čitam in čitam in ni mi jasno..vsi ste enaki! od ponosne mame do dečka do ostalih(ni mi za naštevat) ali je kaj narobe izraziti svoje občutke? tako bom povedala svojo zgodbo( zato se po eni strani strinjam s pon.mamo, po drugi strani pa z ostalimi ki ste posvojili ali še čakate na posvojitev.)
sem sama rasla pri ljudeh, ki so me posvojili in tako povem da žal si ti ljudje ne zaslužijo niti malo, da jim jaz rečem moji starši! ko je napočil čas da so mi povedali, da sem posvojena, mi je bilo tako super pri srcu, ker sem vedno čutila in seveda tudi veliko krat na sebi občutila, da ne spadam k njim.( od pretepov, do veliko drugih stvari, ki jih nebi omenjala) to me je seveda gnalo, da sem želela spoznati svoje prave starše. in seveda s pomočjo hrvaške socialne službe, prišla do informacij o starših. ampak presenečenje! moja tako zvana biološka majka, ni nič kaj boljša od družine v kateri sem rasla. sicer ima še 2 otroka z istim moškim, ki je mene spočel,torej imam dva bratca, živijo na visoki nogiz veliko denarcev, ampak to ni življenje. besede, ki sem jih slišala, citiram: nikad te nisam željela, bila sam prekasna za abortus, znala sam da češ ličiti na oca!!!! poglejte dragi moji: to so besede, ki so mi pustile še večje rane, kot vsi udarci! nisem zaželjena!!!! HVALA ZA TAKŠNO ŽIVLJENJE! in zato pomislite malo na otroke, kaj se bo zgodilo, ko bojo zvedeli iz kje izhajajo?!?
in tukaj je to da bom vedno obsojala tudi jaz ženske, ki rodijo in dajo otročke v posvojitev! pač iz lastnih izkušenj govorim.
sem pa tut vesela, da ste ženske oz. družine, ki posvojite otroka ga vzamet za svojega in ga vzgojite v pošteno osebo!
tisti, ki pa se nad otroci(posvojenimi, rejniškimi, lastnimi) izživljate na kakršen koli način, ČAKA VAS BOŽJA ŠIBA! danes živim v Sloveniji, pustila sem za seboj staro življenje vse ljudi, ki so me obkrožali! žal nimam otrok, ker jih nemorem imeti, ampak v posvojitev se nebom spustila, ker neželim, da bi moral otrok zvedeti da ga nisem jaz rodila. zato sem samska, z dvema mucama. in tako bo tut ostalo.
ljudje vi pa ne bit toliko negativno nastrojeni pred ljudmi, ki odkrito izražajo svoja čustva. veste veliko je lepih stvari na svetu in žal še več slabih in grdih! žal vsak nosi svoj križ in vedno bo tako, zato pa se ne pluvajte in delajte samo v dobrobit otrok!
lepo življensko pot želim vsem skupaj! z otroci ali brez otrok! in vedite da slabe kritike in zagrenjeni obrazi ali besedni zaklad ne vodi nikamor, kot pa samo v prepad!

Predvsem, za vedno sama!!!!!!!!!, nismo vsi isti! In prav je tako. Sama sem bila v svoji družini deležna veliko ljubezni. Ko pa bi rada to ponudila svojemu otroku, ga nisem mogla imeti. K sreči sem lahko posvojila in eden od “nezaželenih otrok”, je postal najbolj zaželen. Da pa se bom morala nekoč soočiti z otrokom, ki bo dvomil vase, v svoj obstoj, vame …, tudi vem. Vendar sem se s tem spoprijela skupaj z odločitvijo o posvojitvi.
Ni vsaka ženska, ki je sposobna roditi, sposobna vzgajati in ljubiti otroka, a vendar ni vredna obsojanja. In upam, da moj otrok ne bo obsojal biološke matere in se zavedal, da je zaželjen.

Tebi, za vedno sama!!!!!!!!!, pa resnično želim, da razčistiš s seboj in preteklostjo. Za teboj so težke izkušnje in kot je videti, si se morala skoznje prebijati sama. Prepričana sem, da nisi tako nezaželjena, kot se počutiš. Najprej pa se moraš imeti rada. Sicer pa starši niso edini, s katerimi si lahko srečen. Naj ti uspe najti srečo drugje.

