Odnos babica-vnuk in vloga staršev
Imam težavo/problem, s katero se v zadnjem času precej pogosto soočam. Poskusila bom razložiti, za kaj pravzaprav gre.
S partnerjem imava dobri 2 leti starega sina, ki ga imajo babice in dedki zelo radi – je prvi in trenutno še edini vnuk, pa tudi sicer prikupen in relativno neproblematičen otrok. Sin je čez teden v vrtcu, tako da ga redko vidim pred pol peto uro popoldne. Rada izkoristim skoraj vsak trenutek, ki je na voljo, da ga preživim tudi v njegovi družbi, saj čas tako hitro teče, pri njemu pa je vsak dan opazen napredek v razvoju-kako se odziva, uči, odrašča-ga je res lepo videti. V vrtec rad hodi, vzgojiteljice ima rad in tudi z otročki mislim, da se res lepo razume.
Žal pa že kar nekaj časa na nivoju partner-babica opažam, da se dogajajo stvari, ki me motijo. Vsak konec tedna so pričakovanja, kam bomo prišli na obisk (babice in dedki)-živijo v drugem kraju cca. 60 oz. 70 km stran. Pogosto so vprašanja, kdaj bo vnuk prišel spet na počitnice. Tukaj vidim težavo na strani partnerjevih staršev, ker z mojimi se to nekako lahko lažje pogovarjam oz. usklajujem.
Moje mnenje je, da otrok potrebuje za zdrav razvoj seveda tudi širšo družino, ampak ni mi všeč, da se z otrokom razpolaga kot, da je blago ali pa da se moram kot mama zagovarjati, zakaj ne pridemo na obisk oz. zakaj vnuk ne bo ostal na počitnicah. Naj povem, da je glede na njegovo “mladost” otrok že parkrat prespal – tako za en dan, najdlje pa za 2 dni pri eni ali drugi babici, vendar jaz želim, da je to bolj izjema kot pravilo. Mislim, da bodo za to še prilike, ko bo otrok starejši. Otrok ima sicer babice/dedke rad, vendar ni nanje tako zelo navezan, da bi v tem smislu zahteval sam, da bi tam ostal. Se seveda kdaj zgodi, da bi s partnerjem imela kakšno popoldne zase, pa res nikoli ni bil problem, da ne bi z veseljem popazile babice nanj-kar zelo cenim. Ne želim pa, da bi otrok ostajal “kar tako”, ker bi pač moral iti na počitnice, vikend k babici. Rada bi, da tudi mi kot primarna družina več časa posvetimo nam.
Kako naj izvedem to brez občutkov krivde, pregovarjanj pojasnjevanj? Imam občutek, da moram ves čas nekomu polagati račune…Partner je mnenja, da ni to nič takega, da ima otrok babice/dedke rad-zadeve ne vidi tako kot jaz. Njemu recimo ni problem tudi, če bi otrok še večkrat ostajal (recimo na račun kakšne najine aktivnosti, drugih obveznosti, zabave…)-dela pa primerjave med mojimi, njegovimi v smislu “pravičnosti” oz. “enakovrednosti”. Zanj pravi je pomembna “kvaliteta” in ne “kvantiteta” pri druženju z otrokom. Jaz se s tem ne strinjam, meni je pomembna tudi kvanititeta.
Skratka sedaj je prišlo že tako daleč, da se mi vse skupaj zdi kot neke vrste “tekmovanje” kje bo otrok, pri komu je bil več ali manj, v resnici pa bi si želela, da pridemo recimo vsi skupaj na kosilo, smo par uric na obisku, sicer pa več časa preživimo sami. Dogaja se namreč tudi to, da potem ostajava (prespiva) še sama pri babicah/dedkih (partnerjevih starših), da bi seveda lahko bila tudi z otrokom…
S partnerjem trenutno imava težave s komunikacijo in tudi sicer z dogovarjanjem, ker imam občutek, da je že izgubil potrpljenje z mano. Pravi, da sem prevečkrat slabe volje in ga prepogosto kritiziram oz. “napadam”. Zdi se mi, da kar nekaj najinih težav izvira tudi iz tukaj opisanega problema …
Naj omenim, da z vidika skrbi za vnuka nobenim babicam/dedkom ne morem kaj očitati (manjše stvari me motijo, a ne tako, da bi to bil resnejši problem) sem pa mnenja, da sem še vedno jaz oz. partner najboljši oz. najprimernejši skrbnik za otroka, kadar je to seveda mogoče. Zavedam se, da se čas sedaj ob otroku ni ustavil, bi pa želela morebitne aktivnosti, zabave prilagoditi interesom otroka, ker se mi to sedaj zdi še vedno prioriteta.
