Lep pozdrav!

Za začetek delovanja tega foruma bi rada vaše mnenje o zadevi, ki mene zelo moti. In to je neprepoznana, prikrita, nesankcionirana krivda matere pri spolnih zlorabah svojega otroka. Kolikor je meni znano, večina otrok vsaj poskuša povedati svoji materi o tem, mnogi to storijo in pri tem vztrajajo, a zaman čakajo na materino zaščito. Ali ni takšno obnašanje matere, ki da otroku vedeti, da mu ne verjame, noče verjeti, ni pripravljena nuditi zaščite,…še hujši udarec za otroka kot zloraba sama??? Zares me zanimajo vaše izkušnje.

Verjamem, da mnogi otroci kljub temu ne želijo kazensko obremeniti svoje matere, nekateri pa verjetno da (vsaj starejši).
Zakaj noben tožilec nikoli ne vloži tožbe proti materi, če otrok nedvoumno izpriča, da je vedela za stvar in nič ukrenila? Ali v strokovnih krogih potekajo debate v tej smeri? Je tudi v tujini tako?

Zanima me tudi vaše osebno mnenje, kot ženske, (verjetno) matere, strokovnjakinje, ki se ukvarja s to problematiko in (vsaj mislim da) pravnice.

Zanikanje zlorabe s strani kogarkoli je ponovna zloraba otroka.Zanikanje zlorabe s strani tistih, ki so otroku najbližji, še posebej pa matere, pa za žrtev pomeni še dodatno neizmerno bolečino. Toda sama spolna zloraba je zločin, ki je težko primerljiv s sekundarno zlorabo s strani starša, ki otroka ni pripravljen zaščititi.
Tudi zoper matere, katere so jasno vedele, da se zloraba dogaja in otroka niso zaščitile se lahko poda kazenska ovadba. Takšne primere v naši sodni praksi že poznamo.

Sama sem bila zrtev spolne zlorabe, mama je obtozevala mene in zanikala na policiji, ko je bila podana prijava s strani psihologa, ki me je zdravil, po poskusu samomora. Ocetu sem oprostila, mami NIKOLI…

Mami niste in verjamem, da ji ne morete oprostiti,ker Vam ni verjela, ker Vas je z obtožbami tudi sama zlorabila in ker je z zanikanjem na policiji dokončno zanikala zločin, ki ste ga pretrpeli.Na ta način je izkazala svoje opravičevanje in ščitenje storilca.S tem ste morala preživeti, toda vaša upravičena jeza na mater potrjuje tudi vašo potrebo , da bi mati potrdila kdo je storilec. Otroci, ki so se soočili z zanikanjem zlorabe v nadaljnjem življenju tako kot so tudi v času ko se je dogajala zloraba , za svoje preživetje uporabijo različne “strategije preživetja”.
Ena od teh je lahko tudi vaša. Z zlorabo se , dokler jo ne razdelamo, ukvarjamo vedno znova in preplavlja naše življenje. Razdelati zlorabo pa poenostavljeno pomeni, stvari postaviti na svoje mesto. In dejstva, da storilec zlorabe otroku uniči otroštvo se ne da izbrisati. Soočanje s tem ni lahko. Drugo so neralizirane želje in utvare o “ne tako slabem slabem otroštvu” in mnimaliziranje zlorabe zato, da
se lahko živi in preživi. Seveda pa so posledice zlorab in s tem tudi njihov vpliv na nadaljnje življenje odvisne od več faktorjev.

Mama mora verjeti svojemu otroku in mu stati ob strani.

Pozdraljeni!

Zanima me ali naj oprostim svojemu bivšemu fantu spolne zlorabe zaradi katere se mislila, da se mi podrl cel svet. Ob tem sem ga tudi prijavila policiji ampak jaz mislim, da tako ali tako nimava skupne prihodnosti in mi ni,se z nekom celo življenje grdo gledati ??

LEP POZDRAV !

Pozdravljena, yx!

Veseli me ,da si napisala vprašanje,ki ga verjetno mnoge punce doživljajo v dilemi, tako kot ti.

Če boš oprostila ali ne fantu, veš samo TI. Ponavadi je težko kaj takega oprostiti, ker je zaznamoval tvoje življenje, te ranil, prizadel in posegel v tvojo intimo na najslabši možni način.

Prav je, da si ga prijavila za zločin,ki ga je storil !!! In nikar ne imej slabe vesti zaradi tega !!!

Upam le, da si zase našla kakšno obliko terapije, da daš zlorabo ven iz sebe, ki te muči v duši.

Lahko se še kaj oglasiš tukaj ali pa na strani http://www.slisimte.com kjer imam induvidualne pogovore.

Upam, da sem ti kaj pomagala in javi se še !

Srečno!