Če se midva z možem razveževa, pa dogovoriva, kje bo živel otrok, kako bo z obiski in kako s preživnino, ta najin dogovor vedno preveri sodišče in presodi, če je dober za otroka ali ne in nato je tako, kot o d l o č i sodišče. Če pa starši zatajijo in se s socialno delavko dogovorijo, da naj gre otrok v rejništvo, pa njunega dogovora nihče več ne preverje (pa sta se dogovorili tudi samo dve – včasih tri – osebe) in otrok gre k tujim ljudem. Starši so pristali (velikokrat pa tudi ne, saj se včasih kar “izgubijo”), da gre otrok v rejništvo, ker ne zmorejo, ne znajo ali nočejo, nato pa ohranijo vse svoje pravice, kot so jih imeli poprej. Otroka le “lokacijsko” premestijo. Ukrep doleti otoka, starša pa nikakršen. Še preživnine ne plačujejo…
Kako komentirate?

Rejništvo ni moje področje zato bom precej laično to komentirala.
Vsekakor mislim, da bi ukrep bil potreben tudi proti staršem. Staršem, ki nočejo nič narediti za izboljšanje razmer, se za otroka ne zanimajo in na splošno ne naredijo ničesar, bi se moralo otroka odvzeti.
Jaz osebno sicer mislim, da je rejništvo zelo pozitivno za otroka, vendar to nikoli ne smel biti stalni ukrep.
Torej, če otrok gre v rejništvo in se določen čas situacija ne spremeni je potrebno ponovno razmišljat kaj je najboljša izbira za otroka.
To bi še posebej rada poudarila, najboljša izbira za otroka! Ščitenje bioloških staršev včasih ni najboljša izbira.
Je pa seveda treba obravnavati vsak primer posebej in se vsakič posebej odločati kaj bi bilo boljše…za otroka!

Sama sem tudi mnenja, da so pravice bioloških staršev v Sloveniji preveč zaščitene. Zbodel me je podatek psiholog. na CSD, da očetu, ki spolno zlorablja svojega otroka ne morejo odzveti starševske pravice. In zbodlo me je nedavno ob gledanju Preverjenega, da tudi mami, ki je umorila svojo hčer, ne morejo na podlagi tega odvzeti starševske pravice napram drugim dvem otrokom. Ko to poslušaš, gledaš, pa si res misliš, da nekaj ni ok.

In vedno se postavim na mesto teh ubogih otrok. In groza, da so otroci, ki so kasneje v rejništvu še prisiljeni imeti stike s starši (nekateri si jih res ne želijo).
Verjamem, da nekateri rejniki naredijo veliko dobrega za otroke. Mislim pa, da dolgoletno rejništvo ni dobro za otroke.

Čas je že, da se nekaj tu premakne, spremeni…

“da tudi mami, ki je umorila svojo hčer, ne morejo na podlagi tega odvzeti starševske pravice napram drugim dvem otrokom”

Veste, kakor kje. Čisto odvisno od centra in to je strašljivo.
Jaz poznam primer, ko se mami (že tri leta) sodi zaradi domnevnega zanemarjanje in zaradi tega smrti otroka, pa so ji druga dva otroka takoj odvzeli in jo center obtožuje umora, čeprav je na sodiščih ta obtožba že zdavnaj bila ovržena. Mama je popolnoma nemočna. V njenem primeru, pa – čeprav je obdržala roditeljske pravice in se z rejništvom ne strinja – ta dva otroka zadržujejo v rejništvu že tri leta (četudi bi bila obsojena za umor, bi do sedaj že odslužila svojo kazen)….brez pravnomočne odločbe o tem ukrepu, brez odvzema starševskih pravic – odloča v nasprotju z njeno voljo CSD…in ji že tri leta ne vrne otrok…otroci mami že pravijo teta…

Moj poudarek je bil na dejstvu, da v enem primeru o otrokovi vzgoji in varstvu odloči sodišče, v drugem pa “strokovni” delavec centra.
Za otroka, za katerega starši skrbijo sodišče, za tistega, za katerega pa ne, pa socialno skrbstvo. Ali vidite tukaj kaj logike?
Ob tem opozarjam na otrokove procesne pravice, ki v drugem primeru niso zagotovljene kakor zahteva 1999 ratificirana konvencija o uresničevanju otrokovih pravic…