Sem v vezi z moškim, ki je na vsak način želel biti z menoj, preden pa sva res začela vezo je bilo leto in pol raznih scen z njegove strani. KO sem najprej zaslutila, sem se ga izogibala in zavrnitve ni prenesel, enkrat se je hotel poškodovat, enkrat je prišel z drugo žensko, da bi mi nagajal, pa sem vedela da je samo igra. Njegova preteklost je burna. Ogromno žensk in samo dve daljši vezi. Mene je predstavil staršem, jaz ga nisem. Mama mu je celo rekla, da sem jaz ena od tistih, ki jih je on imel rad. Ampak vse pri njem je eno samo nabijanje ega. Predstavil me je vsem, ki jih pozna (bolj pomembni so po statusu, bolje se mu zdi). Ko smo kje, pleše okrog mene kot da sem središle vesolja. In je ljubosumen, tu na srečo ne dela nekih scen. Je pa na domače terenu do mene hladen, kot da nisva skupaj. Me tudi pokliče ne po telefonu, se ne javi. In podobno. Zato sem ga enkrat pustila in potem se je napil do mrtvega in našli so ga v bolj slabem stanju. Potem je imel dneve ko se je delal moćčnega. In potem je želel bit z menoj nazaj. Mislila sem,d a bo kaj drugače, pa ni. Počutim se čudno v tej vezi. Kot da ne dobim dosti pozornosti. KO jo dobim . jo je toliko, da vsi mislijo, da sva najbolj zaljubljen par. Ne vem kaj naredit, mislim da se spremenil ne bo. Če ga pustm – bo ista sado mazo scena, ker ugotavljam, da imam zaradi otroštva, ki pri meni n bilo lepo – en čuden odnos do stvari in mi paše, ko mi tip začne delat scene. Takrat pač dobim pozornost, ki je nisem imela nikoli in dobim jo tudi za nekaj časa, ko se vrnem nazaj v vezo. Oba ne delava prav in ne vem kako izu tega začaranega kroga. V neki normalni vezi se sama ne bi dobro počutila, pravzaprav sem jo imela, pa mislim da tudi tam ene stvari niso bil e normalne. Vseeno imam pa občutek, da me ima zdajšnji fant rad in jaz njega, če upoštevam trenutke, ko nama je res lepo. Eni sicer pravijo, da to ni ljubezen, to potem pomeni, da mogoče tudi sama nisem tega sposobna?

Seveda si sposobna ljubezni imaš le “malo” popačene pojme kaj ljubezen je.
Tole kar se vidva gresta ni ljubezen, vsaj za večino ljudi ne. Tebe ima zgolj kot “trofejo ” s katero se postavlja okoli, drugače se pa zate ne zmeni. Čustveno te zapostavlja zato se ne počutiš ljubljeno. Z izsiljevanjem ohranja vajino (bolestno) razmerje kar vsekakor ni L od ljubezni.

Seveda si sposobna ljubezni imaš le “malo” popačene pojme kaj ljubezen je.
Tole kar se vidva gresta ni ljubezen, vsaj za večino ljudi ne. Tebe ima zgolj kot “trofejo ” s katero se postavlja okoli, drugače se pa zate ne zmeni. Čustveno te zapostavlja zato se ne počutiš ljubljeno. Z izsiljevanjem ohranja vajino (bolestno) razmerje kar vsekakor ni L od ljubezni.[/quote]
Ampak – zakaj to dela? Zakaj ne najde ene, ki jo bo pa imel rad? In zakaj je delal to v prejšnjih vseh vezah? Imam prijateljico, ki ga dolgo pozna in njegove bivše tudi. Z eno je bil 10 let, skupaj – narazen, potem se je ga naveličala in ga pustila. On pravi, da jo je imel ful rad (in isto bi rekel za mene) in da je ona imela potem drugega moškega. Jaz ga bom prej pustila, v bistvu sem se odločila da ga bom, samo ne vem kako. Povedat tega ni problem, problem je ostati narazen – ko se začne… Občutek postane isti, kot da se spet zaljubiš. Ko ne koga spoznaš in še ni takoj tvoj in ko je,,je to najboljši trenutek v vezi. Pol pa čez leta postane vse rutina in ni isto. Jaz se zavedam tega in sem bila v taki vezi 10 let brez nekih pretresov. Na srečo, poznam razliko kaj pomeni če se nekdo trudi in kaj če se ne in kaj je res ko te ima kdo rad. Samo tudi tam ne vem če me je imel, bilo je drugače. Ampak sprememiš lahko samo sam sebe in vem da je en problem v meni, da – se izogibam na splošno ljudi, ki so bilj normalni, družinski… V bistvu zbežim od njih, ker imam en občutek manjvrednosti.

