V roke mi je prišla skripta, ki so jo letos dobili udeleženci predstavitev Šole Čustvene Inteligence.

Najbolj me je prevzel članek, kjer se omenja tudi prevzem odgovornosti za starše s strani otrok v družinah, kjer medosebni odnosi staršev niso urejeni.
In ustavila sem se pri stavku, da se taki otroci težko razvijejo v zrele osebnosti, ki so sposobne samostojnega življenja.

Kajti točno to se dogaja meni. Stara sem skoraj 30 let, moja starša sta ločena cca 3 leta, ko je oče mamo zapustil zaradi druge. Prej sta imela že dolgo let precejšnje probleme, in mamo sem ponavadi tolažila jaz, očeta pa sestra (ki je mlajša a se je odselila od doma lani).
Torej po ločitvi in odselitvi sestre sva z mamo ostali sami.

In opažam, da sem dejansko jaz prevzela odgovornost zanjo že dolgo nazaj in da vse bolj “tonem” v to, saj dobro vem da nisem ne zrela za svoja leta ne samostojna. Imam sicer službo a odseliti se ne morem še (finance bi še šle nekako, a vedno pomislim na to, da bi potem mama ostala sama – morda je to le izgovor ker se bojim samostojnosti). Tudi mama je prevzela odgovornost za svojo mamo, za katero skrbi in jo hodi obiskovat itd vsak drug dan ter postori vse potrebno (tudi njen brat se je distanciral od te skrbi).

Torej zanima me kako se lahko “rešim tega” saj me je groza če pomislim, da sem obtičala v enem življenjskem toku, ki ga nočem a ne vem kako prekiniti ta začaran krog…

Živijo!
Tudi jaz sem tolažila mamo, vendar zato, ker je nad njo prišla bolezen, katere se je za svoja leta res težko privadila, saj je bila celo na invalidksem vozičku, sedaj je bolje, hodi, vendar s pomočjo bergel, vendar mora tudi počutje biti v redu. Tolažila sem jo na tem področju in na drugem, zaradi svoje matere, ki je ni in ni nikoli sprejela, moja mami je pa jokala za tem in poskušala vse, da bi jo mati sprejela. Pa ne ji in je tudi ne bo. Sem jo tolažila in sem vesela, da ima vsaj mene (brat je hladen kot hladen pir, ki ga zliva po grlu), ker vem, da sem jo jaz spravila na boljše tire. Glede matere se ne sekira več, bolezen je pa pač bolezen, bolečin ti ne morejo tolažbe odvzeti, jo pa vsaj moralno podpiram.
Tudi sama sem stara 30 let, mati dveh otrok, z zakonom nisem preveč zadovoljna, predvsem zaradi njegovih staršev, s katerimi skupaj živimo, vendar to je že druga zgodba.

Skratka, mati imej rada, naj se pa ne smili sama sebi, življenje gre naprej in mi z njim. Naj se ne pusti “požreti”. Je pa res, da ima vsaka faza nekaj za Prebroditi, pa tudi to bo!
Rada imej svojo mami, hkrati pa ne pusti, da tvoje življenje beži.

LP

Morda več kakšne so z zakonom določene obveznosti.

Meni se zdi velika tumarija, da bi moral kakorkoli skrbeti za očeta kronika, ki mi je dolga leta grenil življenje, dokler se pred studijem nisem za stalno odselil in z prekinil vsake stike.

A je na meni, da dokažem, da on ni zame skrbel, zato tudi jaz za njega ne rabim? Ali mora on dokazati, da je skrbel in sem zato jaz sedaj dolžan skrbeti za njega. Če bi do tega seveda prišlo. Ali kako že to gre?!?

Zelo rada bi prebrala odgovor na to temo kakega od učiteljev Šole…

Ali bi še zlato uro? Z ničemer in nikomer nisi zadovoljna. Sirkovo krtačo, Heleno z mačo in krtačo na radio in zribaj svojo notranjost.Se nič ne sveti.

Grom, očitno nimaš pojma o čem govoriš. Zjutraj si raje najprej privošči močno kavo, potem pa tudi tebi ne bi škodil kak Bref…

Dobila je dva iskrena odgovora, pa ni nič hvaležna.Ti ji pa raje pomagaj, kot pa da korigiraš sporočila njej.Glede kave imaš pa prav.

Oba odgovora sta bila s strani tudi takih, ki imajo enak ali skorja enak problem.
Ker pa sem prispevek o odgovornosti do staršev prebrala v skripti, ki so jo napisali učitelji v Šoli čustvene inteligence, me seveda zanima kako rešitev tega problema imajo oni.
Namreč ni mi ravno pri srcu, ko vidiš, da je njihovo mnenje, da se taki otroci, ki prevzamejo odgovornost do staršev, ne uspejo osamosvojiti ali dozoreti.

Torej ja, če rabim da dobim ta odgovor tudi sirkovo krtčao pa še kaj, zakaj pa ne?

Draga Soleil!

Ob prebiranju vašega pisma se mi zdi zanimivo, da ste se znašli v podobnih okoliščinah kot vaša mama. Tako kot ona skrbi za svojo mamo, tako vi skrbite za svojo. Tako kot se je njen brat distanciral od te skrbi, se je tudi vaša sestra od vaše. Praktično enak vzorec. Zato raziščite, koliko svojih vzorcev razmišljanja, čustvovanja in delovanja je vaša vama prenesla na vas in sedaj delujete pod njihovim vplivom. Lahko se nekaterih niti ne zavedate, pa vseeno imajo veliko moč nad vami.

Vzemite si čas in razmislite o svojem življenju in o odnosu z mamo. Zavedajte se, da ste vi in mama dve samostojni odrasli osebnosti. Seveda ste vi njena hči in ona vaša mama, vendar sta sedaj odrasli in odnos med vama mora biti drugačen kot takrat, ko ste bili še otrok ali najstnica. Razmislite, kakšna so vaša prepričanja o skrbi za mamo – se vam zdi, da ji morate pomagati, zato ker tudi ona pomaga svoji mami? Mislite, da ni sposobna skrbeti sama zase? Ali pa je, tako kot že sami pravite, skrb za mamo le izgovor, ker se bojite samostojnosti? Bodite iskreni sami s seboj, ko boste razmišljali o tem.

Mislim, da bi bilo najbolje, da se odselite in zaživite na svoje, če imate le možnost. Težko se zares osamosvojimo od staršev, če skupaj z njimi živimo pod isto streho. Zato zberite dovolj notranje moči in poguma ter začnite živeti svoje življenje. To seveda ne pomeni, da ne boste ljubeče pomagali mami, če vas bo potrebovala, vendar pa ne morete živeti namesto nje in prevzemati njene odgovornosti. Vsakdo je odgovoren za svoje življenje in če nekomu prevzemamo njegovo odgovornost, mu hkrati vzamemo tudi možnost za učenje in rast.

Srečno!

Vene-Grubiša :Iz dnevnika novodobnega milijonarja ali bogastvo je v nas, stran210.