Zanima me, če kdo tu zares ve, kako poteka postopek oddaje novorojenčka. Gre za primer, ko donosi mlado dekle, ki že vnaprej ve, da bo otroka le donosila in ga zapustila že v porodnišnici.
Ima to dekle kdaj kasneje možnost izvedeti, kaj se s tem otrokom dogaja?
In otrok – lahko kdaj izve, kdo je njegova biološka mama?

Pri meni je bilo tako, da je v porodnišnico prišla socialna delavka, ki je tudi razložila ves postopek. Biološka mati podpiše izjavo (ko sem prišla iz porodnišnice je bil še en sestanek in še papirji za podpisat). Otroku takoj pričnejo iskat starše, biološka mati pa ima eno leto časa da si premisli (ta čas je otrok uradno v reji pri izbranih starših, po letu dni pa ga starši tudi uradno posvojijo). V tem prvem letu je otrokov uradni skrbnik socialna delavka ki jo izbere CSD, ki skrbi pač za vse njegove interese. Tudi ti ne povejo kdo ga je posvojil, isto starši ne vedo nič o biološki mami razen kar piše na izjavi.
Otrok lahko ko je polnoleten (oz. prej če se starši strinjajo) poišče biološko mamo prek CSD.
Za biološko mamo pa priporočajo da gre čimprej ‘naprej z življenjem’ (ne vem kak naj to napišem), in mislim da potem ko je posvojitev uradna nima več nič opraviti z otrokom.

To je res najtežja odločitev (vsaj zame je bila), ampak najpomembneje je kar je najboljše za otroka. Sicer pa vse razložijo na centru za socialno delo.

Lp

Ari, čestitke, res pogumna odločitev, da ste se zavedali lastnih omejitev in za otroka napravili največ, kar ste lahko – našli ste mu starše, ki ga bodo ljubili in mu pomagali na prelomnicah. Takšne ženske so zame prave življenjske junakinje.

Ari, prosim, povejte mi nekaj, če vam ni prehudo
Pogosto se sprašujem, če matere, ki oddajo otroke, kdaj razmišljajo o njih, kako izgledajo, kakšni so, koliko so sedaj stari, kaj počnejo, kaj jim je všeč in kaj ni,… Skratka, če nekje v svojih mislih otroka spremljajo skozi življenje.

Lep pozdravček
Mene zanima isto,kar je napisala na drugi strani.Sem namreč posvojena in vsako leto za rojstni dan se vprašam,če se spomni name,…drugače se redko spomnim,ker sem od desetega dne starosti pri mojih dveh in sta mi vse,…mami in ati in se zares počutim njihova.Ne obsojam nikogar in vem,da je velik pogum narediti takšen korak,da oddaš svojega otroka.Vendar se na račun tega trem osebam polepša življenje,otroku in novim staršem.Midva s partnerjem se trudiva za otroka že slabih sedem let,pa brez uspeha.Razmišljala sva tudi o posvojitvi in to bova tudi storila,če ne bo šlo.V obeh primerih bom vesela.Čudna so pota gospodova.Se pa,kot sem napisala zgoraj, za rojstni dan vedno spomnim.Res me zanima,…občutki.Sem vesela,da sem vas spoznala,…pa čeprav preko spleta.Sem odprt in razumljiv človek in me zanimajo vse plati življenja..
Se opravičujem,ker sem vse skupaj raztegnila,…Veliko sreče vsem

Kot sem že napisala, zame je bila odločitev da dam otroka posvojit nekaj najtežjega… še posebno po porodu ko so ga odnesli… ne znam opisat tega občutka ampak ko ga prvič vidiš in se zaveš da je to to, da ga skoraj gotovo ne boš nikoli več… grozno je. Meni je pomagalo edino to kar je že Nejka27 rekla, da vem, da ima zdaj družino ki ga ima rada in mu lahko dajo vse česar jaz ne bi mogla… imel bo, upam, takšno življenje kot si ga zasluži vsak.
Zame je to še nekako novo (otrok se je rodil poleti) in res ves čas mislim nanj… res je čuden občutek da veš da je nekje tam otrok ki si ga rodila, ki pa te ne bo nikoli poznal… jaz si ne morem predstavljati da bi kdaj nehala mislit nanj… po mojem, ni važno iz kakšnega razloga nekdo da svojega otroka v posvojitev, to ni nekaj kar se da pozabit. Zame je on del mene in vedno bo… upam, da ko bo dovolj star me bo poiskal, če pa ne… njegova sreča je zame najpomembnejša, zato sem se tudi odločila za posvojitev in to je treba sprejet 🙂
Hvala vsem in vso srečo…

