Odgovor na hiperaktivnost
Pozdravljene,
odpiram novo temo, ker mi noče objavit odgovora pod temo Hiperaktivnost, verjetno kaj narobe delam, sem pa res en štor hihi.
Še en, malo drugačen pogled, na hiperaktivnost. Tudi moj sin ima podobne težave, star je 6 let, vendar jaz nisem pristala, na obravnavo pri psihologu, ker so mi skoraj kor prvo možnost ponudili ritalin.
Predlagam vama, da peljeta svoja otroka na temeljit fizični pregeld , naj jima pregeldajo kri, posebaj naj preverijo morebitno pomanjaknje vitaminov in mineralov.Dobro naj jima pregledajo tudi vid in sluh. Prebrala sem, da ima en otrok neurodermitis, mogoče je alergičen na kakšno hrano recimo mleko, pa se ta alergija manifestira pri njem z obnašanjem ki mu rečemo hiperaktivnost.
Raziskave hiperaktivnosti gredo v smeri, da je tako obnašanje samo posledica neke recimo presnovne motnje, alergije ali morda celo samo pomanjkanja vitaminov ali mineralov v otrokovi prehrani in se s pravilno prehrano lahko motnjo odpravi ali pa vsaj omili. Obstaja kar nekaj vitaminskih pripravkov, posebaj namenjenih otrokom z diagnozo za hiperaktivnost , ki dajejo zelo dobre rezultate.
Sama menim, da je ritalin res tista zadnja možnost, ko smo vse druge že izčrpali. Gre derivat kokaina, mislim da je na Švedskem njegova uporaba celo prepovedana.
Pri našem sinu sedaj uvajamo dieto, brez mleka in mlečnih izdelokv, z manj sladkorja , veliko zelenjave in sadja in veliko tekočine, nesladkane.
Smo šele na začetku , pa moram reči da smo že imeli kar nekaj zelo prijetnih večerij, česar prej skoraj nismo poznali.
Poglejta še sami malo po internetu, če vtipkata “ritalin ” ali “ADHD” pogledata pod “alternative treatments” in bosta dobili, kar veliko informacij, največ sicer ameriških, pa vendar večina z željo pomagati, da bi tudi naši otroci imeli kaj lepega od otroštva.
lp Anda
Draga Anda,
hvala za tvoje pripombe in razmisljanja.
Vse to, kar si napisala, smo ze preverili in preizkusali. Z razliko od vasega primera, smo pri pristali ze precej pri koncu tega problema.
S problemom hiperaktivnosti se ukvarjam ze sest let. Moj sin je bil nekaj casa alergicen na prepogost stik z vodo, ja prav si slisala, nato na dolocene sampone. Imeli smo se nesteto diet, ki so izlocevale cokolado, orehe in podobne reci.
Podatki o Ritalinu na internetu so nekoliko zavajajoce.
Americani so zelo proti njemu in tako te je groza, ko beres clanke o raznih tozbah zoper zdravnike, ki so predpisali ta medikament. Moja prijateljica, ki je zivela dve leti v Ameriki, mi je povedala, da je vsak drugi otrok v soli prejemal Ritalin, pa to govoto ne zato, ker bi bili tako zelo hiperaktivni. Svedi imajo spet svoje stalisce, Nemci spet svoje.
Najbolje je, da si v zvezi s tem preberete skripto avtoric: Anica Mikus Kos, Tereza Zerdin in Marja Strojin: Nemirni otroci (Ljubljana, 1995) ali knjigo: Michael Passolt: Hiperaktiven otrok: psihomotoricna terapija, Ernst Reinhard Verlag, 1997. Oboje je v slovenscini. Knjigi sta edini, ki predstavljata stanje v Sloveniji.