Zato, ker drugega ne pozna. Takega odnosa je vajen od doma in tak odnos vzpostavi z vsako osebo, ki jo sreča, ker mu je edino to domače. Vse ostale, “normalne” zavrže, ker so mu tuji vzorci njihovega obnašanja, se z njimi ne ujame.

Boljše vprašanje je kaj je s tabo, da si si izbrala takega partnerja, da sploh vztrajaš v takem razmerju.
Tisto kar on počne, ko ga ti zapustiš/napoveš odhod, ko klicari in grozi, da se bo poškodoval, temu se reče čustveno izsiljevanje.
Zakaj vedno znova podležeš izsiljevanju? Zakaj to delaš? 😉

Zaljubljenost je iluzija, igra narave, da nas zbliža. Zaljubljenost temelji na naši namišljeni predstavi o partnerju, ki se pogosto ne ujema s tem kaj ta oseba v resnici je. V stanju zaljubljenosti sanjarimo o osebi v katero smo se zaljubili, kako bi bilo, če bi…, osebi pripisujemo lastnosti, ki jih mogoče sploh nima…., vse zgolj z razlogom, ker to v nas povzroča ugodje. Sprošča se hormon sreče in temu se ne želimo odpovedat. Vse skupaj deluje po istem principu kot droga. Večje kot je naše sanjarjenje,več ugodja povzroča, večje je potem razočaranje – praviloma. Ko to obdobje mine lahko zadeva prerase v ljubezen ali se pa vse skupaj sesuje in iščemo nov objet/osebo o kateri bomo sanjarili.
Ta proces zaljubljenosti teče sam po sebi. Za ve ostalo je treba narediti še kaj več, česar pa mnogi ne želijo, ker ne ločijo med zaljubljenostjo in ljubeznijo, oziroma to počnejo (nevede?) na popolnoma neprimeren način.

Pozdravljeni!

Sami ste si lepo odgovorili na večina dilem. Vajin odnos spada v kategorijo nefunkcionalnih odnosov, v kolikor ostaneta skupaj, in se vama rodijo otroci, in ne bosta delala ničesar na sebi, lahko pričakujeta zelo veliko izzivov.

Verjetno sta bila oba »izrabljena« s strani staršev, zato ne znata na primeren način regulirati frustracij in življenjskih izzivov.

Sam redko govorim o ljubezni v odnosu, pogosto pa govorim o tem, da mora odnos funkcionalno delovati, da lahko ustvari 1+1=3. Tukaj ne mislim samo na rojstvo novega otroka, ampak preprosto na to, da lahko v dvoje ustvarimo več, kot če smo sami.

Glede na napisano ocenjujem, da sama ne boste znala prekiniti začaranega kroga, ampak bosta nadaljevala so-odvisniško igro. Priporočam psihoterapijo za oba, kjer najprej delata vsak posamezno. Ne imejta prevelikih pričakovanj na začetku in hitrih sprememb. Računajta na 1-2 leti rednih terapij.

V kolikor ne bosta ostala skupaj, priporočam, da se psihoterapije udeležite sami. Imate dobre sposobnosti samorefleksije, reprogramirati pa morate telo in podzavest, da boste lahko začeli dosegati homeostazo tudi v »normalnih« zvezah.

Želim vam vse dobro.

Hitro si opazila…jaz isto ugotavljam po letih zakona, otrocih…..
Meni je bila prioriteta vse drugo, sedaj pa vidim, da že od vsega začetka zveza ni bila na pravih temeljih, kar se z vsakim letom bolj dokazuje. Vendar…najprej ne opaziš, potem si misliš saj bo bolje in ….prideš do spoznanja kako in kaj, ko je vse zavoženo.
Poišči si pomoč, poiščita jo skupaj, drugače pa…..ne pusti se izsiljevati, saj na koncu boš ti imela uničeno življenje in bog ne daj, da se “zgodi” še otrok.