Seveda se z možem zavedava, da otrok najinih čustvenih ran ne more in ne sme krpati. Zato tudi nisva podvzela nikakršnih korakov niti za posvojitev niti za rejništvo. Močno se zavedava, da je potrebno najprej urediti sebe in potem poskrbeti za otroka. Od tod najine dileme. Čas namreč teče neusmiljeno, nisva vsak dan mlajša. Najbrž res drži, da starostne omejitve za posvojitev ni. Je pa moralna obveza posvojitelja. Z otrokom se je potrebno ukvarjati in mu nuditi vse po najboljših močeh. Tridesetletni oče se boljše podi za žogo kot šestinpetdesetletni.Tridesetletna mama je lepša, všečnejša in bolj polna energije za vse otroške neumnosti kot gospa pri petdesetih. Da ne govorim o tem, da morajo biti otroci ponosni na svoje starše ali “starše”. Lepi, pametni, mladi in čisto njihovi.
Pravzaprav sem hotela povedati, da so moralistične debate o zapustitvi dojenčka traparija. Če le najde dom. In v Sloveniji ga najde zagotovo, saj posvojitev pri nas ni, ker je pač zakonodaja tako klavrna. Prebrala sem vse napisano doslej in si mislila, da ljudje sploh ne vedo, kako dobro jim je in sem se zasmilila sama sebi. In to je vse.

Pozdravljeni,
sem mlada nosečnica, ki je bila zelo proti splavu. Zavedam se da sama ne bom zmogla preživljati svojega otroka. Upala sm na pomoč družine vendar so mi vsi obrnili hrbet. Razmišljam o rejništvu ampak več k berem o temu slabša ideja se mi zdi. Mislila sem dati otroka v rejništvo za dobo enega do max dveh let za ta čas pa bi se trudila da bi ustvarila boljše pogoje za mojega otročička in ga vzela k sebi nazaj. Mogoče se to komu zdi kruto ampak še bolj kruto je življenje ki ga trenutno živim.
Prosim za nasvet kaj naj?????

Draga paloma123! nisi napisala v kakšnih razmerah ziviš, a če rabis pomoč, nasvet ti lahko pomagam, da najdes kar se da najboljšo rešitev zase in za otroka. nisi napisala koliko časa si ze noseča oz kdaj imaš rok. kot vidim si otroka želiš, a imas probleme , ki bi jih rada prej rešila.

reja vsekakor ni najboljša stvar za otroka, še posebej ne v prvih letih zivljenja. je pa vsekakor neka opcija, ki je boljša od posvojitve, … sama sem mama 2 otrok, ki sta še majhna a bi ti z veseljem pomagala. lahko tudi tako, da ti za določen cas vzamem ozroka v rejo.

prosim sporoči mi mail na ali tel na katerega te lahjo dobim, da se vsaj pogovoriva. mogoče pa ni vse tako črno in nerešljivo kot se ti zdi.

lp, špela

Kakšno spoštovanje?!

Spoštovanje za tiste, ki v nemogocih razmerah obdržijo otroka!

Absolutno se strinjam !

Moj partner je posvojen. To se pravi septembra bo dopolnil 28 let.
Starši so mu kmalu povedali, da je posvojen prav tako so ga učili, da svoje biološke mame ne sme sovražiti saj ne vejo v kakšni stiski je bila. Pred njima vedno reče ne sovražim je nikoli je nisem.
Ko sva se pred 6 leti spoznala, mi je kar kmalu povedal, da je posvojen, da sta ga starša prišla iskati v prorodnišnico, ko se je rodil. Nikoli nisem hotela spraševati ali si želi spoznati pravo mamo saj sem v njegovih očeh prepoznala veliko bolečino.
Danes,ko so o tem veliko pogovarjava mi je priznal, da jo sovraži, da je ne želi nikoli v življenju spoznati, da ne razume kaj je bilo tako hudega da ga je zapustila. Da pred starši govori drugače, da ju ne bi prizadel, sam v sebi pa čuti veliko sovraštvo.
Njegovo razmišljanje se mi ne zdi pravo jaz vsaj poskušam razumeti situacijo in globoko vrjamem, da ga ne bi nikoli dala v posvojitev,če ne bi bilo resnično nujno.Sam o tem ne želi nič slišati.
Ko ga poskusim potolažiti, mi vedno zabrusi “ti ne veš kako je biti posvojen”.
Naj še povem, da njegova starša sta ČUDOVITA med njimi tremi je vez katere jaz še nisem videla. Ona dva bi za njega naredila vse in prav tako on za njiju. Skratka, ko jih vidiš skupaj začutiš ljubezen.