Mi morda kdo lahko pomaga s svojo izkušnjo oz. videnjem stvari, kako bi lahko omilila to težavo?
Menim, da s tvojim razmišljanjem ni popolnoma nič narobe. S partnerjem sta ustvarila SVOJO družino v kateri vajini starši nimajo kaj iskati. Oni imajo sedaj, ko so se jim otroci osamosvojili, svoje življenje in ni fer, da se zaradi dolgčasa vmešavajo v družine svojih otrok in si poskušajo prisvojiti njihove otroke (ker očitno niso sposobni zrelega partnerskega odnosa med sabo niti zrelega odnosa do svojih otrok v smislu enakovrednosti). Problem je tudi v tvojem partnerju, ki očitno ni dovolj odrasel oz. ne razume, da sta sedaj vidva družina in da do svojih staršev nima nobenih obveznosti. Prav ima pa glede tega, da VI2 potrebujeta čas zase brez otroka in v tem času pa ga prav gotovo lahko čuvajo stari starši (in s tem malce zadovoljita tudi njihove potrebe po druženju z vnukom). Morda si v zanosu materinstva malce “pozabila” na partnerja?
Jaz osebno mislim, da potovanje k staršem v 60 km oddaljen kraj vsak vikend nikakor ni smiselno, vi3 kot družina si lahko privoščite čisto miren vikend v kraju svojega bivanja, se podate na izlet na bližnji hribček ali se greste kopat v lokalno kopališče, obiščete kopico svojih prijateljev (predvsem na to, da bo imel otrok družbo vrstnikov morata paziti, da se socializira) ali greste na daljši izlet ali na kak vikend paket. Obiskovanje sorodnikov naj bo namenjeno npr. skupnim družinskim praznovanjem in podobnemu.
Morda bi bilo dobro, da opišeš svojo zgodbo na Partnerski posvetovalnici kjer odgovarjajo strokovnjaki ali pa tam poiščeš podobno že obdelano temo, ker se bojim, da imata morda s partnerjem ob prihodu novega družinskega člana in dalj časa trajajoči vezi že rahle težavice, ki se jih da s pogovori in razumevanjem drug drugega predvsem pa z razčiščenjem pričakovanj še vedno uspešno razrešiti.
Veliko veselja z vajino družinico 🙂
Samo resnično ne razumem kako znate ene zakomplicirati življenje. Moja pupa je stara 2.5 let. Imamo hišo, kjer živimo jaz s hčerko, bratova družina ( 2 otroka 3 in 5 let ) ter moji starši. Vhodi so ločeni in nihče se v nikogar ne vtika. So pa tako moji, kot bratovi otroci vsaj pol ure do uro na dan pri babici in dedku. In tam zelo uživajo.
To, da otrok preživlja svoj čas poleg vrtca tudi pri ”babicah in dedkih” se mi ne zdi popolnoma nič spornega.
Da ne rečem da jih pogosto vzameta tudi na morje za cel teden in še nikoli ni bil problem da bi otrok jokal ali se čudno obnašal. Vesela gre od doma in vesela pride domov.
Potemtakem sem jaz čudna mama, ker dovolim takšne stvari?
Zakaj pa babice/stari starsi ne pridejo k vam na obisk?
Z mozem imava starse blizu in otroci so odrasli ob babicah in razvili z njima zelo lep in prav poseben odnos, se posebno z eno. Mislim, da jim je to velik plus v zivljenju. Se pa taki odnosi ustvarjajo od malega.
Moz je imel babico 200km dalec, pa je imel z njo zelo podoben odnos, so se precej obiskovali.
Verjamem, da ti je naporno, ampak ne vzemi tega otroku.
Pozdravljena!
Popolnoma te razumem, saj obiski nikoli, če so obveznost niso sproščujoči, ampak te še bolj utrudijo. Če si na obisku nisi kot “prava” družina, ker se pogovarjaš s partnerjem in otrokom popolnoma druge stvari, kot če bil bili sami. In tudi obnašaš se drugače. Enim to zelo paše, da imajo non stop nekoga zraven, da se jim ni treba v sebe in odnose v družini poglobit.
Jaz sem najbolj srečna, če gremo kam čez vikend sami, ker med tednom je samo hranjenje, umivanje, TV…in ni tega odvečnega časa, ki ga potrebujem.
Vesela sem, da še jih je nekaj takšnih, ki čutijo potrebo po samo svojem času z družino. Kar strese me, če bi jaz vsak vikend mogla potovat za dva dni na obisk, pa če tudi so to moji starši.
Vsedita se s partnerjem in mu povej kaj bi rada! Vikend za sebe in za družino vsaj 1 x na mesec!