Kmalu bo minilo šest let od mojega prvega zapisa na med.over.net in ko sem se prvič pošteno zavedla kakšno je moje življenje (https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=27&t=10240882)

Updejt na ta zapis – stara sem 23, s tedanjim fantom sem se razšla (vzrok je bil prav to pomanjkanje stika, ki mi ga je mama onemogočala). Vpisala sem se na dokaj zahteven faks in nekako začasno pobegnila od doma. Ker sem se med vikendi vedno vračala sem se teh dni dejansko veselila, saj ni blo nekih kreganj, če pa je prišlo do tega, sem pa vedno vedela, da se bom v nedeljo spet vsedla na vlak in odšla. Tako nekako sem prebrodila štiri leta, vmes spoznala krasnega fanta, s katerim sem se celo uspela v študentskem domu preseliti v isto sobo. Skupaj sva skoraj tri leta in mi vedno stoji ob strani in pomaga ter razume moje ”travme”.
Brat se je v vmesnem času odselil v tujino in pride na obisk enkrat ali dvakrat letno za nekaj dni. Najslabša stvar, ki pa se je prigodila pa je ta, da je stara mama postala dementna. Raje se ne spustim v vse neumnosti, ki jih zaradi tega počne.

Sedaj pa ta prekleta neumna korona. Tako v prvem, kot v drugem valu so nas praktično čez noč vrgli iz študentskih domov in sem bila tako prisiljena se vrnit domov. In ja, jezna sem. Ne le, da sem mogla it stran od osebe s katero živim, ki mi je dala neko upanje v življenju, še vrnila sem se v to toksično okolje.

In zdaj razlog, da pišem na tem forumu. Odkar so se začeli ti težki časi, so napetosti v naši hiši le še rasle. Izbruhi jeze zaradi majhnih stvari, za katere bi človek rekel, da sploh niso pomembne. Ko internet ni pravilno delal, se je tako zdrla na tehničarja, ki je prišel preverit napako, da si revež ni upal nič govorit. Pa kosilo ni vredu skuhano, zakaj so smeti zunaj na predpražniku, zakaj dolgo spiš (do 8h), zakaj ste vsi tako leni, zakaj tla niso spucana… Vsak dan sem v strahu, da česa nisem pozabila naredit. Počutim se tesnobno in ne paše mi jest, saj v želodcu čutim kepo. Stara mama že nekaj dni tupi, da je božič in se nam že vsem meša, včeraj pa je počil film. Slišala sem mami – krik in vpitje, nekaj kar je bilo slišat kot udarci in grožnje, da se bo ločila od očeta, saj je ”on kriv za celotno situacijo”.
Že drugi dan vneto prebiram forume, da bi našla ljudi s podobnimi situacijami in se zjokala, ko sem našla tega. Večino zgodb z mamami je kot, da bi brala svojo. Isti vzorci se ponavljajo že odkar se spomnim. Samo čustveno izsiljevanje in psihološke fore. ”Za vse sem sama.” ”Toliko naredim, pa mi ni noben hvaležen.” ”Noben me ne mara.” ”Najbolje, da se kar ubijem.” ”Če greš, pomeni, da me nimaš rada.” ”Če se ne strinjaš z mano, pomeni, da si se obrnila proti meni.”
Vedno sem storila vse, samo da bi bilo njej prav, da se ne bi več kregali in bi bilo vse v redu. Kolikokrat sem že kot majhna pakirala stvari, ko je bila ona odločena, da gre stran – je nisem hotla razočarat, zato sem ji pokazala, da sem z njo. Tisočkrat sem prejokala noči, se spraševala, kaj delam narobe, da smo taka družina. Govorila sem si, da z osemnajstim letom odidem proč… Kje sem pa imela pogum.
Moja samozavest in samopodoba je na dnu, ampak tega več ne zmorem. Kako lahko živiš nekje, kjer te je konstantno strah? Kjer te dnevno spremlja tesnoba? Da skoraj vsak dan jokam in se sprašujem, kdaj bo tega konec. Strah me je lastne mame, pa ne, da bi me udarila, temveč vseh očitkov, ki jih bom deležna.

