Dragi prijatelji, sosedje, znanci,

Danes ne govorim kot strokovnjak, ne kot politik, ne kot nekdo, ki ima vse odgovore. Govorim kot človek, ki gleda okoli sebe — in vidi, da se nekaj izgublja. Ne govorim zato, da bi prepričala. Govorim zato, da sem priča.

Narava je tiha. Ne pošilja računov, ne zahteva pozornosti. A ko jo zanemarimo, ko jo zamenjamo za beton, za zaslone, za udobje, ki ne diha — takrat izgubljamo nekaj, kar ne moremo kupiti nazaj. Voda, zrak, zemlja, ptice, žabe, otroci, vnuki… vse je povezano.

Vem, da je lažje biti tiho. Vem, da je lažje reči: “Saj bo že kdo drug.” Ampak ravno s tem izgubljamo. Ko se ne oglasimo, ko ne posadimo, ko ne zaščitimo — takrat se narava umakne. In z njo prihodnost.

Ne govorim proti tehnologiji. Ne govorim proti udobju. Govorim za ravnovesje. Za to, da ne pozabimo, kdo smo — bitja narave, ne stroji. Mediji nas učijo, da je pomembno, kaj je oblekla manekenka, kaj je rekel vplivnež. Ampak jaz vas sprašujem: Kaj je rekla ptica danes zjutraj? Kaj je povedala zemlja pod vašimi nogami?

To je resničnost. In če jo ne bomo varovali, jo bodo naši otroci poznali le še iz knjig.

Zato vas prosim — ne za denar, ne za glasove. Prosim vas za pozornost. Za kapljo spremembe. Za to, da se spet začnemo pogovarjati o tem, kar je resnično. Da se ne bojimo biti čudni, ko govorimo o žabah, o vrtu, o vodi. Da se ne bojimo biti živi.

Hvala, ker ste tukaj. Hvala, ker slišite.