Jaz biološko mamo mojega partnerja razumem in če bi imela kdaj možnost bi ji samo povedala, da je dobil čudovita starša, ki sta ga vzgojila v enkratnega človeka.
Verjamem pa da se vsak september, ko ima rojstni dan sigurno spomni na njega. Mi je žal edino to, ker si je ne želi najti in spoznati ter jo vprašati po razlogih.

ti se raje malo vprašaj, kaj je tako enkratnega na tem človeku, ki tako zelo sovraži svojo roditeljico? Malo preveč čudovitih stvari si natresla tukaj gor.
Ali pa je samo tako zelo razvajen, da misli, da je življenje vsak dan potica.

Draga Ari spravila si me do solz.Ampak ne solz žalosti ampak solz katere so znak ljubezni,ki jo ti izžarevaš.Tako čudovita mama si,čeprav si svojega otroka oddala.Vrjemi,da te bo ta otrok našel in ,da bosta nekoč našla stik.Občudujem mame ki to naredijo.Otroka nisi splavila in umorila temveč mu omogočila lepo življenje.

Lahko si ponosna nase,pa srečno

Ob prebiranju postov, so mi stopile solze v oci. Sama sem posvojena. Imam precudovita starsa, ki bi zame dala vse. Imam zlatega moza in otrocke. Zakaj to pisem? Imam vse, a nekatere stvari me “zrejo” in za njih ne najdem poguma. Vse kar je bilo pri mojih starsih”narobe” je to, da se o posvojitvi nismo nikoli odprto pogovarjali. Imam zamegljen spomin o “hitrih” pogovorih v ranem otrostvu in nikoli nobene besede vec o tem.. Posledicno je bilo tudi zame to “nekaj skritega” in mi se dandanes lezi na dusi velik kamen, ko se pojavi govor o meni in mojem ranem otrostvu (razen z mozem, o temu ne govorim sprosceno z nikomer). Tudi velika vecina ljudi, ki me obkrozajo ne ve o moji posvojitvi (razen tisti, ki so v sirsi druzini in v okolju kjer zivim). Tezko mi je o temu govorit! Verjemite mi.. S solzami in grozo se spominjam svojega “trpincenja” same sebe in nenehnih zakajev!? V puberteti je bilo najtezje.. Vedno (se danes) sem se sprasevala zakaj me je zenska, ki me je rodila oddala? Ko sem dopolnila 27 let, so moji starsi iz CSD-ja dobili poziv naj me seznanijo, da bi rada moja bioloska mati stopila v stik z menoj. To sem zavrnila, ker mi je zenska unicila zadnjih nekaj mesecev pred tem pozivom in me totalno izigrala v svoj prid. Po vezah (njenih) iz CSD-ja in ustanove kjer sem v sluzbi je prisla do mojih podatkov in me zasledovala, anonimno obiskovala (sluzbeno), nadlegovala mojo druzino,… Seveda jaz nisem imela pojma kdo to je! Ljudje moji.. A ni to zalostno, da na taksen ali drugacen nacin (ne bom napisala zasovrazis ampak) osovrazis zensko, ki te je rodila!? 🙁 In na koncu se vprasas, ce je sploh normalna, da je to pocela? Ja, izgleda, da je.. Visoko izobrazena gospa, dobro situirana, z lepim druzinskim pedigrejem itd. Zakaj pisem tole sem? Zato, ker sem morala dati iz sebe. Srecno vsem skupaj!

nekdo zgoraj je zapisal ” Takšne ženske so zame prave življenjske junakinje!” halo, junakinje česa????? !!!