Odločila sem se, da grem. Prosila sem fanta, da me pride iskat, čeprav bova s tem dejanjem prekršila zakone, ki trenutno veljajo. Raje tvegam kazen, kot da sem tu.
Pogovoriti se ne morem, ker bom izbruhnila v jok, preden bi razložila svoje probleme in zakaj hočem odit. Poteptana bi bila z očitki in s krivdo. Zato sem se odločila, da pustim pismo, kar najbrž ni dobra ideja, a lažje to, kot da nikoli ne povem, kaj me muči.
Zavedam se vsega, kar bo sledilo, čeprav še vedno upam, da ne bo zamer in metanja krivde. Tako težko mi je…

Marsikdo bi mi rekel, da bi lahko bilo veliko huje. Brala sem zgodbe, kjer so starši tepli svoje otroke tja v en dan, samo zato, da so dosegli svoje. Vem, da se moja zgodba ne mora kosat s takimi, sem pa vseeno mnenja, da si zaslužim svoj notranji, psihični mir.

Samo logirani korisnici mogu vidjeti privitke.

Besede lahko bolijo bolj kot pesti, samo modric se ne more slikati. Ne bom rekla, da je nekomu, ki je fizično pretepan lahko ali kaj podobnega – ampak je pa imel “dokaze” za vzgojiteljice, učiteljice in CSDje, verbalno nasilje je pa “hihi, kako pa to”.

Malo bom copy-paste iz Wikipedije psihološke teorije:
Maslow je potrebe razdelil na osnovne oz. nižje (tj. tiste, ki so pomembne predvsem za človekovo preživetje) in višje (potrebe po osebnostni rasti). Glede na njihovo pomembnost, jih je razvrstil v tako imenovano hierarhijo potreb.

Potrebe si od najnižje do najvišje sledijo v naslednjem vrstnem redu:

1) fiziološke potrebe (potrebe po hrani, vodi, kisiku, počitku, spolnosti, gibanju itd.)
2) potrebe po varnosti (potreba po psihični, socialni varnosti itd.)
3) potrebe po pripadanju in ljubezni (izražanje naklonjenosti, sprejemanje in izražanje ljubezni, zaupanje v druge itd.)
4) potrebe po ugledu, spoštovanju (da bi bili od drugih deležni pozornosti, spoštovanja, pomembnosti, slave itd.)
5) kognitivne potrebe (potrebe po znanju, razumevanju,raziskovanju, radovednosti itd.)
6) estetske potrebe (potrebe po lepoti, simetriji, umetnosti)
7) samoaktualizacija (potrebe po uresničitvi potencialov – človek naj bi postal to, kar lahko postane)
8) transcendenca
Potrebe na nižji ravni morajo biti praviloma zadovoljene, preden začutimo potrebe na naslednji, višji stopnji.

Po domače povedano – vsi iz nasilnih družin fizično, psihično, čustveno itd. Smo bili prikrajšani za 1/2 najosnovnejšo stopnjo, ki meji na samo preživetje. tudi grožnja nasilja izzove isto/podobno psihološko stisko kot pravo nasilje – če ti en norec brca v vrata in kriči, da ti bo tako rebra polomil je na neki način lažje, če bi ti jih, samo zato ker bi stekel kazenski postopek… Te ostane pri besedah in brcanju vrat pa se samo ponavlja in ponavlja in ponavlja in ponavlja, vsi se ti v ksiht režijo “haha, saj te ni, kaj pretiravaš, sigurno si izzivala” ti pa samo čakaš ali bo naslednjič spet isto, ali bo “izpolnil” obljube, ali se ti bodo spet vsi smejali “haha, pohabljenka” pa če si z modricami, brez, v bolnišnici ali mrtvašnici…
In je samomor edini izhod, ki ti še ostane. Hihi pač.
Slišalo se bo tako okrutno, ampak v relativnem smislu nimam niti 10% sočutja do samostojne odrasle ženske, ki si je prostovoljno izbrala nasilnega partnerja, ki ji rebra redno lomi za vsak nepomiti krožnik, v primerjavi z otrokom, ki se rodi staršu, ki ga ob 4kah v prvem razredu OŠ psuje z defektnim ničvrednim luzerjem, medtem ko tolče (samo) po mizi.

Veliko sreče – upam, da boš kmalu “odpikala svojo kvoto gorja v življenju” in lahko prešla v srečno življenje.

Prav si naredila,da si odšla-bravo.
Ti samo pogumno naprej,vse bo v redu,malo si preposlušaj na youtubu videe NEDA RAS-vse o narcisih.
Glede narciskov pa:ignoranca,totalni odklop..čeprav so to tvoji starši..toliko časa,da se naučiš kako ravnati z njimi (beri knjige,delaj na sebi,meditacija ,spoznati jih je treba do obisti)
Vse najboljše ti želi,M

In kje si sedaj? Si ss vrnila domov ali ne? Vse dobro!