Res, kot si dejala Ari, čudna so pot gospodova ali pota usode…

Tako iskreni so vaši odgovori, da naj povem, zakaj me je to zanimalo. Partner mi je povedal, da je nekoč njegova takratna deklica, zelo mlada, tako rodila in oddala otroka. Zadnjič pa v mestu vidiva fanta, ki bi, po podobnosti, prav lahko bil njegov otrok…pa sva začela računat in bi se tudi časovno lahko ujemalo. On seveda ni obremenjen s tem, jaz pa pač malo drugače gledam, sploh sedaj, ko imam majhnega otroka. Pa da ne bo pomote – občudujem to deklico, da ni šla delat splava, ampak je otroka donosila, saj je pri nas toliko ljudi, ki si želi majhnega otroka…

Ampak če otrok ve, da je posvojen, ga verjetno zanima, kdo so biološki starši in zakaj so ga “zapustili”…Koneckoncev ima moj otrok polbrata, za katerega (verjetno) ne bo nikoli izvedel oziroma ga spoznal…

Ah, malo sem sentimentalna….

To so teme o katerih bi lahko debatirali do nezavesti,…svaka plat je po svoje logična.Jaz osebno imam na prvem rojstnem listu napisan ime in priimek od svoje biološke mame,oče pa uradno neznan.Ne vem sploh kako to,da ga moja dva imata.Na novem,ki je bil izddan,ko sta me posvojila pa sta onadva in ta je v bistvu uraden.Če bi hotela,bi lahko poizvedela kaj o njej ,pa se nikakor ne morem odločit.Kolega se mi je pred parimi leti preselil v Prištino,kjer sem tudi rojena in bi se lahko nastanila tam.Vendar vemo kakšne razmere so tam v odnosih moški,ženska in ne vem,ne moreš kar uletet,pozvonit in se predstavit kot hči,…ne vem, verjetno je poročena,ne vem,če kdo ve zame,kako bi odreagirali name,koneckoncev je sploh še živa,…vse se sprašuješ in to so težke odločitve in ne moreš na vrat na nos,..lahko se zgodi,da me noče videti,…mogoče je včasih bolje,da stvari pustimo kot so,ker za njimi se lahko skriva velika bolečina in še večja zmeda v glavah.Edino,da ona meni pozvoni,..je ne bi nikoli odslovila,…vendar vem,da mi ne bo in na meni je,da jo poiščem.Ne vem kaj naj še napišem,občutki so mešani in mogoče nekega dne se opogumim in naredim ta korak.Me veseli,da smo se malo razpisale in rada preberem mnenja drugih ljudi na to temo,ki so raznolika in marsikaj slišim.Včasih mi gre tudi na kozlanje o staromodnem razmišljanju.Tam,ko sem prej delala,sem na primer slišala od šefa in šefice,da onadva ne bi pa nikoli posvojila,če ni mogla imeti otrok,ker nikoli ne veš kaj boš dobil.Seveda,ker imata svojih pet in nimata pojma kako zgleda,ko čakaš iz meseca v mesec in leta v leto na čudež in delaš vse,da
enkrat prideš do otroka.Sem samo povedala nazaj,da onadva tudi ne vesta kaj sta dobila,da jih je pet in naj počakata malo,da odrastejo.Me je prizadelo,ko hudič.Z mano ni nič narobe,ker sem posvojena,…VZGOJA je pomembna in lahko rečem,da sta moja dva opravila svojo starševsko nalogo več kot odlično.Slišala sem že marsikatere gluposti,ki samo dokazujejo razgledanost določenih ljudi in njihovo izrdeno ozko razmišljane.
ARI,drži se in vedi,da mu je super in da si naredila nekaj kar mu je polepšalo prihodnost,verjemi.V moji okolici nas je kar nekaj posvojenih in vsi imamo super starše in vsi smo odrasli v dobre ljudi in vsi smo od malega vedeli,da smo posvojeni.Res te občudujem in te podpiram in držim pesti zate,da zaživiš mirno in lepo življenje kljub temu.
Vse ze zgodi z razlogom in na vsak zakaj je zato.
Srečno vsem,..NEJKA

