Lepo pozdravljeni!

Nenačrtovano sem zanosila, z možem. Imava že enega otroka in hotela sva ostati pri enem, oba imava zahtevni službi, karieri, dolg delovnik in malo veliko premalo časa. Stara sem 38 let. Mož je že odkar sem mu povedala, da sem noseča, otroku nasprotoval. Bil je za splav. Sama sem bila v veliki stiski, ja, tudi o splavu sem razmišljala. Potem pa, več dni ko je minilo, bolj sem sprejemala misel na otroka. Mož mi je konec koncev dejal, naj se odločim sama, da ima moja odločitev v tem primeru večjo težo kot njegova. da me v splav ne bo silil. To je dejal, ne pa tudi mislil…

Odločila sem se, da otroka obdržimo. Od takrat naprej se je mož zaprl vase, komunicirava le najnujnejše, opravlja vse stvari kot robot, ne zmore pa nobenega dotika, nežnosti, prijazne besede. Polnoma je oddaljen, odtujen. Tri mesece. Jaz čakam in gledam od daleč. Zelo me je strah, kaj to pomeni za vse nas. Eno krizo smo pred leti že predbrodili, ne želim si nove in tudi v nosečnosti je ne bi zmogla.

Sprašujem se, če me ima konec koncev sploh rad?

Kaj mi svetujete?

Popolnoma razumem vašo odločitev za otroka. Enega že imate in kljub razmeram, ki jih vaš mož vidi, kot oviro, da bi imeli drugega otroka zmorete in boste zmogli tudi z dvema. Kljub karieri vam veliko pomeni družina, ljubite moža in vajina otroka, tudi tega še ne rojenega. Vaš mož ni ravnal iskreno, ko vam je prepustil odločitev, sam pa se je že odločil. Na koncu se sprašujete o njegovi ljubezni do vas, vprašajte ga kar osebno in ne dovolite, da se izmakne odgovoru. Če vas ljubi, vam bo stal ob strani in skupaj z vami vsakodnevno iskal rešitve in usklajeval urnike, da bosta kljub zahtevnemu profesionalnemu življenju uspela imeti tudi urejeno družinsko in partnersko življenje. Glede na to, kako se vede do vas v zadnjem času, sklepam, da čuti v sebi jezo in zamero, ki je ne zmore preseči. Če je stanje še vedno nespremenjeno, mu predlagajte, da skupaj poiščeta strokovno pomoč. V vsakem primeru bodite močni in zdržite, ničesar niste naredili narobe.

Alenka B