Med tem ko sem prebirala tvoj napis se mi je zdelo kot da berem zapis svojega življenja v najstniških letih. Pri nas je bilo/je še vedno isto. Psihično-verbalno nasilje ne moremo podrediti fizičnemu, pri obojih nosimo lahko hude posledice. Pri psihičnem je pa najhuje to ker težko najdeš podporo in razumevanje, ljudje ga ubistvu sploh ne dojemajo kot pravo nasilje. Kolikokrat sem slišala besede “pa reci ji kaj nazaj” “zakaj se ji ne upreš”. Probala- ne deluje. Jaz sem se pri 20ih odselila, sedaj se vidimo ob vikendih, pa še to vedno pazim kaj rečem. Ampk lažje potrpeti tisti dve urci kot pa s tem živet. Tako, da če imaš res možnost se odseli. Super pa je da imaš razumevanje in podporo v fantu. Držim pesti zate da najdeš najboljšo rešitev 🙂

4 leta nazaj (pri 19ih) sem bila v popolnoma isti situaciji glede mame, s tem da ona ni govorila, kako smo vsi leni in nič ne delamo, temveč mi je omejevala osebno svobodo in mi dajala vedeti, da moja čustva in želje niso pomembne. Skratka, moralo je biti, tako kot je ona hotela. Se mi zdi, da je hotela živeti skozi mene in me zato silila na določen faks in hobije. Enako kot ti sem trpela več let, dokler nisem prišla na faks in prvič v življenju izkusila svobodo. Jokala vsak petek, ker sem mogla iti čez vikend nazaj. Takrat sem tudi dobila moč in se odselila, si poiskala službo ob študiju in spoznala svojega zaročenca. Sedaj imava stanovanje v Ljubljani, oba delava in si vse sama plačujeva ob študiju in res ne bi moglo biti boljše. Mama pravi, da sem drug človek, da sem srečna in zato se je tudi najin odnos spremenil na boljše. Imela sem psihoterapije zaradi hude anksioznosti in nizke samopodobe in ti tega ne bi mogla bolj priporočiti! Seveda bi lahko napisala celo knjigo o svoji izkušnji ampak mislim, da si že sama dovolj dobro opisala.
Lahko samo rečem, da sem se iz te izkušnje veliko naučila in ti lahko dam marsikateri nasvet ali pa samo oporo, saj vem, kaj prestajas. Če hočeš, me lahko dodaš na socialnih omrežij ali pa preko mejla in ti bom poskusila biti v oporo, kolikor lahko! Ti napišem PM s svojimi podatki!

Kako zelo te razumem, tako zelo podobno zgodbo si napisala moji, no mene je še tepla, pila… Ampak tisti udarci bolijo še najmanj od vsega. Lahko rečem edino, pravilno si naredila, ne vračj se več nazaj, naredi vse za to, tako sem jaz, po enakih stopinjah šla kot ti, s fantom, ki sva se skupaj sva se tudi potem skupaj preselila, delala oba, plačevala najemnino. Zdaj itak imava že družino, doto iz primarne družine se sedaj čistim, moja mama pa gre iz leta v leto navzdol, z njo imam stike 4x na leto, slišim pa da je tudi policija pogosto pri njej ker se krega in tebe z vsemi partnerji in sosedi.

Punca, pogumno naprej, ti imaš rešitev, tvoji mami pa ni pomoči. Bo pa naporno, vem kako je iz nič začeti in delati tudi po dve službi, samo zato da ti ni treba domov, da si plačaš najem.

Sem ugotovila, da ne morem do tvojega profila (verjetno si prijavljena kot gostja in nisi registrirana uporabnica), osebnih podatkov pa ne bi rada javno objavila. Imaš kakšno idejo, kako se dodati brez da bi tudi drugi lahko dostopali do podatkov? V kolikor ti je do tega seveda! 🙂

Pozdravljena,

Sem bila v čisto istem sra*ju kot si ti ampak z očetom. Stara sem 23 let. Jaz sem stvari spokala pa jima povedala da ne rabim več teh traum da si zaslužim boljše ker se imam RADA bolj kot oče mene. Sicer sem se prej z mamo pogovorila in ji obrazložila kako se počutim. Zdaj, če prid na obisk, očetu ne pustim da bi se spravljal na mene. Preprosto mu zabrusim “brezsmiselne komentarje zadrži za sebe, če ti pa kaj ne paše pa naredi sam.” ugotovilje da nisem več mala punčka in tudi spremenil vedenje do mame. Sem mu pa tudi za mamo povedala da če se spravi nanjo ga prijavim na policijo za psihično zlorabljanje tqko da sem tudi za mamo poskrbela. Pravi da je vse ok.
S fantom sva si poiskala stanovanje blizu mojega faksa (ker sem epileptik) in zdaj živiva na svojem skupaj sva skoraj 2 leti. Razumel je mojo stisko in se strinjal. Tak da se le opogumi in se imej rada. Mama se bo morala prej ali slej sprijaznit ker nisi njena last niti nisi dolžna ji igrat pepelke. Vso srečo 😉