Ari pozdravljena!
Upam, da boš čimprej prebrodila to bolečino, ki verjamem, da ni mala. Jaz sem prav tako komaj 11 dni staro deklico prejela od mlade mamice, ki je ni mogla obdržati in nikoli ne bom pozabila njenega bolečega pogleda in solz, ko smo se poslovili, najraje bi še kar njo odpeljala s seboj. Sedaj je osem let tega in deklico bomo posvojili, še vedno pa čutim do mamice sočutje in naklonjenost in vedno ji bom hvaležna , da je rodila in v tem primeru osrečila nas. Deklica seveda ve, da je posvojena in prišel bo tudi trenutek, ko jo bo hotela spoznati svojo biološko mamo in vedno ji bom stala ob strani in ji pomagala, iskreno upam, da bo do takrat tudi njena mamica prebrodila krizo in se bomo lahko nekega dneva srečali. Draga Ari mislim, da so tudi posvojitelji tvojega otroka sličnega mnenja in so ti hvaležni. Želim ti vse dobro in te lepo pozdravljam!
Dina MB

Kakšen bi lahko bil vzrok,da bi dala nekomu svojega otroka?

Ne sodi drugih. V bistvu ni pomembno zakaj se je tako odločila. Te nima kaj brigat. Sem pa sigurna, da je naredila to zato, ker druge možnosti ni imela. Vseeno pa življenju ni hotela in zmogla vzeti življenja.
Kaj drugega bi v taki situaciji storila ti?

Se strinjam z Ne sodi.
Zelo neprimerno in netankočutno vprašanje ste postavili. Takšna odločitev ni enostavna in ima za samo celo paletov čustev, ki se vas ne tičejo. Šla je preko sebe in storila največ, kar je bilo v danem trenutku možno. Spoštujte to!

Spoštujem žensko, ki je sposobna oddati otroka. Morda se sliši nelogično, a nekako ne obsojam tudi ženske, ki ji je bil otrok odvzet. Govorim iz lastnih izkušenj, saj sem posvojiteljica.
Po vzrokih, mislim, je zelo neumno spraševati.

Sama imam 3 svoje otroke. Nikoli nisem splavila in nikoli ne bi. In si ne predstavljam kakšen je lahko razlog, da oddaš otroka v posvojitev – odtržeš od sebe najnežnejše in najbolj nemočno bitje. …Edino morda če bi bila iz strahu za njegovo življenje – da ne bo ubit. Iz tujine sem že brala, da so dale v posvojitev,ker niso imele otroku kaj dati jesti. Halo…kaj pa ti ješ? Odtrži od svojih ust. Ali pa da bi otroku omogočile boljše življenje. Zakaj pa ni to brca, da se sam izvlečeš iz dreka…iz ljubezni do otroka?

Res je ljudje smo različni in smo v življenju doživeli razna grozodejstva, ki zaznamujejo dušo. In če to povzroči, da od sebe odtržeš del sebe…ne vem kaj je za to kriva ,,ni mi znano,, ali pa taki ki takih korakov enostavno ne razumemo in se nam zdijo GROZNA. ,,ni mi znano,, se je lepo poimenovala: ni mi znano…kakor tudi meni ni znano, kaj je lahko povod za tako grozen (v slabem smislu) korak za eno mater.

