Oddaja/zapustitev novorojenčka
Mene pa izjemno moti, izraz “400parov na cakalni listi”……!!!!
Naj povem, da za posvojitev v slo ni “cakalne liste” in da je zgolj “seznam starsev, ki so na razpolago za posvojitev”. Kar v praksi pomeni, da posvojitev ni “pravica potencialnih starsev”, ampak je pravica OTROK, da izmed starsev, ki so na razpolago, dobijo najboljse!!! In tako je prav!
Spoštovana!
Samo eno vprašanje imam za vas. Če že imaš nekaj malega, kar lahko sam poješ in se komaj prebijaš skozi življenje, kako lahko napišete, da naj še to malo deliš z otrokom… a ne bi mirneje spali, če bi vedeli, da otrok dobi več kot imate vi sami in ne bo dobival le nekaj malega ravno toliko, da preživi?!
Kaj vas brigajo razlogi oddaje, za otroka bo zagotovo bolje kot bi bilo in to je edino kar šteje. Kapo dol pred mamicami, ki so zmožne donositi in otroka oddati v boljše življenje kot mu ga lahko ponudijo same. Za takšen korak moraš res imeti jajca.
Ko je Hitler iztrebljal jude, so mamice in očetje svoje otroke oddajali v samostane pod pretvezo, da so otroci kristjani. Ni jim bilo lahko, pa vendar so zanje naredili najboljše kar so lahko. In nekatere svojih otrok nikoli več niso videle, ker so umrle in otroci bi z njimi, če ne bi bile toliko zavedne in naredile korak oddaje. Spet druge je vojna tako psihično uničila, da je njihovim otrokom bilo bolje biti brez njih kot z njimi.
Samo poglejte kaj vse se danes prebere v novicah, ko lastnim otrokom raje sežejo po življenju kot da bi priznale lastno nemoč. In ženska, ki je to sposobna priznati je vredna spoštovanja.
Lp
Ari, 16.09.2009 ob 10:56
Pri meni je bilo tako, da je v porodnišnico prišla socialna delavka, ki je tudi razložila ves postopek. Biološka mati podpiše izjavo (ko sem prišla iz porodnišnice je bil še en sestanek in še papirji za podpisat). Otroku takoj pričnejo iskat starše, biološka mati pa ima eno leto časa da si premisli (ta čas je otrok uradno v reji pri izbranih starših, po letu dni pa ga starši tudi uradno posvojijo). V tem prvem letu je otrokov uradni skrbnik socialna delavka ki jo izbere CSD, ki skrbi pač za vse njegove interese. Tudi ti ne povejo kdo ga je posvojil, isto starši ne vedo nič o biološki mami razen kar piše na izjavi.
Otrok lahko ko je polnoleten (oz. prej če se starši strinjajo) poišče biološko mamo prek CSD.
Za biološko mamo pa priporočajo da gre čimprej ‘naprej z življenjem’ (ne vem kak naj to napišem), in mislim da potem ko je posvojitev uradna nima več nič opraviti z otrokom.
To je res najtežja odločitev (vsaj zame je bila), ampak najpomembneje je kar je najboljše za otroka. Sicer pa vse razložijo na centru za socialno delo.
Lp
lej, zame je ženska, ki zapusti ali splavi otroka gnoj od gnoja
Nenaravno se vam zdi dati otroka v posvojitev? Kaj pa splav? a ta pa ni nenaraven? Ko mlado dekle koleba med splavom in donositvijo? med smrtjo in življenjem? in če ne zmore sama skrbeti za otroka, ima samo dve možnosti: torej, da otroka ubije še pred rojstvom, ali pa ga rodi in s tem nekoga osreči. Nobena odločitev ni lahka, obe sta boleči. In če bi nesrečne nosečnice razmišljale v tej smeri, bi bilo rešeno marsikatero življenje, ob tem pa veliko družin srečnih. Pa ne obsojam žensk ki splavijo, samo v obeh primerih ostanejo brez otroka – ali je mrtev, ali pa nekje zelo zaželjen in ljubljen. Srečno vsem.
Spoštovani vsi, ki ste razmišljali o tej temi,
to, da ima prav ta tema na forumu Posvojitev in rejništvo največ ogledov, priča, kako globoko se nas dotika zapustitev povsem nemočnega bitja, kot je komaj rojeni otroček. Zavrženost je namreč eno najtežjih čutenj, saj ga človeška psiha težko sprejme, ker ni naravno. V naravi namreč ni, da mama zapusti otroka. Seveda pa se to iz najrazličnejših vzrokov lahko zgodi, zato to razpravljanje ni namenjeno sodbi in obsojanju, ampak odstiranju čutenj, ki jih zapustitev povzroča.
Čeprav lahko zapustitev otroka boli tako mamo kot otroka, bom v tem razmišljanju glas zapuščenih in zavrženih. Nekatere mame se zlahka ločijo od otrok, ker so spričo razvnovrstnih življenjskih okoliščin izgubile stik s svojo ženskostjo in materinstvom ter v svoji osebni zgodovini gotovo poznajo neko obliko zavrženosti, nekatere se od njih ločijo zelo težko. Ameriška psihoanalitičarka Clarissa Pinkola Estes v svoji knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi govori o tem, da je največja duševna bolečina, ki jo človek lahko izkusi, smrt otroka in zapustitev otroka.
