Oddaja/zapustitev novorojenčka
PODN! Bom malo nesramna-ko si bila srečka nosečka ti je bilo vse super fajn, ko si rodila si tudi naredila ogromno slikic in vsem sporočila vse o vaši pikici…eeee, zdaj, ko pa dejansko štekaš, da imaš pred sabo otroka, ki je lačen, žejen, rabi stvari (ne le materialne), zdaj je pa zagustilo in ti bi ga pri 13 mesecih kar oddala, a? Kar tako. Ne razumem in nikoli ne bom razumela takih žensk. Vsaka mama, če je le M od mame, bo imela ob sebi in poskrbela za svojega otroka. Ne meni tupit, da si ena zgoraj 7 let ne more najt službe. Delo je VSEPOVSOD.
Kakšne junakinje, prosim vas.
(Po domače : drugič ne dajaj nog narazen oziroma pojdi splavit, če vidiš, da ne bo šlo!)
Nikjer še nisem zasledila, da bi katera od mamic, ki ste oddale otroka, napisala, kako so na to reagirali njeni starši, bratje, sestre, pač ostali sorodniki, ali pa oče otroka in sorodstvo po njegovi strani?
Vam ni nihče ponudil nikakršne pomoči, zavetja, ste ostale res čisto same na svetu? Vam je bilo izpod časti prosit, ali res niste imele koga prosit?
Ni šla nobena vsaj poskusit iskat pomoč k sorodnikom, s katerekoli otrokove strani?
Pri nas vem, da če bi (bognedaj) prišla v situacijo, ko bi morala oddati otroka, bi mi starši in brat iztrgali otroka iz rok in ga takoj odpeljali k sebi domov, postavili neprebojna vrata, če je treba, nikoli pa ne bi dovolili, da bi šel v rejo ali posvojitev. Moja mama, ki je tako nora na naju z bratom in zdaj na vnuke, mislim, da bi končala v psihiatrični ustanovi ali na veji, če bi ji samo omenila kaj takega.
Ne razumite me narobe, vem da obstajajo vse sorte starši in sorodniki, ampak vseeno mislim, da toliko jih pa le premoremo vsi, da bi zbrali na kup za enga otroka, oz. bi ga nekdo vzel začasno k sebi, dokler si mamica ne opomore – od česarkoli pač že.
Imaš dobre starše!
Jaz sem ostala po ločitvi sama s tremi, pa me nobeden še pogledal ni, kaj šele, da bi me vprašal, če rabim kakšno pomoč.Moji so se me izogibali, da ja ne bi kaj prosila.In to dobro situirani, z dvema hišama.Sama sem morala v najem, da ne bi prišla domov in bi vsi izvedeli za mojo sramoto, da sem ločena….15 let nazaj…ne pred stotimi leti…
Ker je prositi in stokati sramotno.Tako pravi moja mama.Ona NI NIKOLI prosila.
Zato razumem take situacije, čeprav ne morem pomagati…
Sirot je kar precej. Po celem svetu. Srm prepričana, da jih je več kot dovolj za vse neplodne pare.
Se strinjam, da je splav boljša opcija, pa nisem bogve kako naklonjena k splavom, ampak v tem primeru, absolutno da.[/quote]
Res? Pa veš kako je urejena zakonodaja? kam naj grem npr. jaz po otroka? Samo povej mi, pa grem.. Pa da seveda ni stroškov od 20.000 eur in najprej.
Srečka, nimajo pojma o čem govorijo. Niti sanja se jim ne, kako zgleda posvojitev. Nimajo blage veze kakšni so postopki in da je za te celo treba plačat v tujini, tako kot si rekla, nad 20000.