Jaz pa sem prepričana, da vaš nick name ni posrečeno izbran …

Tudi jaz imam dva svoja otroka, posvojena. Tudi jaz nisem nikoli splavila pa vendar svojih otrok nisem rodila, in zaradi tega nisem slaba mama. Sem pa MAMA otrokoma, ki sta ju njune biološke mamice zapustile takoj po rojstvu. Ni mi mar zakaj, ne obsojam nikoga, ker če ne bi bilo takšnjih ljudi jaz ne bi bila nikoli MAMA.
Ne morete sodit o vzrokih zakaj, ker zgodb ne poznate, ne poznate ozadja in stisk teh ljudi. Moje otroke o svojih bioloških mamicah učim lepe stvari, tudi o tem kako sta jih imele resnično rade da sta jih rodile.
Mi je pa hudo za vas in vaše otroke, ker se v vas skriva toliko gneva in sovraštva. Mogoče vaši otroci ne bodo mogli imet bioloških otrok pa bodo posvojili od nekoga ki je otroka “zavrgel” , kaj pa potem? Boste takrat svoje besede požrli? Kaj pa če vaš otrok ne bo imel za lastno preživetje in vi ne da bi mu pomagali pa bo dal otroka v posvojitev .
Veste forum je res namenjen izmenjavi mnenj in debat, ne pa takšnemu debatiranju kot je vaše. Spoštujem vsako mnenje, ni se mi pa potrebno z njim strinjat . V bistvu ste lahko srečni da ste si rodili otroke , kaj pa če jih ne bi morali, pa bi si družino želeli , ali bi še vedno isto razmišljali o teh materah, ki tako nosijo breme svoje odločitve celo življenje, in se potem mi posvojitelji sprašujemo “ali se je spomnila da ima otrok danes rojstni dan, kaj mu je v mislih zaželela”?

V širši družini imamo posvojenega otroka. To pa ne pomeni, da sploh kaj razmišljam o tisti ženski, ki je otroka rodila. In imam otroka rada kakor prava teta. In enako je z babicami in dedki.

Ste sploh brale zgodbe posvojenih otrok? Se vam zdijo enake tistim, ki živijo z biološkimi starši? Mislim, da vedno ostane občutek (kot je nekdo napisal-zavrgel), da se ti je nekdo odrekel. Zato VSAJ ne govoriti o junaštvu.

Vas bom pustila na miru, ker vsak ima svojo zgodbo in nisem Bog, da bi kogarkoli sodila ali se še huje pravdala.

Popolnoma jasno je da bodo otroci želeli spoznat svojo identiteto in na to sem pripravljena. Pomagala bom po svojih naboljših močeh, ni pa nujno da se bodo počutili zavržene.
Ja draga krasna, posvojitev je tudi junaštvo, nihče ne ve dokler se ne poda na to pot koliko junaštva je potrebnega da zgodbo zaključiš.

Vsekakor občudujem ženske, ki se odločijo az življenje in ne az umor otroka in živijo v razmerah, ko za otroka ne morejo skrbeti. Vendar pa se mi zdi popolnoma nenaravno in zelo boleče oddati otroka in NE IMETI VEČ STIKA z njim. Zakaj ne bi smela mama vedeti kdo skrbi za njenega otroka? Zakaj ne bi smela imeti stika z otrokom? Saj ko je majhen ne rabi vedeti, ad je to nejgova mama. Je pač neka teta, ki se občasno pojavi, ampak je v stiku z otrokom.

Meni se najbolj smislijo otroci v dolgotrajnem rejništvu, ker niso ne ne tič in ne miš. Tem je še slabše. Vsekakor pa bi morala družba več narediti za zdrave družine, ne pa da gremo v smer totalne zmešnjave s temi spremembami.

Občudujem pogum vseh mam, ki so dale drugim ženam otroka!!! Zaslužijo si vso pohvalo, vendar menim, da bi jim moralo biti trpljenje zaradi nestika z otrokom prihranjeno!

Pa srečno!

Preberite še enkrat, draga identiteta, kaj ste napisali.
Če ima otrok stike s starši je to REJNIŠTVO, če pa želite POSVOJITEV, pa stikov več ni, tudi zakonsko je urejeno tako, da se posvojitelji vpišejo kot roditelji in imajo do otroka natančno take dolžnosti in pravice, kot da bi jih rodili sami. Stiki z “dodatnimi starši” bi tukaj delali zmedo. otroci torej, kot pišete, ne bi bili niti tič, niti miš. To vendar ni nobena znanost. Po drugi strani pa ste proti dolgotrajnemu rejništvu 🙂
Razmislilte o tem, vidi se, da ne veste o čem govorite. Pa ne razumite to, kot da vam želim kaj slabega. Razmislite nepristransko.