Sama zdaj iscem homeopatske preparate, s katerimi bi nadaljevali. Kot sem napisala v enem od prejsnjih pisem smo se mi odlocili sele po enem letu intenzivnih pogovorov s psihologinjo in psihiatrinjo za Ritalin. Ceprav je zanimivo, da je psihiatrinja bi bolj za ne, kot za ja, je pa sama priznala, da drugega izhoda ni, da pa s strinja, ce mu Ritalina ne bom dajala. Ceprav mi ni bilo najbolj vsec, pa se mi je zdelo, da mu bo v tem trenutku bolje koristilo kot skodovalo.
Vprasanje, ki sem ga pa prvotno sprozila ni bilo toliko v smeri, kako umiriti otroka, kako mu pomagati, da bo lazje sledil pouku, ampak kaj storiti, da otroku olajsam socialno stisko. Kako mu pomagati pri gradnji prijateljstva.
To je tezji del problema, ki pa se ga ne da ozdraviti, ostalo je dokaj jasno.
Lp
Sade
Pozdravljena!
Sama nimam izkušenj s hiperaktivnim otrokom, lahko pa ti pritrdim, da če omejiš prehranjevanje z “vročo hrano” (sladkarije, bela moka, ocvrto meso.., gazirane pijače) in vključiš v prehrano veliko zelenjave, melone, lubenice in žitarice si že veliko naredila. Kaj pa kakšen naraven preparat? Obstajajo homeopatske kapljice prav za take otroke. Pri nas jih lahko naročiš v Arniki v Škofji Loki, drugače pa se posvetuj s kakšnim zdravnikom homeopatom, da ti pomaga odkriti vzrok, naj bo ritalin res zadnja možnost.
lp
Aneta
Moj sin pa je star 10 let. Pri tretjem letu je postal hiperaktiven, to diagnozo so mu postavili v svetovalnem centru, ko je bil star 4,5 leta. Govoriti je začel komaj pri štirih letih. Bil je zelo nemiren, brez pozornosti, čeprav je dolgo zdržal pri igri, če ga je pritegnila.
Sedaj pa prihaja bolj do izraza zelo slaba pozornost. Ko se v redkih trenutkih skoncentrira, nima velikih težav z učenjem. Leto dni je jemal Ritalin, pa ni bilo bistvenih razlik. Včasih ima težave pri razumevanju kakšnih pojmov. Naloge dela z odporom. Sicer pa veliko uporablja računalnik, preko interneta išče odgovore (včasih so 14 dni aktualni vlaki od A do Ž, drugič hoče vedet čisto vse o kačah, tretjič vse o Avstraliji in podobno). Rad je tudi v družbi vrstnikov, skupaj igrajo nogomet, se rolkajo, vozijo s kolesi, pri družabnih igrah pri mizi pa ne zdrži dolgo.
Moti pa nas naslednje. Doma opažamo, da ima za sprostitev en poseben način. In sicer vzame ravnilo in z njim udarja ali po mizi, ali po stolu in to ponavlja in ponavlja. Če ga vprašamo, zakaj to počne, pravi, da ne ve. Očitno ga to sprošča.
Prebrala sem že morje knjig, raznih člankov. Prosim za vaše iskreno mnenje.
Pozdravljena Nicole,
nekoliko hecno, da smo zaceli voditi pogovore o hiperaktivnosti kar na dveh koncih hkrati ampak, ker sem tako neizmerno hvalezna vsakega odziva, mi seveda ni hudo odgovoriti kar na obeh koncih.
Postavila si zanimivo vprasanje. Ko sem se vprasala, kaj dela nas sin za sprostitev, sem se spomnila, da zacne spuscati cudne glasove, se zraven spakuje in se giblje kot v transu. Ali to udarjanje ravnila ob mizo dela le doma ali tudi pri pouku? Nasa solska psihologija je na primer izdelala zanimivo tabelo za naso uciteljico. Ker je nas sin motil okolico v glavnem z zvoki (petje, mrmranje, zvenket kljucek, tleskanje prstov ipd.), je psihologinja zahtevala od uciteljice, da si en teden zapisuje kaj izzove njegove reakcije. Ali zacne peti, ker zahteva pozornost, zato ker ga uciteljica okrega, zato ker ga kdo drugi moti. Zanimivo je bilo, da smo lahko ugotovili, da je sin za razlicne napetosti uporabljal razlicne zvoke, tako smo lahko nekatere tezave lazje odpravili.
