Odklonitev kemoterapije
Pozdravljena!
Terapijo seveda lahko odkloniš. Sama sem bila tudi v dilemi glede kemoterapije, saj mi je kirurg, ki me je operiral dejal: ” nadaljnje zdravljenje pristanite na obsevanje, na kemoterapijo pa ne”. Zato sem bila v dilemi, ko so mi na onkološkem povedali, da mi priporočajo obe vrsti zdravljenja. Ko sem pristala samo na obsevanje, mi je zdravnica povedala kar po odstotki, ki jih imam za preživetje samo z obsevanji ali pa oboje. Ker je bil odstotek pri obeh zdravljenjih veliko večji, nisem nič več premišljevala in sem pristala na obe terapiji. Sedaj je od zdravljenja že 12
let in ni mi žal, da sem poslušala zdravnico. Mislim, da onkologi že vedo kaj delajo, mi pa tudi pretrpimo to zdravljenje.
Lep pozdrav!
Draga Urska,
je dovolj samomorilcev tudi, ki nimajo raka… zdravniki nimajo s tem opravka. Vsak pacient lahko sam o sebi odloca. Se mi zdi le smesno, ker do sedaj se ni noben samomorilec vprasal, kaj bo rekel zdravnik, ce si on vzame zivljenje;-) Obicajno je, da ne gredo k zdravniku s tem namenom, da mu povedo, da se bodo ubili…
Poznan mi je primer, ko se je bolnica tako dolgo branila kemoterapije, da je bilo prepozno. Potem pa bi zelela imet kemoterapijo, pa ni imelo vec smisla. Osebno je nisem poznala, zato ne poznam njenih motivov; njena soseda mi je pripovedovala, da jo je zavajal en bioenergetik.
Sicer pa ste premalo napisala o diagnozi, mene predvsem zanima zakaj se naj bi nekdo – pri kaksni vrsti raka, kaksni klasifikaciji in kateri terapiji do sedaj (kaksni prognozi)- odlocil proti kemoterapiji. Ali je operacija uspela in zeli oseba dodatno zdravljenje s strani multimodalne komplementarne medicine? Ali operacija ni mozna? Ali misli pacient, da bo manj trpel brez kemoterapije? Ali verjame sarlatanu?…
Za mnoge bolnike je seveda tudi zelo iritirano, ce nimajo tezav in morajo na kemoterapijo. Ampak tako je tudi prav, da naredijo kemoterapijo, dokler so se dovolj mocni.
Verjetno lahko bolnik tudi zdravnike menja, ali pa se pritozi, ce se le-ta ne obnasa do pacienta kot je treba.
Vendar obnasanje ni najbolj pomembno… pri bolniku je najbolj pomembno zdravje. V odnosu z zdravnikom pa predvsem optimalni cilji in moznost konstruktivnega pogovora… pa ce je nekdo se tako grob – nas to ne sme spravit iz tira v zasledovanju nasih interesov (ce jih znamo definirati) …
Vcasih pa je tudi potrebna sok-terapija, da se lahko clovek cesa zaveda…
Ce zelijo zdravniki bolnika pregovoriti za kemoterapijo, potem je to seveda v interesu bolnika… In kdor ima problem z obnasanjem drugih, naj bi poskusil iskati podporo pri psihologu. Bo vsekakor pridobil na zivljenski kvaliteti.
LP
Prisilno te lahko zdravijo samo po odločitvi sodišča. Nihče drug ti nima pravice vsiljevati zdravljenja.
Če si morda v situaciji, ko se odločaš glede kemoterapije, ti priporočam, da zbereš čim več informacij, postaviš zdravnikom čim več vprašanj glede možnosti zdravljenja in glede stranskih učinkov, možnih zapletov, pa tudi glede lajšanja le-teh. Zberi tudi podatke o uspešnosti predlaganega načina zdravljenja in pričakovanih posledicah, če zdravljenje opustiš.
Dobro se je zavedati, da so za vsako vrsto raka nekatere terapije bolj uspešne, druge manj. Zato tudi zdravniki za vsakega pacienta posebej določijo način zdravljenja raka- glede na stanje pacienta in glede na tip bolezni. Osebno mi je bila kemoterapija bolj naporna kot recimo obsevanje ali hormonsko zdravljenje, a dati je bilo treba skozi vse troje, ker je bila taka kombinacija terapij za mojo vrsto bolezni najboljša možna terapija – glede na takratno znanje medicinske stroke.
Tako da če se želiš zdraviti, to ne pomeni, da lahko izbiraš med bolj in manj zoprnimi načini, ampak se v bistvu odločaš o tem, če se boš zdravila optimalno ali pa se boš zdravljenju bolj ali manj izogibala.
Če so ti zdravniki predlagali kemoterapijo, je moje osebno mnenje, da so ti jo predlagali zato, ker verjamejo, da ti lahko pomaga. Konec koncev je to zelo drag postopek in ga kar tako tudi ne predpisujejo. Dandanes obstaja tudi veliko sredstev za lajšanje stranskih učinkov, ki jih zdravniki kar predpisujejo, tako da preživeti terapijo se da. Gotovo da je tako zdravljenje naporno, je pa tudi življenjska preizkušnja, ki nas veliko nauči.
Tvoje življenjske situacije ne poznam, tako da ti težko kaj bolj konkretnega svetujem, ti pa še enkrat polagam na srce, da se čim bolj o vsem pozanimaš in to iz zanesljivih virov, ne iz govoric. Odločitev je pa seveda tvoja.
Tole morda ni pravi odgovor na tvoje vprašanje, pa vseeno! Pred leti je mlajša ženska tu v mojih krajih, samohranilka z devetletno hčerko, odklonila zdravljenje raka na dojki. Odklonila je operacijo, in vse, kar bi sledilo. Po nasvetu in v sodelovanju z nekakšnim zdraviteljem. Delala sta alternativo, v pravem pomenu besede (alternativa je ali-ali, ne pa oboje hkrati). Torej prehrana, čiščenje, čustva, meditacije, sproščanje, ne vem kaj še vse. Čez čas, ko se tumor ni zmanjšal, je šla v bolnišnico, seveda so jo sprejeli in operirali, a so bile metastaze že zelo zelo razširjene povsod v telesu in je bilo prepozno, kmalu je umrla. Toliko z moje strani, zgodba govori sama zase.
So pa verjetno tudi primeri, ko je kdo popolnoma ozdravel tudi brez kemoterapije.
V vsakem primeru je odločitev popolnoma osebna zadeva, le da vrniti se nazaj in spremeniti odločitve ni možno, enostavno ni možno… To ni računalniška igrica, ko narediš reset pa je vse možno še enkrat.
LP ŽIVA