odhod-svetovanje
Sem kot večina tukaj gori – obupana. Poročena 20 let, en otrok odrasel, en prvošolček. Sem brez zaposlitve od rojstva tamalega, malce bolezen kriva, malce izobrazba,..
Mož je idealen – me ne pretepa, po nedeljah kuha, me ne ovira pri mojih željah,…. Kaj potem sploh težim, a ne? Težava je – pred letom dni prevara – naj bi bila samo čustvena, kaj dela, kje je, s kom je – se z mano ne pogovarja. Če kliče bilo kdo domov – ne pove (čeprav se tiče obeh!) , če ga ne vprašam.. Sam od sebe ne pove ničesar, vse moram vlečt iz njega. Da se razumemo – ne želim podrobnosti kolikokrat gre na potrebo, ampak, če dela zadeve ki imajo povezavo z družino, mano, želim vedet. Če se zafrkava z ženskami na meni vsekakor ne smešen način oz me s tem dobesedno zasmehuje – kar sem mu povedala. Zadnje – kličem ker sem uredila nujno zadevo zanj. In – javi se mi njegova znanka, se mi rahlo posmehuje v telefon, jaz svoje povem in odložim. Ni me poklical, ni se niti potem opravičil za to, čeprav sem se počutila prizadeto, kar sem mu povedala.
Zanj je to vse hec, zafrkancija – nič strašnega. Jemanje kredita brez moje vednosti, posojanje denarja brez moje vednosti,… Ne, dovolj imam. Jaz skrbim za vse – on živi zase, službo.. Za družino živi, ko mu je. Ko nima kaj drugega. Nanj zanašat je kot, da zahtevaš od 3letnika odgovorno obnašanje.
Ni nasilen fizično, imam polno svobodo – pa vendar me te malenkosti odbijajo, žalijo, mi zbijajo samozavest. Kajti – tista kolegica, znanka je simpatična, ona je prava gospa, spet tretja se super oblači, … Mene nikoli ne komentira. Če pa že, pa je sigurno nekaj negativnega. Pohvale nobene, razen če se razkurim, da če res nič na meni in v vezi z mano ne opazi.
Torej – razmišljam o odhodu, ločitvi, ampak…. z majhnim otrokom, brez službe, brez sorodnikov….. Živimo v svoji novi hiši, veliki, vendar – trenutno je premajhna za naju z možem. Ne sovražim ga še, vendar me vedno bolj odbija. Zaupanja vanj tako nimam več, laže in taji, oz raje samo molči. Tako ni kriv ničesar. O prodaji hiše noče slišat, izselit se tudi noče- kaj naredit?
Spoštovana!
V nazivu sprašujete “počakati ali ne” in jaz bi na to odgovorila: počakati. Namreč, če tako pogledate, ali lahko rečete, da ste že vse naredili, da izboljšate vajin odnos z možem? Mislim, da ne. Zdi se mi, da sta se znašla v nekakšnem začaranem krogu, ko mož živi svoje življenje, ima svoj krog ljudi, ima prijateljice in z njimi neke svoje “fore”, iz česar pa ste vi izključeni, kot pač nekdo od zunaj. Ob tem se počutite zasmehovano, ponižano in razžaljeno. To in verjetno tudi dolgotrajna brezposelnost vam je zbilo samozavest. In če sami sebe ne spoštujete, vas tudi drugi ne, očitno vključno z vašim možem. Zaradi vsega tega verjamem, da ste že kar zamorjeni in zagrenjeni, partner pa namesto, da bi vam stal ob strani ter vam pomagal izvleči se iz tega stanja, se raje obrača k neobremenjenim prijateljem in prijateljicam, vas pa prepušča vašemu malodušju, ki pa se zaradi njegovega odnosa še povečuje. Očitno je pozabil na tisto obljubo “v dobrem in slabem”. Verjetno se ne čuti krivega, ker sicer prispeva s svojim udejstvovanjem pri družinskih opravilih in je s tem krit sam pri sebi, saj veste, kakšni so moški: praktiki. Verjetno si misli: “Kaj bi pa še rada…?” Lahko si preberete kakšno knjigo o razlikah med moškimi in ženskami: http://www.emka.si/skrivnosti-o-moskih-ki-bi-jih-morala-poznati-vsaka-zenska/PR/30975,449, http://www.om-ezoterika.sempco.si/Detajl.asp?Avtor=165&id=9789612290016, http://www.om-ezoterika.sempco.si/Detajl.asp?id=9789612450502.
Kot prvo bi bilo potrebno, da delate na izboljšanju svoje samopodobe. Do tega je težko priti direktno, npr. z branjem določenih knjig, lažje je to doseči indirektno, tako da se nekje izkažete. Ker zaposlitve nimate, se v službi ne morete. Lahko pa pričnete s kakšnim prostovoljnim delom, ali kako drugo dejavnostjo, in se tam angažirate… Poleg tega verjamem, da če bi si zadali, da za vsako ceno pridete do zaposlitve, bi jo res tudi dobili. Finančna neodvisnost bi vam tudi prinesla povsem drugo dojemanje same sebe, če pač ni vaš cilj biti gospodinja in skrbeti za družino. Prostovoljno ali plačano delo bi vam tudi popestrilo družabno življenje in s tem vneslo več vedrine, smeha in humorja v vaše življenje. Partner bi videl, da ste tudi vi prava gospa, super oblečena, zanimiva in kar je najpomembnejše neodvisna, samozavestna ženska. Večino moških ženska privlači, če izžareva samozavest.
Kot drugo, kar bi bilo potrebno, pa je ponovna izgradnja vajinega odnosa. In to je delo. Smiselno bi bilo, da se najprej lotite dela na sebi, kajti ko boste tukaj dosegli neke rezultate, boste lažje izpeljali tudi drugo, namreč delo na vajinem odnosu. Tu pa bo potrebno veliko pogovora: soočenje partnerja z lastnimi pogledi in pričakovanji, postavljanje meja za vas sprejemljivega ravnanja ter na drugi strani poslušanje njegovih pogledov, pričakovanj, želja… Potem pa tudi vnovično vzpostavljanje stika, osvajanje, zmenki…
Cilj je namreč: bolj spoštljiv odnos s strani partnerja ter boljši stik z njim.
Upam in želim vam, da bi ta cilj dosegli. A, če boste vedeli, da ste naredili za vajin zakon vse, kar je v vaši moči, njegov fokus pa bo še vedno pri njegovih prijateljicah in se zaupanja ne bo več dalo povrniti, boste z vedenjem, da ste storili vse, mirno odšli na svoje. O tem kam in kako pa naslednjič, če bo aktualno…
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Pozdravljena gospa, ki se sprašujete, ali oditi stran od partnerja.
prebrala sem, kaj vam je svetovala strokovna delavka. Sama sem pa mnenja, da vi najbolje veste zase, kaj si sama želite. Če temu ni tako, vam pri tem lahko pomaga tudi kakšna terapija.
Če ugotovite, da si želite še poskusiti s partnerjem, imate vedno na voljo se vključiti skupaj s partnerjem tudi v kakšno partnersko terapijo. Več kot očitno je, da vas očitno mož kljub vsemu ne upošteva. Je s svojo družino, ko njemu zapaše, ne upošteva vaših želja, prisotno pa je tudi ekonomsko nasilje. Zaradi tega ne vidim smisla v tem, da se samo vi poskušate potruditi, da bi se sama spremenila, vaš partner pa za to ne bo nič naredil.
Razmislite.
Lep pozdrav.
Lahko.
Jana Metelko, dipl.soc.del.