Tudi mene že znanci razjezijo, ko rečejo, pa kaj se sploh trudita z umetno, posvojit pejta! 😀 Jaz bi na vašem mestu že posvojila, jaz bi takoj posvojila…In potem ne veš, ali imajo v mislih, kako sta grda, ne želita si vajinih naslednikov, mislim pa, da so to ljudje z nižjim IQ in živijo v enem svojem zasanjanem svetu. Po možnosti so pa oni zanosili v roku treh mescev. In prej psihirali sebe in mene, zakaj jim ne uspe v drugem mescu, če so tudi oni mogoče neplodni 😀 S taimi ljudmi sploh več ne debatiram oziroma preslišim vse njihove debate. Ker še vedno ne vejo o čem govorijo….
Res je, ne vedo o čem govorijo.. 🙁 Tudi midva najprej poslušava to, da bi oni posvojili, potem ko jim poveš kako je, so vsi začudeni.. potem pa dobiva celo kak komentar v smislu “ampak to ne bo vajin otrok, kaj pa če ga ne bosta imela rada, kaj pa če bo problematičen, če bo drogeraš…”.. in jim samo odgovorim: ja, sej to je pa res, ker moj pa ne more postat totalen luzer”.. aaaaaaaaaaaaaaaaaa
Jaz pa mislim da se vse da če se hoče!! Vprašanje za tiste ki ste otroka dale v posvojitev ker v tistih razmerah niste mogle skrbeti zanj iz takih ali drugačnih razlogov. Ali ste kdaj pomislile kako se boste počutile če se vam naprimer par let po oddaji otroka življenje zelo spremeni na boljše? Ve pa ste otroka vseeno oddale in nikoli ga ne boste dobile nazaj? saj ne pomeni če si v trenutni krizi da bo večno tako!!
Moja izkušnja,.. z možem sva začela kot najstnika, ko še nisva imela ničesar, živela vsak pri svojih starših, sem ponesreči zanosila. Razmišljala sem o splavu vendar sva se na koncu za otroka odločila, čeprav nisva imela NIČESAR!!! težave s starši, šola, ni denarja… No že med samo nosečnostjo sva si oba poiskala službo, najini dnevi so se vrteli samo okoli služenja denarja, poiskala sva si stanovanje, naučila sem se kuhati osnovne jedi, s socialno pomočjo za silo nakupila opremo za dojenčka,.. in imela sva se še vedno zelo rada. Ta otrok je bil plod najine iskrene ljubezni in očitno si je želel priti na svet. No rodila se je najina princeska, že ko sem jo prvič držala v naročju in jo gledala, sem začutila močno povezanost in postala sem levinja, ki varuje svojo dojenčico pred vsem.
Odrekala sva si luksuz in kupovala samo najnujneše potrebščine za njo,… Bilo je težko, včasih sva bila lačna. ampak bilo je vredno! Tudi položnice so počakale če je bilo treba,… No danes,… 10 let kasneje naj povem da je moj mož uspešen direktor podjetja, jaz pa imam dobro službo in finančno nama ne gre slabo. Najini starši naju niso podpirali takrat, danes pa imajo svojo vnukinjo zelo radi in bolje se razumemo, ker sva dokazala svojo zrelost. Nikoli NIKOLI si ne bi oprostila če bi dojenčico splavila ALI jo dala v posvojitev. Je moja kri, moji geni, podobna mi je, zdrava punčka s svojimi starši ki ji nudita kar največ lahko. In če je danes ne bi imela, si nikoli ne bi oprostila. Oprostite denar pride in gre, tvoj otrok, tvoje srce pa ti ostane do konca življenja. Moje mnenje ne obupajte prehitro in ne se podcenjevati. Treba je samo poprijeti za trdno delo in verjamite za vsakim oblakom posije sonce.