Saj ne kritiziramo, samo pišemo o svojih izkušnjah, o naših otrocih, ki jih nismo rodile, ampak smo jih posvojile. Veš, imela si zelo slabo izkušnjo in žal mi je, da se ti je to zgodilo. Posvojitelji, ki smo posvojili iz tujine, iz iste države, smo ustvarili nekakšen krog prijateljstva in se srečujemo 1x ali 2x letno. Gledam samo srečne in nasmejane obraze … Krasen občutek, ker nam je čisto vsem jasno, da so vsi ti otroci dobili novo priložnost …

Upam, da moja hčerkica lahko nekoč rekla, da je srečna, ker sva jo posvojila in ji postala starša, ki jih sicer ne bi nikoli imela. Uapm tudi, da ne bo nikoli rekla, da sva delala razlike med njo in bratcem (ki je najin biološki otrok), ker ju jemljeva popolnoma enakovredno. Upam, da bo nekoč razumela, da se ji je mama iz povsem neznanega razloga odpovedala in ji tudi odpustila.

Ne morem pomagati, da tako razmišljam in ne obsojam. Če ne bi bilo njene biološke mame, bi ne bilo nje, posledično midva ne bi imela hčerkice in verjetno tudi ne sina … Vse v življenju ima svoj namen.

Enostavno moram…..

ponosna mama, srčno upma da se vsaj pred svojimi otroci vzdržuješ takšnih brezsrčnih iupadov.
Zame JE JUNAKINJA tista mamica ki se zaveda da nebo sposobna skrbeti za svoje dete in ga odda v posvojitev.

Pravtako se mi zdijo čudoviti inmočni starši, ki se odločijo za trnovo pot posvojitve- VEEEEEEEEELIIIIIK bravo vsem skupaj in vsakemu posebaj.

Bida Be samo to bi rekla, vrjetno jekdo ki mu je rejništvo rešilna biljka, sopa tudi takšni rejniki ki so to z SRCEM!!!!!

Dobro vem, kao je..je dvanajst let rejništva za mano…na temo oddati ali ne otroka, pa ena naša stara novička:

»ČISTO NAŠ OTROK«
Tisti, ki ima otroka, ge je dolžan preživljati in zanj skrbeti.

Starši so otroka rodili. Rekli so: »To je čisto naš otrok« in potem jih je okoli dva tisoč podpisalo soglasje, da ga »oddajo« v rejništvo. Finančnih obveznosti zanj so se praktično popolnoma osvobodili. Za otrokovo preživljanje ne plačujejo čisto nič.

Država je v Ustavo zapisala: »Otroci, za katere starši ne skrbijo, so čisto naša »posebna skrb«.« Potem pa jim je za materialno preživljanje namenila 262,20 € in jih tako postavila daleč pod prag tveganja revščine. Ne spadajo niti v gospodinjstvo staršev, niti v rejnikovo gospodinjstvo. Sami so v »svojem gospodinjstvu« z 262 € na mesec, kar bi teoretično moglo predstavljati zgolj streho nad glavo.

Rejniki pravijo: »Saj je rejenec čisto naš!«. Preživljati pa jim rejencev ni treba. Ministrstvo zatrjuje, da rejniki niso prevzeli prav nikakršne obveznosti do finančnega preživljanja rejencev – vse stroške preživljanja pokrije država.

Rejenec pa se je naučil: »To, da sem čisto zares od nekoga, sploh ne pomeni mojega preživljanja. Rad imeti nekoga, ki ne more sam skrbeti zase, ne pomeni tudi njegovega preživljanja. To mi kažejo starši, država in rejniki. Torej je čisto v redu imeti otroka in ga ne preživljati.«

Salomon je, ko se materi nista mogli dogovoriti čigav je otrok, ukazal otroka razrezati na pol in ga razdeliti med njiju…zato se je prava mati odločila, da ga raje celega da nepravi materi. Biološkim staršem tega ni potrebno storiti. Otrok ostaja dolga leta »na pol«. Morda celo na tri dele. Delijo si ga starši, država in rejniki in vsak si ga v celoti prisvaja ter se trka po prsih, kako je »njihov«. Pa mu vendarle nihče od njih v resnici ne zagotavlja niti dostojnega preživetja.

Drugo so zgodbe o ljubezni….

Zdravo,

mene pa zanima, če pri nas v sloveniji je možno, da mamica, ki namerava oddati otroka v posvojitev sama izbere komu ?

oz. da razložim….z možem sva spoznala dekle, ki razmišlja o tem, da bo dala otroka v posvojitev. ker smo se sedaj zelo zbližali in se več pogovarjali o tem, obstaja možnost, da bi midva vzela njenega otroka. je možno, da ona CSD-ju pove, da bo nama dala otroka v posvojitev ?