Povej, Nicole, vas sin torej ne jemlje vec Ritalina? Ste se vi tako odlocili ali se vam ni zdelo vec potrebno?
Pozdravcek
Sade
To počne doma. Vedno, ko pride iz šole, pa tudi kar tako, mislim, da sploh ni vzroka. Zdi se mi, da ga prav sprošča. Pravi, da v šoli ne, ker bi ga drugi videli.
Z Ritalinom je bilo pa tako. Jemal naj bi ga za zvečanje pozornosti, saj je sedaj najbolj moteče, da ni skoncentriran. Pa ni bilo z Ritalinom skoraj nič bolje. Bil je zaspan, “zelen” v obraz, neješč. Tako smo se skupaj z učiteljico dogovorili, da prekinemo.
Z njim je tako: Ko je skoncentriran, se lahko zelo hitro nauči snov, potem ga nekaj zmoti in je konec.
Tisti fizični nemir je trajal nekje od tretjega leta, pa do sedmega. Sedaj je problem slaba koncentracija in pa to udarjanje.
Prosila bi še gospo Francko, da svetuje, kako naj ravnamo.
Nicole,
opravičujem se, ker ne odgovorim prej. Pošto dobivam v službo (torej je čez vikend praviloma ne vidim).
Na vprašanje vam je že v glavnem odgovorila Sade. Vašega fanta udarjanje z ravnilom sprošča, umirja. Morebiti ob tem miselno predela nekatere dogodke iz tekočega dneva, zato je to vedenje vendarle varovalno. Fant se ga ne zaveda (miselno je nekje drugje), tako kot tudi ne tega, da je za okolje sitno. Zanimivo in zelo pozitivno pa je, da to vedenje nadzoruje v šoli. Super, prvič to pomeni, da lahko svojo potrebo nadzira oz. odloži (to bo počel potem, v varnem domačem okolju), ohranja stike (se trudi ) z okoljem, torej že v naprej ve, da bi to situacijo in odnose poslabšalo.
Ravno na tej osnovi razmišljam, da bi se dalo z njim dogovotiti, kje naj doma to počne (da vas ne moti), oziroma (to morate presoditi sami) da se dogovorite, da to počne le nekaj časa (izmerite koliko časa običajno to počne, nato se dogovorite, da čas skrajšate za ….. minut (kratek čas). Npr. če udarja 20 minut skrajšajte za 3-4 min. in ostanite na tem kak teden, nato za naslednje 4min. itd. Vmes lahko podaljšate nazaj za 3 min. itd. Pač kot on potrebuje. Vedeti pa morate da mu jemljete nekaj, kar ga sprošča. Zato bi bilo dobro to nadomestiti z neko drugo aktivnostjo, ki jo ima rad.
Glede pozornega poslušanja sem nekaj pisala v priročniku Pozorno poslušanje z razumevanjem, ki je izšel pri založbi Educa, Nova Gorica, 1999. Mogoče boste tam našli še kakšno idejo.
V šoli pogosto uporabljam bolj enostavne Šalijeve vaje (te znajo biti kdaj tudi tečne). Sama jih fotokopiram, ne vem ali se še kje dobijo. Morebiti bi bili učinkoviti tudi labirinti (vendar dovolj enostavni za začetek) in še kaj. Vedno pa morate upoštevati, da se je potrebo ravnati po otrokovi potrebi po gibanju in da vsako dodatno vztrajanje pomeni velik uspeh. Vsak prestop preko otrokove meje pa dodaten nemir. No, to zagotovo sami najbolj veste in poznate.
