odločitev
Po opravljani biopsiji horionskih resic so ugotovili genetsko nepravilnost plodu. Odločitev, ki naju je čakala je bila grozna, čeprav sva bila že pred testom odločena. Odločila sva se za splav, kot so mi svetovali v genetski posvetovalnici. Mislila sem, da bom zaspala in , da bodo med tem časom opravili “delo”. žal sem se zmotila. Otroka sem v 16. tednu nosečnosti rodila. Kljub temu, da je bilo že vse tako grozno se maternični vrat ni odpiral. Pet dni so mi vsako uro dajali umetne popadke, tako, da je bila moja zadnjica prerešetana. Šesti dan sem končno rodila deklico. Nisem je hotela pogledati. Mož, ki je skozi sedel ob meni in me spodbujal in tolažil je rekel, da je izgledala kot punčka “barbika”, saj ni bila večja……
Po prihodu domov me je štiriletna hčerka prosila, naj ne grem nikoli več v tisto grdo bolnico, ki ne pustijo , da greš k mami. Hčerki nisva dovolila, da me obišče, saj sva ji hotela prikrajšati pogled na trpeča starša…..
… in odločila sva se …imela bova EDINKO!
lp, mama
Draga mama!
Tako hudo mi je za vajino deklico. Igra narave, kajne!? Dokler jaz v 19. tednu nisem “rodila” svojega otroka, tudi nisem vedela, da bom v bistvu rojevala to dete. No, pri meni je bil otrok vredu, a maternični vrat ni zdržal.
Potem sem v 15. tednu izgubila še drugega otroka. Nisem tudi več najmlajša in razmišljam kako bo v naslednji nosečnosti. Bom zaradi let pristala na amniocentezo ali ne. Vem, da so to težke odločitve. Še težje, ker so nam smrtnikom prepuščene. Lažje je, če ti jih “vzame bog”, čeprav kot mama tudi takrat trpiš za občutki krivde. Starši bi svoje otroke pač radi zaščitili za vsako ceno.
Malo mi je žal zate, ker se nisi poslovila od svoje deklice. Tudi jaz se nisem iz strahu, pa mi je zdaj neizmerno žal. Morda bo tebi čez čas tudi, a ti jo bo vsaj mož lahko opisoval.
Ravno tako bosta žalovala za deklico, ker srce ne pozna genetskih nepravilnosti.
Če bi jaz že imela otroka, bi tudi zaključila z nosečnostmi. Tako, da vaju popolnoma razumem. Hčerki pa le razložita na njej razumljiv način, da je sestrica pač šla v nebesa.
Veliko poguma in volje za naprej!
Pozdravljene vse mamice in očki, ki doživjate stvari, kot jih opisujeta. Z vsakim od vas jokam in upam, da vam bo življenje vnaprej bolj naklonjeno. Ne razumem pa, kako to, da ob vseh čustvenih tragedijah in hudi stiski, dovolijo, da otroka ki ga ne bo, mamice rodijo. Zakaj še to trpljenje??!!
V mislih sem z vami!
Glede rojevanja bi napisala, da je dobro otroka, ki je bil, a ne bo preživel ali je že mrtev, roditi. Sprva sem tudi nejeverno obnemela. Zdaj sem vesela, da sem pri polni zavesti čutila otroka. Ta občutek je edino kar mi je ostalo. Če bi temu sledil še pozdrav otroku, ki je hkrati slovo, bi bilo zame žalovanje mnogo lažje. Zdaj me pa spremlja kup očitkov, obžalovanj in nedokončanega. Otroka pogledati, pozdraviti, se dotakniti, pa četudi v zelo zgodnjem obdobju je zelo pomembno za kasnejše spomine.
Sicer pa se je ena mamica javila na tem forumu, ki je imela srečo z ginekologinjo in je vse to naredila.
Izgube otroka ni moč izbrisati z anestezijo.
Lep dan vsem na tem forumu!
Tudi jaz sem morala prekiniti nosečnost v 23 tednu bilo je res grozno, 5 dni sem bila tam s tem da 3 dni nisem ne spala niti jedla, ker sem samo bruhala ves čas, tako da niso več vedeli kaj. Ampak so me super porihtali. Psiho pa si “rihtam” sama s pomočjo partnerja.
Želim si vsaj enega otroka, vendar sem se prepričala da bom počakala toliko časa da bom zopet pripravljena (na začetku sem hotela kar takoj ko se fizično da)