Glede na to, da nekateri biološke starše glorificirajo, drugi pa obsojajo, begajo otroci in odrasli z izkušnjo zavrženosti od ene do druge razlage in čutijo zmedo, ki je je v njihovem življenju lahko tako ali tako že preveč spričo številnih okoliščin njihove izkušnje, zato je prav, da glasno in jasno povemo, da imajo pravico do vsega! Da glorificirajo in idealizirajo in obsojajo in gojijo sovraštvo in kujejo maščevanje! Končno je treba spregovoriti, da nobeno od čutenj (ne dejanj!) ni prepovedano in je vse sprejemljivo. Samo tako gre človek lahko skozi svojo bolečino do najglobljih in najbolj skritih odtenkov ter končno odpusti. Njegovo telo se mora očistiti vseh čutenj, ki so povezana z zapustitvijo, saj samo tako lahko odide v novo, drugačno življenje. Odpuščanje se ne zgodi samo na miselni ravni, tako da rečemo, da mama pač ni mogla drugače, je bila v kakršni koli že stiski itn. Poleg misli so v nas tudi čutenja, ki pa – še posebej neozaveščena – zelo močno vplivajo na naše odzive in ravnanje. Ljudje, naj si bodo to rejniki, starši, ki so nas posvojili, partnerji, prijatelji ali bognedaj terapevti, ki od nas terjajo, naj nehamo “jamrati” in gremo naprej, izvajajo nasilje nad nami in to počnejo predvsem, ker z našimi težkimi čutenji ne morejo zdržati. Nekateri menijo, da to pomeni, da dajemo ljudem dovoljenje, da ostajajo v starem, a dejstvo je, da težkih čutenj razbremenjeno telo zlahka odide naprej in nima več potrebe po obujanju bolečih spominov.
Kadar mamo, ki je otroka zapustila, imenujemo junakinjo, se lahko posvojeni počuti popolnoma prezrtega in tako znova zavrženega, tokrat od okolice. Kaj pa on? Kako se počuti on ob tem? Če je junakinja, je torej to, da se počuti zavrženega, zapuščenega, nezaželenega, neljubljenega in nehotenega, nepomembno, ne šteje, se ne bi smel tako počutiti … In ostaja sam, počuti se čudnega, drugačnega, neasimiliranega … Ker je to nova grožnja zavrženosti, si bo te občutke prepovedal, jih potlačil. Dolgotrajno tovrstno ravnanje pa lahko vodi v težje duševne zaplete.
Dovolimo zavrženemu, da občuti zbodljaj ob izjavi, da biološki mami rečejo, naj čim prej nadaljuje svoje življenje. Kar sliši, je: Čim prej naj pozabi name, me znova zavrže, zanjo sem popolnoma nepomemben, nikoli več ne bo pomislila name … Zavrženost, zavrženost in znova zavrženost odzvanja v njegovi notranjosti in sooblikuje njegovo samopodobo. Zato je tako zelo pomembno, da skrbniki računajo na to, da se bo otrok lahko tako počutil, to začutijo, dovolijo, da se kljub njihovi skrbi in ljubezni tako počuti (ker to ni povezano z njimi, ampak z biološkimi starši), se z njim o tem pogovarjajo in ta čutenja umirjajo. Samo tako se bo otrok počutil “normalnega”. Z vsakim pogovorom, v katerem se bo počutil sprejetega z vsem, kar čuti, in potolaženega, pa bo bolečih čutenj manj. To bo otroka in starše, ki so ga posvojili ali je pri njih v rejništvu, še bolj povezalo in samo to je zdrava navezava. Odnos, v katerem je dovoljeno spoštljivo izraziti, kar čutimo.
Kadar otrok ob soočenju z biološkimi starši doživi ponovno zavrnitev, je težko, zelo težko. Ne pomaga, da se tolčemo po glavi, zakaj smo mu pomagali pri tem in bi ga morali prepričati v nasprotno, saj je končni izplen samo njegov občutek nezaželenosti. Toda ali se je ob dejstvu, da je posvojen, počutil kdaj drugače? Ta občutek je star, od nekdaj v njih, in se ni rodil šele ob ponovni zavrnitvi bioloških staršev. Otroci ali odrasli s to izkušnjo doživljajo namreč oboje: in izbranost in zaželenost od staršev, ki so jih posvojili (če se seveda tako počutijo), in zavrženost in nezaželenost od bioloških staršev. Temu občutku ne more ubežati, zato je edina pot, da se ob podpori in sočutju bližnjih z njim sooča.