Pisala sva tudi že na CSD, toda nama niso odgovorili nič konkretnega…

ker če ni možno, si človek ne želi delati praznih upov… za zdaj samo sprašujeva, če obstaja možnost.

zanima me odgovor, od tistih, ki ste šle skozi posvojitev pri nas ( ne v tujini ) in imate to izkušnjo ?

jaz imam občutek, da pri nas zelo vse poteka bolj tako, kot CSD pač “piči”…ker nekih uradnih pravil ni ( zakon, ki sva ga prebrala, pa ni ravno tako natančen, ampak bolj splošen )

Ja, na vsakem centru se posvaja po svojem (in trenutnem) modelu…saj tudi rejništvo tako poteka. In narediti je možno skoraj vse…ker, kjer ni tožnika, ni sodnika…le da se tožnik lahko pojavi šele čez desetletja – toži pa seveda državo.

drage mamice posvojiteljice in mamice, ki ste dovolile drugim možnost da so mame;
zame ste večinoma krasne ženske. ga ponosna mama je lahko rejnica, meni pa zveni kot posvojena najstnica, ki ne more sprejeti svojo preteklost in sedanjost, in na nek način išče nekoga, psihiatra, prijatelja, nekoga, ki je “v tem področju življenja”, katero jo mori. Vsekakor z takim sovraštvom zaradi posameznih primerov ne moremo ne dati priznanja temu, koliko ljubezni je potrebno, da se otroku odrečeš in mu daš življenje in možnost družinske sreče kaki mamici in tudi nesebičnost posvojiteljic, ki vedo, da se otrok kadarkoli lahko zaželi spoznati biološke starše.

Moja posvojena sestra se je vedno čutila kot član naše družine, šele ko je izvedela da je posvojena, jo je začelo mikati zaradi firbca da izve kje korenine segajo. Zdej je spet ugotovila da se ne glede na podedovan karakter, glede vsega drugega doma in tudi po krvi počuti v naši družini.

Ne morem da ne bi…na tale forum sem zatavala…˝ponosna mama˝ tvoje razmišljanje in tvoj nick nikakor ne gresta skupaj. Vsaka ženska ki je mama se zaveda čudeža življenja, ki ji je rastlo pod srcem in zame je res JUNAKINJA tista ki lahko gre preko sebe, preko tistih božanskih občutkov ko vidiš svoje dete in se mu odpove v njegovo dobro. S svojim dejanjem je osrečila par ki si bolj kot vse na svetu želi otročka. In koga bi s splavom, z umorom osrečila ženska v brezizhodnem položaju, ponosna mama? Glede na to da si menda celo rejnica (groza da ljudje s takšnim razmišljanjem vzgajajo), če bi bile mamice ˝tvojih˝ otrok morilke, bi ti bila brez dela?
Ponosna mama na svoje razmišljanje ne moreš biti niti malo ponosna, ampak…glede tega pa da si celo mama in rejnica pa…ubogi otroci, UBOGI otroci, ki rastejo pod tvojim okriljem, ker če ne spoštuješ žensk ki so jih rodili, potem tudi otrok ne spoštuješ!!!

Ja, takšne rejnice imamo in ‘doktrina’ na dveh nogah jih vzpodbuja za trajno rejništvo….stroka pa taka, da se človeku za gabi.

kljub zasciti…se je zgodilo.prva misel: splav.
imela sva le eden drugega-niti skupaj se nisva mogla preseliti,kako naj bi poskrbela se za otroka.sama sem bila se povsem zlomljena od neurejenih druzinskih razmer,redna obiskovalka psihoterapevtom,ki so mi vsaj delno pomagali pokrpati raztgano in polomljeno samozavest,za katero se lahko zahvalim letom zalitev in klofut.

pa nisem mogla…ta otrok je bil sad ljubezni.ta otrok je bil ljubezen.in nisem bila sposobna uniciti tega…donosila sem.rodila.zdravega fantka.
v stiku sem z njegovimi starsi.vem,kako izgleda,poslali so mi njegove slike.in enkrat ga bom lahko objela..mislim,da je ta ‘enkrat’ vedno blize.

prve mesece sem se obtozevala,da sem slaba mama.pa danes vem da nisem.za svojega otroka sem naredila vse.in vem,da bo v zivljenju srecen.ob odhodu iz porodnisnice sem starsem pustila pismo.pisem mu za rojstni dan.molim zanj.
in sem srecna,ker vem,da ima vse,cesar mu jaz ne bi mogla nuditi.in vem,da ve,da ga imam rada do zvezd in nazaj.

ponosna sem nase.in vem,da sem lahko!