Lep pozdrav,
Francka
Draga Nicole,
ko sem prebrala Franckin odgovor na tvoje vprasanje o udarjanju ravnila ob mizo, sem se ob njenem namigu za sproscanje s pomocja resevanja labirinta spomnila oz. ponovno zavedala, da smo mi v vrtcu vzgojiteljicam narocili, da naj dajo mojemu sinu puzzle za sestavit, ko bo zelo nemiren. Ob tem se je najbolje umiril. Pravzaprav cudno, kajne. No in zdaj je pred kratkim dobil za rojstni dan puzzle s 500 deli, sprava sem celo mislila, da je to morda prevec.
Puzzle je vedno na dosegu rok in caka, da se ga lotimo. Nasega fanta zelo umiri in ocitno tudi sprosca. Poskusili smo tudi z zahtevnesimi programi lego kock (na primer vesoljska postaja). Sestavlja in razmislja.
Pozdravcek
Sade
Mina1,
praviloma mame opisujejo, da je bil otrok že kot dojenček zelo zahteven, nemiren, malo je spal čez dan, pa tudi ponoči se je veliko zbujal ali celo zamenjal dan – noč in zelo veliko zahteval družbo. Težko ga je bilo s čim zaposliti ali ga “zaigrati”. Nikoli se ni zaposlil sam, njegova igra je bila nestrukturirana (nič kaj ni nastalo iz prvotnega načrta), hitro je menjaval stvari, jih ni dokončal ipd. To je (iz pripovedovanj staršev) otrok, ki starše zelo utruja s svojo aktivnostjo in zahtevnostjo. Ko bi moral biti že neskončno utrujen še kar in kar zahteva pozornost (potrebno ga je nenehno varovati). Ker zaradi šibke pozornosti slabo predvideva posledice dejanj ga je potrebno še posebej varovati (že ko začne plaziti in predstavljajte si, ko še nekoliko negotovo shodi). Za starše so to res izjemni napori, ob tem da jim okolje vedno “sporoča”, da bi ga bilo potrebno “vzgojiti”. Prav tako pa je otrok pogosteje deležen negativnih povratnih informacij (ne, ne tukaj, ne to, ni tvoje, nehaj …), hkrati s tem, da so mame (tudi očetje) zelo utrujeni in kot taki nič kaj nasmejani, sproščeni, veseli.
Mislim, da vam mame in tudi oče, ki se je vključil v diskusijo lahko opiše čas in sliko težav hiperaktivnosti še veliko bolj doživeto.
Mina1,
odgovor pošiljam še enkrat, ker sem očitno odgovorila kar linearno.
praviloma mame opisujejo, da je bil otrok že kot dojenček zelo zahteven, nemiren, malo je spal čez dan, pa tudi ponoči se je veliko zbujal ali celo zamenjal dan – noč in zelo veliko zahteval družbo. Težko ga je bilo s čim zaposliti ali ga “zaigrati”. Nikoli se ni zaposlil sam, njegova igra je bila nestrukturirana (nič kaj ni nastalo iz prvotnega načrta), hitro je menjaval stvari, jih ni dokončal ipd. To je (iz pripovedovanj staršev) otrok, ki starše zelo utruja s svojo aktivnostjo in zahtevnostjo. Ko bi moral biti že neskončno utrujen še kar in kar zahteva pozornost (potrebno ga je nenehno varovati). Ker zaradi šibke pozornosti slabo predvideva posledice dejanj ga je potrebno še posebej varovati (že ko začne plaziti in predstavljajte si, ko še nekoliko negotovo shodi). Za starše so to res izjemni napori, ob tem da jim okolje vedno “sporoča”, da bi ga bilo potrebno “vzgojiti”. Prav tako pa je otrok pogosteje deležen negativnih povratnih informacij (ne, ne tukaj, ne to, ni tvoje, nehaj …), hkrati s tem, da so mame (tudi očetje) zelo utrujeni in kot taki nič kaj nasmejani, sproščeni, veseli.
Mislim, da vam mame in tudi oče, ki se je vključil v diskusijo lahko opiše čas in sliko težav hiperaktivnosti še veliko bolj doživeto.