Spoštovani,

pišem, ker potrebujem nasvet glede odmika od osebe s PTSD. Gre za mojo daljno sorodnico, ki ima (po svojem mnenju in po doštudirani smeri ter pridobljeni ustrezni izobrazbi) posstravmatsko stresno motnjo. Gre za zelo senzibilno in nežno žensko, ki je trenutno spet pri svojih starših (čeprav travma izvira prav od doma in čeprav ima možnost bivanja v lastnem stanovanju). Sorodnica nima partnerja, nima otrok in tudi ne izdelane socialne mreže. Vedno sva si bili blizu in imam jo rada, a enostavno več ne zmorem, ne želim in nočem biti njen “klic v sili”. Odkar se je pred 6 leti razšla s svojim partnerjem, se zelo zanese name za psihično oporo in pomoč. Neštetokrat me je poklicala, ko je potrebovala tolažbo ob razhodu, ko je imela težave s starši, ko se je počutila navredno, zavrženo, neljubljeno … Telefonski pogovori tako trajajo vsaj 45 minut in v zadnjem času nimam več energije zanje. Razumem, da je osamljena, da nima nikogar drugega, da ji je dolgčas, da se želi z nekom samo pogovarjati, a se sprašujem, kako dolgo sem še “dolžna” ji biti ob strani in na voljo. Kliče me med vikendi, med dopusti, med prazniki, med mojim delovnim časom (sama nima dela in tudi nič delovne dobe) …. Ob pogledu na izpis njenega imena na telfonu dobim sama tesnobo – enostavno od teh pogovorov nima nič – ni mi prijetno poslušati vedno enakih misli/tem; nič ne “dobim” od tega – ne mislim materialno, a ti pogovori me samo izžamejo. Ali res “moram” biti nekomu na voljo, če je za to nimam? Ponovno: sorodnico imam rada in vseh svojih 50 let jih stojim ob strani, odkar vem zanjo (še kot majhna dekica je prihajala k meni), a enostano po neki meri ne gre več. Vedno so na sporedu iste teme, vedno isti občutki, vedno ista ujetost v vlogo (stanje) žrtve in nemoči. Ko sem ji enkrat že skušala namiginiti, da ne morem biti vedno na voljo, je bila prizadeta in žalostna – češ da jo še jaz zavračam. A ne gre za zavračanje: gre enostavno za občutek, da te nek odnos duši. Ko vedno znova poslušam res iste stvari – od fizičnih, psihičnih, čustenih bolečin in omejitev in nekega mikro sveta, ki me na daljavo utesnjuje, do osamljenosti, dvomov, strahov… Svetovala sem ji že vse možno: od terapije (ni najbolj zadovoljna s terapevtom), do hobijem (ne zmore, ker je izgorela), do rekreacije (ne more, ker jo boli koleno) … Skratka nič ne (z)more, potrebuje pa ogroooooooomno tolažebe in podpore. Doma je res ne dobi, ker je starši v osnovi res ne razumejo, a moje potrpljenje in empatija se počasi spreminjata v jezo in zamero, ker s svojimi težavami obremenjuje mene, sama pa po vseh teh letih ne naredi nič, da bi jih razrešila. Kako naj se odmaknem od nje, ne da bi bila prizadeta in imela ponovno občutek, da jo nekdo zapušča/zavrača? Res preprosto nimam energije zanjo ob svojih skrbeh in obeveznostih (ki pa za razliko od njenega življenja vključujejo moža, otroke, hišo, vrt, zahtevno službo, hišne ljubljenčke in vso infrastrukturo družinksega življenja)? Kako naj se je neboleče “rešim”, da ne bom več njen nenehni zaupnik/terapevt/tolažnik?

Hvala za vsak nasvet, ker sem res že utrujena od te vloge dežurnega terapevta.

Spoštovana utrujena,

pa še kako je razumljivo, da ste utrujena od odnosa kjer “morate” biti vedno na razpolago in nudite podporo, a na drugi strani se zdi, da nekdo samo sprejema in se pritožuje in sam ne naredi nič kaj dosti, da bi osmislil svoje življenje.

Ne, niste ji dolžni biti na voljo, se javljati na klice. Lepo od vas je, da ste ji stali ob strani, ko se je zaključila njena partnerka zveza, ampak od tega je zdaj že nekaj let- in v življenju se vedno pojavi kaj novega- kar pa ne pomeni, da morate vi biti vedno na razpolago – bodisi preko dolgih telefonskih pogovorov ali česa drugega. Posebej še, ko vidite, da vaša energije in podpora teče v prazno in se na drugi strani vztrajno ponavljajo eni in isti vzorci in pritoževanja. Pravite, da ima sorodnica terapevta, s katerim sicer ni preveč zadovoljna- ampak, prav je, da svoje vzorce in travmo razrešuje s terapevtom in ne, niste vi tisti, ki ji morate biti vedno na razpolago- nikakor in prav je, da si ne dovolite, da vam vzbuja slabo vest, če ji poveste, da ne morete biti v tolikšni meri na razpolago. Bojim se, da ne bo tako “neboleče”, lahko pa poskusite jo na nežen način usmeriti na kakšno druženje v okolici, priključitev kakšnemu društvu glede na interese in iskanje nove socialne mreže. Lahko ji še enkrat poveste, kot ste meni, da imate veliko obveznosti in da enostavno ne zmorete toliko komunikacije še po službi in ob vseh drugih obveznostih.- in da vas po dolgem telefoniranju boli glava ( to sem jaz dodala), V kolikor ne bo sprejela in razumela, da ste ji v vsem tem času že ogromno dali in stali ob strani, potem pač morate tvegati tudi to, da razhod ne bo tako “neboleč”- ampak to je samo stvar percepcije. Vi veste, da vam je mar zanjo in koliko ste vložili energije, na njej pa je kaj bo s tem naredila. Na nekatere stvari in  reakcije drugih ljudi pač nikoli ne bomo mogli vplivati. In morda tudi sorodnica čuti, da vas dajejo občutki dolžnosti in krivde, a to ni pravi temelj za odnos, lahko se pa manipulira s tem.  Še vedno jo lahko podpirate, le da bolj od daleč- manj čustveno angažirano in vpleteno in tako da vas to ne izčrpava.

Vsekakor pogumno naprej, situacijo ste tako dobro opisali in stvari so vam jasne tako da je čas, da potegnete črto in zaščitite svoje meje. Zaupam, da boste zmogli. Vesela bom nadaljevanja zgodbe….

pozdrav, Bernarda