Veliko sočutja, poguma in vztrajnosti v vaših odnosih želim
Nataša Vrbnjak, zakonska in družinska terapevtka
zavod Natale
http://www.natale.si, [email protected]
Ne vem zakaj takoj obsojate vprašanja zakaj mati odda otroka? Saj to je forum in ravno tu bi morda bilo zanimivo slišati zakaj do takih dejanj pride? Saj ne gre za obsojanje mater, ki oddajo otroka, gre za seznanitev z vzroki, saj načeloma je oddaja otrok nevsakdanja. Sam si mislim, da gre v teh primerih za izjemno težke socialne razmere, za posilstva, za narkomanijo, za izjemno depresivne, za alkoholizem, za bolane, invalidne ali umsko prizadete matere. Taki primeri mi brez obsojanja padejo na pamet. Kateri so še drugi razlogi?
Spoštovani Strokovnjak,
hvala, ker se zanimate za to področje, ki je običajno tabu tema, saj ljudje intuitivno čutijo, da gre za težko, čustveno zahtevno temo, zato se ji raje izognejo.
Vsi razlogi, ki ste jih našteli, so vsekakor med tistimi, ki botrujejo zapustitvi otroka, so pa seveda še drugi, saj je življenje zelo pestro in poskrbi za številne okoliščine, ki nas lahko – tudi v drugih situacijah – privede do vseh mogočih dejanj. Omeniti gre tu tudi incest, starše, ki iz različnih razlogov ne zmorejo starševstva, ker so npr. v zaporu, imajo zgodovino kriminalnih dejanj. Skupna vsem, ki otroka zapustijo, pa je njihova zgodovina zapuščenosti in zavrženosti, saj ti gotovo poznajo neko obliko zavrženosti, ki so jo doživeli od svojih bližnjih, sicer tega ne bi mogli storiti razen v nekaterih izjemnih primerih. Tudi če jih starši niso fizično zapustili, so jih čustveno, kar pomeni, da niso bili v stiku s tem, kaj njihov otrok preživlja in doživlja, so jih torej zanemarjali, kar je običajno v družinah, kjer vlada katera koli zasvojenost, duševna bolezen, osebnostne motnje … Matere, ki otroka brez težav oddajo, so zaradi zanemarjanja ali zlorab v otroštvu izgubile stik s svojo ženskostjo in materinstvom, stik s telesom, ki je hram naših čutenj, brez katerih izgubimo kompas. Telo nam pove, kdaj nismo na pravi poti in če ga ne čutimo, gremo zlahka po napačni.
Zato nikogar ne obsojamo, nikogar pa ne želimo na račun tistih, ki zaradi njhovih dejanj trpijo, opravičevati. Zato imajo osebe z izkušnjo posvojitve vso pravico, da čutijo, kar čutijo, in vse, kar lahko storimo, je, da jim stojimo ob strani in jih z vsem tem sprejmemo, da bi nekoč lahko odpustili in zaživeli novo življenje. Prostor lahko seveda ustvarimo tudi za tiste, ki so otroka oddali in to iskreno obžalujejo ter želijo iz te izkušnje zrasti.
Sočutje je tisto, kar ta svet nepogrešljivo potrebuje.
Vse dobro želim! Nataša Vrbnjak, zakonska in družinska terapevtka, zavod Natale
Terapevtska skupina za odrasle z izkušnjo posvojitve
Posvojitev je izkušnja, ki lahko kadar koli v življenju povzroči raznovrstne stiske in sproži čutenja, ki lahko precej okrnijo kakovost življenja. Če čutite, da na nekatera vprašanja, povezana s to izkušnjo, sami ne najdete odgovora ali opažate upad funkcionalnosti na različnih področjih življenja, se lahko pridružite skupini, v kateri bomo rešitve iskali skupaj in se sočutno podpirali.
Vabljeni odrasli od 18. leta s tovrstno izkušnjo, da v varnem okolju spregovorite o njej in se razbremenite čutenj, ne da bi tvegali nerazumevanje ali obsojanje.
Srečanja bodo potekala dvakrat na mesec po dve uri. Vodila jih bo prof. Nataša Vrbnjak, zakonska in družinska terapevtka, direktorica zavoda Natale (https://www.natale.si).
Prijavite se lahko po telefonu (tel. št. 069 613 068) ali po e-pošti ([email protected]).
Toplo vabljeni!
Terapevtska skupina za starše, ki so posvojili otroka
Posvojitev otroka je čustveno močna življenjska izkušnja, ki starše posvojitelje postavlja pred zahtevne naloge. Poskrbeti morajo za specifične otrokove čustvene potrebe, da bi se otrok lahko nanje varno navezal. Da bi to zmogli, pa morajo poskrbeti tudi za svoje čustvene potrebe, ker so samo razbremenjeni starši lahko čustveno dostopni in odzivni.
Vabljeni pari s tovrstno izkušnjo, da v varnem okolju spregovorite o njej.
Srečanja bodo potekala dvakrat na mesec po dve uri. Vodila jih bo prof. Nataša Vrbnjak, zakonska in družinska terapevtka, direktorica zavoda Natale (https://www.natale.si).
Prijavite se lahko po telefonu (na tel. št. 069 613 068) ali po e-pošti ([email protected]).
Toplo vabljeni!