Hejhoj, cisto te razumem, tudi sama sem v dokaj podobni situaciji. Imam 19 let in mami ima prevelika pricakovanja od mene, za enkrat se obiskujem srednjo solo (sem zadnji letnik), moj namen nikoli ni bil da bi se hotla ljudem smilit, sam ucasih pa res pase, da se izpoves. Moja mami se isto jezi name, da vecino stvari ki se jih lotim niso vredu narejene(skuhane pospravljene). Velikokrat si sploh ne upam poiskusiti novih stvari ker me ne strah, da jo bom razocarala in bom ponovno delezna vsega tega. Imam nekaj travm ki jih se sedaj nisem prebolela (mati neve o njih, ker vem da me nebi jemala resno in bi rekla da se samo smilim sama sebi), komaj cakam da koncam solo in dubim službo pa grem stran. Vem da beg ni resitev, sam pomoje je to se najbolsa stvar.. Tezko je živeti v domu, kjer nimas podpore in obcutka varnosti

Pozdravljena.
Tako te razumem,imam zelo podobno zgodbo,vendar sem se šele sedaj uprla,pa sem stara že skoraj 40 let. Sedaj obiskujem psihoterapevtko in čistim breme mojega življenja. Rodila sem se v toksično družino,star ata alkoholik,potem moj oče alkoholik,mama ni bila nikoli tih,dretje konstantno in seveda potem policija na vratih in prepoved približevanja. Potem je oče odšel po ločitvi,takrat sem rodila sina. Mama je čustveno izsiljevala da ostanem doma ker sama ne bo mogla vzdržati hiše. In sem ostala. Naredila si stanovanje doma,nikoli nič dobila,vsako oslugo preplačala stokrat. Doma bila marioneta,dekla. Nobenih pravic do lastnega mnenja, izražanja svojih čustev,samo pridna bit in ubogat. Skrbet za druge potrebe in rit odnašati. Bila zlata ko je bilo po njihovo in ko ni bilo sem dobila občutek krivde in zaničevanje. Skrbela za njih finančno,igrala šoferja,prijatelja, partnerja, nič ni vredno. Moj brat je postal kopija svojih staršev,len, nespoštljiv,aroganten,primitiven pa vendar je mamin sinko in ubožec. Vedno drugi krivi. In tako sem si sama kriva,da je nesramen do mene,da grozi in se dere. V glavnem sta v tem bolanem odnosu tako odvisna en od drugega,da gre samo na slabše. Ker sem se vedno trudila biti boljša,ne toleriram takega obnašanja sem grda jaz. Odkrila kruto resnico,da enostavno ne morem več požirati vsega,ker mi je uničilo zdravje in se odločila prekiniti stike. Vztrajala sem ker so mi vcepili v glavo,da sem dolžna skrbeti za starše in mi dajali občutek slabe vesti. Vendar ne morem več,zlomili so me. Pri mladoletnem otroku si ne morem privoščiti,da zbolim. Težko je ko se rodimo in odraščamo v taki družini,poleg tega pa nimamo podpore ostalih,ker nihče ne vidi zlorabe za štirimi stenami,izpostavlja se samo to,da tisti,ki se postavimo zase izpademo nehvaležni otroci,pa je v mojem primeru bilo tako,da sem bila jaz tista odgovorna in skrbna in ne ostali. Postavi se zase čimprej,jaz prej nisem imela poguma. Moja duša se bo celila do konca življenja, družina me je prizadela tako močno da ni več vrnitve. Poišči si strokovno pomoč in poskrbi,da boš svojim otrokom predala zdrave vzorce. Jaz vzorcev svojih staršev ne ponavljam,sem zelo trmasta in tukaj mi je to zelo koristilo. Imam spoštljiv in zelo ljubeč odnos z vsemi,prijatelji, možem in sinom. Verjetno doma niso prenesli pogleda name,ker sm dokazala da se vse to da, če se potrudiš. Postavi si vrednote,ki štejejo in živi svoje življenje dostojanstveno. Srečno.

Objava čaka odobritev
Objava čaka odobritev

New Report

Close