en lep pozdrav vsem.
sama ne vem kaj naj naredim,zato se v upanju na boljso odlocitev obracam na vas. stara sem 20 let in imam fanta dve leti starejsega.imam ga zelo rada,on ima mene zelo rad,skupaj se razumeva,skupaj sva srecna,se smejiva,tolaziva in si stojiva ob strani.tudi v sexu se zelo dobro razumeva in o vsem se lahko pogovoriva. izgleda kot popolna zveza,saj je…vendar pa mene ze nekaj casa zelo muci.vcasih si zazelim,da bi bila zopet laho samska,delala bi kar bi hotela…vcasih mi gre fant prav na zivce,ceprav nic narobe ne naredi,problem je v meni. nekajkrat sem ga ze prevarala-vem,grozna sem,seveda mu nisem povedala,ker vem da bi ga izgubila. vcasih imam trenutek,ko bi mu najraje dala konec,po eni strani pa se bojim samote,bojim se da takega fanta ne bom vec dobila,strah me je da mi bo se tisti trenutek zal,da sem naredila konec.vem,da mi bo zal.rada ga imam,v to sem prepricana,vendar zakaj si vcasih tako zelo zelim konec,zakaj si ne predstavljam zivljenja z njem vcasih pa si ga brez problema?vceraj sem bila se noro zaljubljena vanj,ga objemala in poljubljala,danes se je vse to obrnila in jutri ga bom ponovno imela najraje na svetu. ne zdi se mi fer,da sem taka.on je tako posten do mene,ima me tako rad in vse naredi zame,in vem da me ni vreden. kaj naj naredim,v cem je moj problem,namesto da bi bila vesela ker imam tako krasnega fanta? vcasih si zelim znoret,iti ven s kolegico,skratka biti svobodna,obenem pa sem vesela da imam nekoga ki me ima rad…vem,da bi se morala spoznati cez nekaj let,takrat bi bilo popolni,zdi se mi da je prezgodaj zame za zvezo,navelicala sem se jo ze in ce bom pa dala fantu konec vem da mi bo zal,hudo,vem da bom trpela bolecine,vem da ga bom hotela nazaj. vcasih ko to razmisljam,ko sem tako razdvojena se zjocem…ne morem vec tako,nekaj se bo morala spremeniti.ali naj kar cakam in kar bo pac bo? ali naj mu dam konec? kaj mi manjka v tako popolni zvezi,ki si jo vsak zeli? se sama ne vem teh odgovorov,zato ne vem kaj naj storim…
kaj mi vi svetujete? primoz?
hvala za vsak nasvet, srecna in nesrecna masa.

Masa,

vsak si želi predvsem tisto česar nima. In tpi 20 letih, ti očitno še ne veš kaj bi rada. Če je vse res kar si napisal, mi verjemi, da boš zelo težko v tej zvezi našla srečno življenje. Ne ne bom ti svetoval, da bodi svobodna in se znori, ti si preprosto sam svoj suženj, ker si ujeta v svojo kletko želja in popolnosti. In rekla boš, saj se nimam za popolno, nisem tega mislil, rada bi,da bi imela popolno življenje, popolnost vidiš pa samo v tem, da se nekaj neprestano dogaja. En dan ga imaš rada, drug dan pa ne. in ta dan je smao zato,d a lahko rpide tisto, ko ga spet imaš.

Nekoče sem napisal, kaj je najvišja stopnja modrosti: TIŠINA

Največji mir in največjo blaženost najdemo ravno v tišini. Ne v dogajanju, ne v džumbusu, ne v opevanju. Ne morem ti povedati kaj naredi , saj že sama veš,d a si razdvojojena, mislim pa da z nobenim moškim ne boš imela drugačnega odnosa. AMpak šele ko ga boš pustila boš vedel akaj si imela. Naj bom kar malo hud, ti si tega fanta že izgubila. Praviš,d a se lahko vse pogovorita. Naj ti povem,d a v tej ljubeznii ni iskrenosti in taki pogovori so puhli, ker so zlagani. Koliko časa boš še zdržala z njemu ne vem, grdo bo do njega ko mu boš rekla adijo. Če pa dobro premislimo, je pa to veliko bolje,kot tisto kar si mu že naredila pa ne ve. Pomeni, da ga nisi vredna. V tej zvezi mu nisi dala zvestobe ne iskrenosti.

