Pozdravljeni, najprej vprašanje za mlade;

– kako se soočate z odhodom od doma? Vas doma podpirajo, ali naletite na očitke, kot so: ostala bom sama, nikomur ni mar zame, vse morem delat sama, nikoli nihče ne pomaga…

– ali vas doma sprašujejo po vaši prihodnosti, jih to zanima? Ali sodelujeo pri tem, da vam olajšajo odhod?

– ali so vam ponudili kakšno koli pomoč (ne mislim le finančne, ampak tudi emocionalne, z nasveti, s fizično pomočjo; pleskanje, sestavljanje pohištva, dajanje nasteva, kje je naboljši prostor)?

nato me še zanima za vas starše, ali vi otroke spodbujate pri selitvi? jim date kakšno koli vrsto opore (socialno, fizično, ekonomsko …). Ali so vaše misli *ostala bova sama in ne bova imela nikogar* ali so vaše misli *moj otrok je pripravljen na življenje, pri tem ga podpiram*.

Sama bi se želela odseliti, pa doma nimam nikakršne podpore. Bolj kot finančno, si želim emocionalne podpore, da je to dobra in pametna odločitev, ne pa neumnost, in nespoštovanje staršev. Kako naj ne imeti slabo vest ob takih komentarjih, če želiš take ljudi v svojem življenju? Ne iščem opcije odreži jih iz življenja, tega nasveta ne potrebujem.

Hvala na odgovorih.