mama, ki odda otroka, si otroka res ne zasluži, ne zasluži si biti mama nikoli več.niti videti otroka nikoli več. za takšnega otroka je neprimerno boljše, da dobi nadomestne starše.ni važen razlog oddaje, res ni! ker je najprej otrok, potem pa šele ti! se mi zdi, da si tukaj gor nekatere samo perejo vest in nič drugega ! ja, otroka so se znebile,dale so jih v posvojitev, so torej “humane”, ker ga niso splavile, egoistično pa mislijo še vedno samo NASE! kaj pa preživlja otrok?če je dobil uredu nadomestne starše, je super, čeprav neka rana ostane za vedno.super pravim-da je neprimerno boljše zanj, ko če bi živel s to osebo, ki si ne zasluži imena.zelo razumem tiste, ki sovražijo svojo biološko mamo, ker jih je zapustila.ja, vredna je sovraštva.največjega.vendar mislite tudi nase in si nekoč rečite:ne zasluži si niti mojega sovraštva več.in zaživite v miru.

Nekdo dodaten, ki te ima rad, ne more delati zmede. Problem pa je seveda ego posvojiteljev.

Zaradi finančne krize,nezaposlenosti mi grozi,da otroka ne bomo mogli vzdrževat!Razmišljamo,da bi bilo dobro za njega če ga oddamo v posvojitev,da bo lahko vsaj na toplem in imel hrano in starše,ki mu bodo lahko ponudii jesti.Star je 13 mesecev,a se ga še lahko oda v posvojitev???

Pa ne se mi spravit ,da za intenet imam deanr,saj nisem jaz lastnik!

Težave,

ni prepozno, obrni se na center za socislno delo.

Imamo podoben problem,ko starši niso mogli vzdrževat otroka in smo ga vzeli mi.S tem da ima otrok še vedno stike z svojimi biološkimi starši.Naša družina mu nudi materialne dobrine,varstvo,vzgojo….predvsem pa veliko ljubezni.Če ti lahko pomagam me kontaktiraj.

lp

se strinjam. Vsak, pa če je še v ne vem kakšni stiski, lahko skrbi za otroka!

Lepo te prosim, nehi tako razmišljat. Spravi se k sebi. Mogoče gre samo za poporodno depresijo. Vse ti lahko uspe, verjeti moraš. Pojdi na RK, zaprosi za denarno pomoč, zaprosi za neprofitno stanovanje ..

Nekatere ki imate otroke in jih ljubite ne razumete nas žensk,ki se odločimo za oddajo otroka.
Otroka oddamo,ker nimamo služb,nimamo doma,nimamo denarja,pač ni pogojev da bi otroka vzdrževali.
Zanosila sem z nekim fantom,ki sem ga spoznala v clubu eno noč.
rodila in oddala fantka,tri leta nazaj pri 25letih.
Živim pri kolegici v njenem enosobnem stanovanju in ves denar ki ga dobim na CSD dam njej za najemnino…. zato ni bilo možno da bi otroka obdržala. brez službe sem že 7 let.
ni mi žal da sem oddala otroka,saj sem celo nosečnost samo planirala da bi dobil dober dom. nisem se nikoli navezala na njega,tudi po porodu ga nisem želela videti… tudi ne želim imeti nobenga stika z njim,če me bo kdaj poiskal.

Vsekakor je to pogumno in predvsem odgovorno dejanje.

Žal mi je,da tako razmišljaš. Te ne obsojam za dejanje, ampak vem ko boš starejša boš spremenila svoje razmišljanje.

Lp.

Pozdravljeni.
Trenutno sem v 6mesecu nosecnosti, nekako sem ze odlocena da bom otroka oddala v posvojitev. Odlocitev nikakor ni bila lahka, ker imam malcka ze sedaj neskoncno rada!! Ampak ne zelim nedolznega bitja odvleci v to krizno situacijo v kateri sem jaz, brez prihodka, brez strehe nad glavo, nedokoncanega solanja!! Zelim da ima nekaj vec nekaj cesar jaz nimam, da mu omogocim spodobno zivljenje.
Razumem vse mamice ki so bile sposobne sprejeti tako tezko odlocitev in osrecile en par ki sam nemore imeti otrok in storile najbolje za otroka!!