Veliko bolje zate bo, da ti je to grenka izkušnja, ki jo ne želiš več ponoviti. Bi ti pa rad predlagal, kaj pametnega, kako naprej. Vsi imamo težke trenutke in napačne odločitve, zato te ne smem obsojati. KO nekoga skušamo obsoditi, se moramo najprej vprašati ali smo mi kaj boljši. Lahko ti samo rečem, da si prizadevaj, da boš boljša. Vprašaj se kaj je tvoj življenski cilj? ALi iamš kakšen višji cilj v življenju, kaj so zate vrednote tega življenja, v čem je tvoj smisel tega življenja? Velikos tvari se vprašaj, samo ne pričakuj, da boš odgovor dobila takoj, za vse te stvari je potreben čas. In ti zagotovo še odraščaš. NI važno kaj se ti bo še zgodilo v življenju, vedno poiskusi delati dobro. Četudi še kdaj zgrešiš, boš pa popravljala, samo v sebi se poiskusi kontorlirati,d a boš delal dobro in iz srca.

IN zakaj se vedno zjokaš in te boli ti najbolje razloži tale misel:

RAZLIKA MED TEM , KAR SI, IN TEM, KAR SE DELAŠ, DA SI, TI POVZROČA TRPLJENJE.

In ko jaz takole delim vso to pamet, kaj je najbolj prav zate, kaj počni da boš srečna. Kajti če ti povem vse resnice tega sveta, še vedno drži zadnja misel:

POVEJ MI, KAKŠNA JE SREČA!
KDOR TI TO RAZLAGA, MU NE VERJEMI!
tA ŠE NIKOLI NI BIL SREČEN

Kako delaj da bo prav, tega ti ne more povedati nihče na tem svetu, razen ti sama. Samo ko se kritiziraš bodi pri tem pravična do sebe. Kajti najlažje boš cenila druge osebe, če boš cenila sebe. NIkoli več pa ne naredi drugemu, kar ti ne želiš, da bi drugi tebi.

Primož

hvala primoz za tale odgovor.vem,da imas vse prav,jaz vse to vem. vem da nisem iskrena,postena in sama sebe sovrazim,ko pomislim da sem fanta prevarala,sovrazim se ko takole razmisljam… iz tvojega odgovora sem razbrala predvsem to,da je bolje da ga pustim,vendar vem,da bi bila zalostna,bilo mi bi zal in to zelo. jaz njega pogresam,ce se ze en dan ne vidiva,privlaci me telesno,vse na njemu mi je vsec,zato se sama ne vem kaj mi je.na zivce si grem,ko imam take misli.
vem pa kaj hocem v zivljenju,in to je imeti resno zvezo,druzino,skratka ziveti z njem,vendar trenutno ne. trenutno me nekaj bega in verjetno moram sama ugotoviti kaj to je.morda sem se premlada in nezrela za tako zvezo,vendar globoko v sebi si prav to zelim. mislim,da si zelim se malce samskega zivljenja da bi bila se malo svobodna,vendar vem pa da me bo to slej ko prej minilo.in takrat je on tisti,ki bi bil idealen zame.vem,egoisticna sem in nepostena do njega. ali naj pocakam da me vse skupaj mine in ostanem z njem ali naj ga pustim in se mu odrecem za vedno in ga nikoli vec ne bom imela? ne vem.strah me je eno in drugo in ne vem kaj in kako. vem pa da ga imam rada,da se zmeraj obcutim tiste mravljincke ko ga zagledam,vem da ga nocem zgubiti. najraje bi ga zaprla v skatljico in jo cez par let odprla in takrat bi bilo popolno,ampak tako pac ne gre,ker ni posteno do njega. vem,ni me vreden in jaz nisem vredna takega fanta…
ko bi se vsaj znebila teh misli,ki so precej zmedene in bi vedela kako naj se odlocim…

