Pozdravljeni.

Bom na kratko. Bila sva prijatelja,ki se nisva veliko videvala, vendar je bil najin odnos pristen . Oba samska,zato je iskra preskocila zelo na hitro,zacutila sva se,ujela karakterno,skratka zaljubila sva se in bila srecna. Po nekaj mesecih se je partner nekako zablokiral, pravi da ne ve zakaj, vendar je naenkrat postal nesproscen voji blizini. Rada se imava,zelo, to si poveva in cutiva.

Ne vem kaj naj naredim,ima neko blokado in ne ve kako naprej. Dala sva si cas za razmislek,cas ki ga podaljsujeva in ne veva kako naprej. Kaj naj naredim da se bo ob meni spet pocutil lepo, sprosceno,da se ne bo umikal mojim dotikom?

Je sploh upanje,da to prebrodiva?

Spoštovani cady,

opisujete zaljubljenost in čustva, ki so se vnela med vama. Če prav razumem, sta iz prijateljstva na daljavo odnos nadgradila v partnerstvo. Dokler je delovala kemija zaljubljenosti in rožnatih očal, je bilo vse ok, ko se je to hormonsko malo umirilo (in to se vedno zgodi pri vseh parih) in ko sta se spoznavala tudi v bolj realnih, morda tudi neprijetnih situacijah, pa je prišlo do zapletov.

O vajinem odnosu ste napisali zelo malo, zato lahko zgolj ugibam. Bi bilo pa pomembno odkrivati kaj vam je partner dajal, kaj je delal oz. govoril, da vas je privlačilo in podobno bi bilo dobro vedeti in se pogovarjati kaj se je dogajalo njemu. Včasih tu tako zelo manjka besed, da vse ostane zgolj na občutkih in telesnih doživljanjih, medtem ko je za odnos in nadaljevanje v ljubezen potrebno iz kemije zaljubljenosti, za katero ni treba nič narediti, priti v iskanje samega sebe in drug drugega, torej v osebnostno rast. Najbolje z obeh strani, čeprav sami to možnost imate ne glede na partnerja.

Iz vašega vprašanja je čutiti, da si želite, da bi se vajin odnos partnerstva nadaljeval in se sprašujete kaj vi lahko naredite, da bi se partner spet počutil v redu ob vas. Mislim, da vi ne morete nič narediti, da je vprašanje koliko se partner sprašuje in želi ugotoviti in razrešiti pri sebi kaj se je njemu prebudilo ob vas. To ne pomeni, da je z vami karkoli narobe ali da ne bi bili ok, vprašanje je veliko globlje. Kaj se je njemu poznanega iz izvorne družine in svojega otroštva začelo njemu prebujati ob vas (tu je možno marsikaj, npr. kako reagirate ob konfliktu in kako je reagirala mama oz. oče doma – lahko se mu na vaše odzive prebudi jeza, odpor, strah, sram…) Tu se na nezavedni ravni sproži cel kup čustev in telesnih doživljanj, ki so ostala nekje davno uskladiščena, in vprašanje je, če je partner pripravljen s tem v sebi priti v stik… Na drugi strani pa se je v vas ob njem začelo prebujati nekaj vam poznanega, verjetno tudi bolečega in težkega (razočaranje, bolečina, žalost, občutek zavrženosti…)… Skratka, obema se je drug ob drugem prebudilo nekaj poznanega in nepredelanega, kar pa je dolgotrajen proces in  svetujem terapevtsko pomoč.

Vprašanje je, če sta oba enako zavzeto pripravljena delati vsak na sebi in osebnostni rasti (pomeni ugotavljanje kdo sem in kako funkcioniram, kakšno prtljago nosim iz izvorne družine, kako se drugi počuti ob mojih dejanjih, v čem se lahko spreminjam in kako sprejemam odgovornost, kako komunicirati, da se bova uspela razumeti, kaj sem pripravljen narediti, da razumem ne le sebe, pač pa predvsem kako je drugemu ob meni…) in morda tudi na skupnem odnosu in kaj vsakemu od vaju to pomeni. Sicer pa priporočam psihoterapijo in osebnostno rast vsaj vam, ki vam bo pomagala iti naprej, ne glede na izid vajinega odnosa. Želim, da veste, da tudi, če se je partnerju nekaj bolečega prebudilo ob vas, niste vi krivi za to in je naloga partnerja, da odkrije to pri sebi in se potrudi za morebitno nadaljevanje odnosa s svoje strani, če je za to pripravljen.

Vse dobro vam želim.