Edina stvar, ki jo otrok rabi, je kar mu lahko nudi le prava mama (če je normalna in sposobna ženska), to je pa ljubezen. Denar se najde. Zato oprostite, ne razumem kako se lahko tolažite s tem, da ste naredili najboljse zanj.

Se strinjam z Jinx.. Ari, tebi majnka nekaj v glavi, definitivno.. upam, da te otrok v življenju sploh videt nebo hotel, ker če si bila sposobna otroka spočet, bodi sposobna tudi za otroka skrbet… sram te je lahko!

S tem nimam iskušenj in po pravici sploh ne vem kako sem se znašla v tem delu foruma…
Ampak: kako lahko ljudje, ki tega niso doživeli, govorijo takšne grozne stvari? Kako lahko rečeš, da bi kamne jedel, samo, da bi bil otrok pri tebi, če tega še nisi doživel? Za čigavo dobro to? za otrokovo sigurno ne, ker, če je v družini hrane dovolj samo za otroka (1 osebo), kako bo ta otrok s sestradanimi starši?
Verjamem, da ima vsaka mama, ki je otroka dala (za njegovo dobro) v posvojitev, zelo dober razlog! Če ga ne bi imela, potem se kot prvo sploh ne bi pojavila na tem forumu. Pa ne pozabit, da denar ni edina stvar, zaradi katere se odpoveš svojim otrokom – vedno je še nekaj za tem! Dokler ste samo ‘mame, ki ne bi za nič na svetu dale stran otroka’ in živite vsaj kolikor toliko spodobno življenje ste lahko samo tiho.
Ljudje se moramo naučiti ne obsojat drugih za stvari o katerih sami pojma nimamo! Največ, kar lahko storite je da jo ali vzpodbujate pri svoji odločitvi ali pa se brigajte zase.
In pa, preberite si še 2x Dečkov post in razmislite v čem in zakaj TOČNO se ne strinjate z njimi. Ker nekateri kr ene argumente ven mečete in jih sploh ne podprete ampak neke negativne stvari pišete brez vsake podlage in primera.
Če pa imate sami iskušnje s tem, pa ste še vedno enakega mnenje, potem imate že svoje razloge, ki jih jaz, brez iskušenj, ne morem komentirat 🙂

Meni se zdi lepo, ker mi je biološka mama ‘dala’ svojega otroka. Verjamem, da ni MOGLA skrbeti zanj (naj napišem. ni znala?), bila pa je toliko skrbna, da je šla preko sebe in svojih želja, priznala nekatera dejstva in POSKRBELA, da je otroku dobro! Mnoge matere gledam, ki tega ne znajo in v imenu materinske skrbi in ljubezni CELO ŽIVLJENJE maltretirajo lastne otroke. Ker hočejo biti dobre in odgovorne mame, pa tega ne znajo/zmorejo…

Bilo je dosti let nazaj … in vsako leto septembra vržem v morje rožico zanjo, ki je nisem mogla obdržati. Z leti ni nič bolje kot takrat. Upam, da je nekje, da ima dobro ljubečo družino,dobrega partnerja in pridne otroke.
Očitke, da sem bila sposobna spočeti otroka in ga ne obdržati, preslišim. Bila sem najstnica, v obdobju, ko so se moji starši ločevali, želela pa sem si, da bi ugajala in bila ljubljena. Ja, šla sva predaleč. Verjemite, da bi z današnjo pametjo za tista leta ravnala drugače. In verjemite tudi, da grenkoba ostaja v vseh nas, ki smo otroka rodile in dale v posvojitev. Da vse to nosimo s sabo.
O svoji deklici razmišljam in jo nosim s seboj v srcu, vedno.

Janja, kako pristna izpoved! Morebiti se tudi tebi sedanja mati tega otroka v mislih pogosto zahvaljuje za dejstvo rosjtva prečudovitega otroka, ki ga je imela možnost vzgojiti in spremljati na življenjski poti, kot se jaz zahvaljujem biološki materi mojega sina in ‘hčerke’.
..za razliko od mater in očetov, ki svojih otrok zares nočejo dati (SKRBIJO PA ZANJE TUDI NE) in jih desetletja zadržujejo v UKREPU rejništva..na večnem ‘čakanju’ in v večni začasnosti…kot predmet odplačne pogodbe..z vzdevkom ‘REJENEC’!!

