izvide. Predstavljate si lahko, kako se je gospa prestrasila. Nato sta jo brez besed odpeljali. Nobena izmed sestra z doticno gospo ni spregovorila niti besede.
Skratka… Vem, da se neprijetni dogodek ni zgodil meni, vendar sem bila nato se nekaj casa pretresena in zaskrbljena. Doma sem prisla do zakljucka, da moram o tem nekomu povedati. Kje je tista meja, ko clovesko bitje postane “TO” in ga naokrog prevazajo kot kos lesa (nisem imela obcutka, da bi bila gospa neprisebna) in kako si lahko strokovni delavec privosci kaj takega. Tudi sama delam z ljudmi (otroki) in dobro vem, da to zahteva veliko energije… a nasmeh in prijazna beseda, menim, da nista nic tezkega.
Vsi bomo enkrat stari!

Sasa

V Lj. ni nič bolje. Prizor z urgence: prestrašeni svojci pripeljejo bolno gospo in so nervozni, krt je za čakat ko hudir in so hoteli malo podrezat, da bi šlo hitreje, pa je sam zdravnik zarobantil, češ kaj jo sploh vozite, ko je že itak stara 80.

Nekateri res nimate sreče. Pri nas je bilo povsem drugače. Babica si je zlomila kolk, na urgenci totalna gužva. Z zdravnikom smo se dogovoril, da bomo izpeljali vse standardne preiskave (rtg, kri, urin itd), obdržali so jo na 24 urnem opazovanju, nam dal telefonsko kjer so bli dosegljivi vedno (tut ob 11.h zvečer). Zgodaj zjutraj so nas sami poklical domov in nas obvestil, da je hospitalizirana do nadaljnjega in da bo verjetno potrebna operacija. Sam sem se pozanimal kdaj je konec vizite in kdaj lahko pridem na pogovor z zdravnikom. Travmatolog se je dogovorjenga termina držal, mal sem ga sicer čakal kar pa se mi zdi normalno. Odločil smo se za operacijo kolka, vstavitev proteze v splošni anesteziji. Šel sem še do glavne sestre in smo se pogovoril da je babica zelo nemirna, nagajiva in da ni bila nikoli pod narkozo in da nikoli ni spila kozarca alkohola in da bo vse skupaj zanjo precejšen šok. Naslednji dan je bila operirana, čez 3 dni je že hodila in čez 5 dni smo jo imel že doma. Ves čas so z njo ravnali zelo lepo in profesionalno, vsak dan smo jo hodil hranit 2X na dan, ker je dolenjka je bila zvezda dneva predvsem kadar je svoje štose stresala…
Skratka mašinerija ki deluje…. škoda da imate nekateri tako smolo, mi je res žal