Draga Maša, kako zelo te razumem, zato, ker sem sama v podobni situaciji, le da sem jaz pribredla še malo dlje…..naj ti razložim:
Sem poročena in imava hčerko staro 3,5 let. V najinem zakonu je bilo (vsaj z moje strani) vselej tako, da so bila obdobja neizmerne sreče, ki je ni moglo nič skaliti, nato pa je prišlo obdobje, ko mi je šlo vse na živce in mi je bilo žal, da je moje življenje takšno, kot je in da nisem več svobodna……z rojstvom hčerke sem sicer spoznala tako močna čustva, kot jih prej še nisem doživela – nobenega moškega jaz ne bi mogla imeti tako rada kot svojega otroka…… Po mojem je ona tisto, kar mi daje moč, da vztrajam. Moža sicer še nisem nikdar prevarala, kar se mi tudi ne zdi rešitev, je pa že eno leto tega, kar sva imela zadnje sončno obdobje….eno leto že čakam, kdaj se bo v meni spet nekaj premaknilo, ko ga bom zagledala….ampak zdi se mi, da je iskrica ugasnila.
Vem, da moj mož ni nič kriv – dober je do naju in ga imam rada, predvsem pa ga spoštujem, predvsem kot človeka, ki je zame storil veliko dobrega in katerega ne bi rada prizadela. Ampak jedro mojega problema sega kakšnih 9 let nazaj, ko sem hodila z njim, z njim, ki ga še danes ne morem pozabiti……….in vem, da je on tisti, ki ga ljubim, čeprav ga že 6 let nisem videla. Sama pri sebi vem, da je on edini, s katerim bi s srcem šla skozi življenje, ampak ne vem kaj naj storim. Verjetno ga bom do konca življenja nosila v svojem srcu, morda pa naju usoda kdaj združi, kaj pa vem. Vem samo, da sva bila takrat premlada……

ej draga masa!
… kot bi brala moj dnevnik, si tole napisala! jz sm mela cist enake probleme in to tocno pr tvojih letih. s fantom (bil je par let starejsi od mene) sm bla skupi 4 leta in pol so se men zacele po glavi plest cist enake misli ko teb. men je bil tud on prvi. in skoz je blo vse kul, res sma se razumela, prepiri so bli vedno taki, da sma se iz njih neki naucila. in pol je men zacelo it po glavi to, da se pa provzaprov sploh se nism zavedla sebe, ko sma midva skupi prsla, da me zlo zanima, kako je bit svobodn in kako je z drugimi itd. in tud jz sm ga enkrat prevarala in se pol ogabno pocutla zlo dolg casa. ampak ves v cem je finta?! da je on mel tud ze neki casa isto v glavi: da je on men prvi, da me predobr pozna, da ve, da si jz zelim bit se kdaj prosta in da je vse lazje, ce se to zgodi zdej, ko pa ko boma stara 40 let in bojo tu otroci in vse to. in pol sma skoraj istocasno prsla drug k drugemu z idejo, da bi mogoce blo boljse za oba, ce prekinema, da bo tako ostalo vse v lepem spominu, mogoce se se kdaj v prihodnosti krizata najini poti, da boma pa ostala prijatla. ampak poudarjam, res sma se mela rada! o tistem letu po tem, ti zdej raj ne bi govorila. jz sm misla da se mi bo zmesalo! ampak cas je zdravilo! prebolis! ceprav pocasi in stezka! sma se potem kaka dva mesca po koncu poskusala, pa je blo obema se bolj tezko, po vsakem srecanju sma se odjokala vsak zase domov, ker sma vedela, da morava mislit nase.
zdej vidim vse drugace. zdej se ne bi nikoli trudila met fanta pr 16. takrat si sele oblikujes osebnost in potem ta tvoj dragi v vsem tako vpliva nate, da zelo velik stvari povzames po njem ali pa se stvari skup gradijo in potem tako peklensko boli, ko si ga trgas od srca. ampak na to se pac ne da prevec vplivat. in kako gledam na to, da sma sla narazen! odobravam! ce se samo kancek dvoma naseli v neko zvezo, se ta samo poglablja in bog ve, v kaj bi se vse to razvilo. zelo zagovarjam nacelo, da s prvim resnim fantom ni dobro ostat vse zivljenje, ceprav ne velja to zdej za vsako ceno. vcasih se res najdeta dve taki dusici, ampak verjemi da je to zelo redko. in ce zdej tako mislis in cincas med tem, da ga imas rada in nimas, bo cez cas samo se hujse. verjem, na konc ti bo slo na bruhanje ob njegovem dotiku in se bosta samo prizadela. spet ti to lahko povem iz izkusenj, ker ravno zdej je sla prjatlca narazn s prvim fantom, s katerim je bla skup 6 let. in ce te ima zares rad, te bo razumel. ce pa te ne bo, bo to zato, ker tega ne bo hotel ali pa te nima rad. stvari so cisto preproste, ceprav jih sam ne vidis tako, pa so.