Joj kako res zadeto bistvo vsega kar mati lahko v določeni situaciji lahko stori za otroka

Verjemite pa da vsaka mati ( če ni mentalna bolezen vmes ) ljubi svojega otoka. Ljubi tako zelo da se mu je pripravljena odreči. To mislim da je največja žrtev v življenju – bom rekla ženske.

In ker ga ne more imeti v naročju in skrbeti zanj si ga zavestno briše iz spomina – ne brisat v pomenu da ni nikoli otrok obstajal, ampak neko stanje “mirovanja v breztežnosti”.

To je enako kot da veš da je nekaj neizogibno, pa to skušaš negirat, časovno prenest dejstva kot da si zunanji opazovalec.

Malokatra biološka mat ini psihološko pripravljena da ji v življenje vstopi odrasel ljubljeni otrok
( ker ljubljen je vedno ), katrerga je toliko let zavestno skušala spravit v drugo dimenzijo ali si ga mogoče idealizirala.

Ne pozabite tudi na mamo posvojiteljico – užaljenost?, jeza? grenkoba v vsakem primeru

Ne bom pisala naprej ampak najslabše je iskati starše ali otroke na lastno pest, še slabše prek CSD ( žal katastrofa od katastrof – papirologija v imenu sociale )

Najprej do ustreznega psihoterapevta. In dolgoročni načrt. Najprej z posvojitelji in potem korak po koraku.

Meni je pred 1 letom umrl sin. Imam še hčerko, ki jo imam neizmerno rada. A praznina za sinom je grozna. Dan in noč razmišljam o “novem” otroku, ki bi mi pomagal živeti, ki bi zapolnil to praznino. Ki bi ga imela rada in skrbela zanj. Za posvojitev sem prestara. Ne glede na to, da sem prej obsojala slovenski sistem rejništva, pa vedno bolj razmišljam prav o tem. To je verjetno edini način, da danes dobim otroka v hišo in objem. Vse bi mu nudila. In vem, da je takih pomoči potrebnih otrok pri nas veliko. A me je zaradi mojih let (51) in naših predpisov o rejništvu tako strah. Kaj, če mi otroka CSD vzame, ko se odloči, da so starši spet pripravljeni skrbeti zanj? Še ene izgube ne bi prenesla. Kaj, če se z otrokom ne bi ujela? Če ga ne bi mogla imeti rada? Če bi pričakovala od njega preveč? In minevajo meseci in ne naredim ničesar.
Zavidam Vam, staršem. ki se brez takih pomislekov odločate za posvojitev, ki ste za to dovolj mladi in Vam želim vse najboljše, uspešno posvojitev in veliko veselja z Vašimi otroki. Zavidam celo mamicam, ki otroke dajo v posvojitev iz tega ali onega razloga. Vsaj vedo, da je otroku dobro, da je nekje in da ga imajo radi.

Starostne omejitve za posvojitev ali rejništvo NI. Seveda pa je treba razumeti razliko med obema oblikama. Rejništvo je UKREP, začasna dejavnost, ko se ureja vse potrebno za vrnitev otroka. V tem času torej (začasno) nek tuj človek poskrbi za otroka in si bi naj v tem času tudi želel to, za kar naj bi se med UKREPOM prizadevali vsi: ČIMPREJ najti in zagotoviti otroku stalnost, STABILNOST, VARNOST, PRIPADNOST. Rejnik se torej prej primerja s kakšnim vzgojiteljem ali učiteljem ali negovalcem,…kot pa staršem. V času rejništva starši običajno obdržijo svoje pravice in odgovornosti in o vsem pomembnem v zvezi z otrokom tudi ODLOČAJO. Včasih gre to tako daleč, da je za otroka in rejnika močno moteče. Rejnik v zvezi z otrokom nima nikakršnih pravic ali bonitet. KO/ČE gre v rejništvu tako daleč (in tako dolgo), da z otrokom postaneta kot ‘družina’..”je čisto naš”, potem bi bilo edino pravično za otroka, da se to tudi formalno uredi – posvojitev, kar pa onemogočajo kar vsi po vrsti, zato otrok postane običajno žrtev ‘začasne dolgotrajnosti’ in pasivnosti vseh, ki bi bili dolžni delati v dobro otroka.
Poudarim naj še, da smo odrasli tukaj zaradi otrok in ne otroci zaradi nas, da bi nam ‘krpali’ čustvene rane. Za vzgojo in varstvo tujega otroka je potrebna zrela in jasna odločitev in delovanje, ki služi predvsem otroku!Zavedati se je treba, da to ni ‘naš’ otrok.