Mislim, ds zenske, ki se odlocijo za oddajo otroka, nimajo samo probleme z denarjem. Tako roznato, kot ste vi opisali, zivijo vse mlade druzine v danasnjih casih. Ko ni sluzb, denarja,….in zato se ne oddajo otroka. Tista, ki se ga odloci dati v posvojitev ima ze globlje razloge, to naredi premisljeno. In ne samo zaradi denarja….lp
Spostova na Eva*** sem Tanja stara 32 let svojih otrok nemorem imeti ,ker sem pri 28 letih zbolela za rakom.Bolezen je mimo zdrava sem,zelja po otrocku pa samo vecja..se lahko povezem kako z vami da bi malo poklepetali ce je mozno?kako ste prisli do dveh sonckov ali je bilo hudo?se pa strinjam z vasim komentarjem..ce vam ni odvec bi vas kaj povprasala…hvala ze vnaprej..l.p
Ni tako enostavno.
V sloveniji skoraj ni otrok za posvojitev oz. je cca. 400 parov na čakalni vrsti, otrok na leto pa cca. 15-20.
Posvojitve potekajo trenutno iz Gvineje Bisau, Madagaskar (bivanje tam 3 mesece), stroški se baje gibljejo okoli 15.000 (tole nisem ravno 100%).
Možnosti so tudi iz Ukrajine (otroci nad 5 let, razen če vzameš npr. tri bratce in sestrice, potem je lahko eden mlajši od 5). Zneski za posvojitev okoli 15-20.000.
Največ se jih še vedno posvoji iz Rusije, otrok je star nad 1 leto, stroški pa cca. 30.000 eur.
Za Ukrajino se obrnite na Natalijo Berčič, prevajalko.
Kolikor vem posvojitve trenutno malo stojijo zaradi vojne (ne vem pa če je to čist točen podatek).
Postopek začneta na svojem CSD, potem pa se obrneta na Natalijo, ki vama bo pomagala naprej. Je pa sedaj že nekaj časa zakon, da mora biti otrok star 5 let, da gre lahko v mednarodno posvojitev (razen npr. da vzameš več sorojencev, potem je lahko eden tudi mlajši).
Vam in vsem ki na kakršenkoli način obsojate ženske, ki se odločijo za oddajo otroka v posvojitev. Dati otroka v posvojitev ne pomeni zavreči otroka. Pomeni v določeni situaciji zavedati se realnosti. Iskeno priznanje, da sam ne zmoreš a da kljub temu sprejmeš to življenje in narediš kar v dani situaciji lahko najbolje. Na eni strani je stiska matere ki ima gotovo otroka rada in ne more skrbeti zanj. Na drugi strani je stiska para, ki trpi ker ne more imeti otrok in sta v ljubezni pripravljena sprejeti novo bitje, čeprav biološko ni njun otrok. In tako se zgodba tega življenja lahko nadaljuje. Gotovo so tukaj tudi iskanja, in vprašanja in gotovo je kdaj tudi težko temu otroku. Ampak to je bolečina iz katere lahko zraste nekaj lepega. Če gledam svoje življenje. Razne preizkušnje so prinesle kvečjemu priložnost za rast.
Ta mama je junakinja. Ker sprejme to, da bo trpela sama, ker ne bo spremljala razvoja svojega otroka, kar je v njeni naravi. A lahko živi z mirno vestjo da je otroku omogočila življenje in da se lahko razvija nekje, kjer ga imajo tudi radi. Preberite kaj o stiskah žensk, ki pa so otroka res zavrgle. Ki si te priložnosti za mirno vest niso dale. Ki so naredile splav in ne morejo živeti v prepričanju, da so otroku omogočile življenje. In ničesar več ne morejo spremenit. Tudi teh ne obsojam in vsaka doživlja to po svoje. Zdi pa se mi, da so te stiske še preveč tabu teme, da nekateri lahko živijo v lažnem prepričanju, da je v takih situacijah splav kakšna rešitev.
Sama velikrat molim za vse te nerojene otroke pa njihove mame, ki so v stiskah… In do njih čutim eno prav posebno ljubezen. Se mi zdi, da bi najraje kar vse posvojila in vsem povedala, kako dragoceno je njihovo življenje.