to so moje izkusne, pa tud po moje izkusne vecine, kako se bo pa vsak posameznik odlocu, je pa itak njegova stvar. in v kar bos prepricana, bo prav, tu ni meril.

boljse, da boli enkrat kratek cas, kot pa da se po malem razboleva celo vecnost.
vprasaj, ce te se kaj zanima, pa veliko dobrih odlocitev.

Meni se pa zdi že nekaj časa, da ima take probleme moj fant – en čas je ves zlat in me ima rad in ne more brez mene, potem pa pride dan ali dva, ko mu grem na živce in sem vsega jaz kriva (tudi tega, da je treba v življenju delat za preživetje) in me ne pokliče in nekam izgine ali pa nalašč govori prav žaljive stvari; skratka, čustva, ki jih kaže so prav kontradiktorna.
In veste kaj? Prav rada bi že enkrat, da bi prišel k sebi in bil z mano dober, če me ima rad ali pa rekel adijo, če me ne mara. Ker ne vem več, kaj je njegov resničen jaz in to me hudo moti.

… kot da bi brala svoje zivljenje… Se strinjam z Vito… zdele se pocutim predvsem olajsano… ker vidim, da nisem edini, ki sem se soocala s temi obcutki…ker sem osem mesecev nazaj prekinila sedemletno zvezo ravno zaradi vse globjih dvomov, vse vecjih vprasanj…. in strinjam se z Vito, ko pravi, da pri rani mladosti se nisi osebnostno izoblikovan v tej meri, da bi se zavedal kaj zares potrebujes… Ljudje namrec hodimo po svoji zivljenjski poti, in na tej poti rastemo in zorimo… notranji obcutki nas vodijo, usmerjajo… Tudi jaz sem sest let verjela, da sem nasla pravo ljubezen… da je to to… ampak zacela se je tesnoba, pa sem mislila, da je to le prehodno obdobje… in sem se zelela skulirat… pa ni slo… notranji dvomi so bili vse vecji… pa ceprav sem se trudila… in trudil se je tudi on… tesnoba pa je bila vse vecja… begala sem… ker sem bila razdvojena… nisem se vec poznala… in na koncu mi je zmanjkalo energije… in sem zvezo prekinila… sprva sem se pocutila zelo olajsano… sledila pa je globoka bolecina… obcutki krivde… v meni je kar kricalo… kljub vsemu vem, da sem ravnala prav… in vso bolecino cenim… ker sem sele v zadnjih mesecih prisluhnila sebi… spoznala sebe… ce sem prej tavala, sem se sedaj umirila… nasla samo sebe… vcasih me se vedo popade obcutek tesnobe… ker se ustrasim… ampak zaupam vase… ponosna sem nase… ker sem bila mocna… ker tudi ko sem padla- sem se pobrala… in sledila sebi… In verjamem, da bom na svoji poti naletela tudi na brezpogojno ljubezen… spoznala sem, da svet ni crno bel… da si odrasel, ko razumes tudi odtenke sive barve… in verjamem, da se nam vse zgodi z dolocenim razlogom… in razlog je sprva lahko ocem neviden…